VDSS sodba Pdp 69/2000

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2. in 4. tč. izreka tako spremeni, da se glasi:
"Zavrne se zahtevek tožnikov za razveljavitev sklepov o odmeri letnega dopusta za leto 1998 glede preračuna trajanja dopusta zaradi delovnega urnika 4/2 s faktorjem 0,9323 in zahtevek za izdajo novih sklepov o odmeri letnega dopusta brez upoštevanja tega faktorja ter povračilo stroškov postopka."

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevkom tožnikov in izpodbijane sklepe tožene stranke o odmeri letnega dopusta za leto 1998 glede faktorja za preračun dopusta zaradi skrajšanega delovnega tedna (delovni ritem štiri delovne dni, dva prosta dneva) ter v tem delu toženi stranki naložilo novo odmero dopusta. Hkrati pa je zavrnilo zahtevke tožnikov za priznanje najmanj enega dneva dopusta iz naslova delovne uspešnosti ter tožnikom dosodilo 18.260,00 SIT stroškov postopka. Ugoditveni del sodbe je utemeljevalo s tem, da tožena stranka v svojem splošnem aktu ni imela predvidenega zmanjševanja števila delovnih dni letnega dopusta glede na manjši delež delovnih dni v letnem delovnem razporedu in zato tega tudi v pogodbah o zaposlitvi ni mogla zakonito predvideti, niti ni mogla o tem zakonito odločiti v izpodbijanih sklepih.

Zoper ugoditveni del gornje sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v smeri popolne zavrnitve zahtevka. Pri tem vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati določbe pogodb o zaposlitvi tožnikov o tem, da se zaradi specifičnega razporeda delovnega časa oz. delovnih dni (štirje delovni dnevi, dva prosta dneva) ob uporabi faktorja 0,9323 pri preračunu pripadajočega dopusta v delovne dneve zagotovi relativne izenačenost tožnikov pri koriščenju letnega dopusta z drugimi delavci, ki so delali v petdnevnem delovnem tedniku (pet delovnih dni, dva prosta dneva).

Pritožba je utemeljena.

Glede na določbe 11. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in 6. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97) o vsebini pogodbe o zaposlitvi, katere predmet so tudi določbe o delovnem času in letnem dopustu, pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da pogodbe o zaposlitvi tožnikov o korekciji števila dni letnega dopusta glede na njihov "skrajšani delovni tednik" niso zakonite in upoštevne.

Pravilnik o letnem dopustu tožene stranke, na katerega se sklicujejo sporni sklepi, očitno le ovrednoti kriterije za odmero števila dni letnega dopusta. Poleg navedenega pravilnika pa je bila tožena stranka dolžna upoštevati tudi drugo veljavno pravno ureditev letnega dopusta. Letni dopust pri nas ureja ratificirana konvencija MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu (Ur.l. SFRJ, št. 52/73 in Ur. l. RS št. 54/92), določa minimalno trajanje letnega dopusta v tednih (tri delovne tedne) in ne v delovnih dnevih (3. čl.). V 1. odst. 56. čl. ZDR, oz. 1. odst. 31. čl. ZTPDR je določena spodnja meja letnega dopusta 18 delovnih dni. Ob predpostavki maksimalnega šestdnevnega delovnega tedna je tako spodnja meja trajanje letnega dopusta v navedenih zakonih v bistvu izenačena s konvencijsko določeno spodnjo mejo treh tednov.

Urejanje letnega dopusta sodi v širši okvir urejanja delovnega časa. Tako ZDR v 54. čl., kot ZTPDR v 3. odst. 27. čl. postavljata načelo, da se pravice delavcev, ki delajo v specifičnem delovnem času, praviloma uveljavljajo v sorazmerju z delovnim časom.

Upoštevaje gornji pravni okvir, vključno z drugimi določbami o odmeri letnega dopusta (31. čl. ZTPDR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pogodbah o zaposlitvi tožene stranke določena korekcija, ki naj bi delavcem (v tem primeru tožnikom), ki delajo v skrajšanem delovnem tedniku oz. v časovnem ritmu štirje delovni dnevi, dva prosta dneva, zagotovila ob ostalih kriterijih sorazmerno odmero letnega dopusta glede na delovni čas v primerjavi z delavci tožene stranke, ki redno delajo v petdnevnem delovnem tedniku, ni nezakonita oz. ni v nasprotju z gornjim pravnim okvirjem. Zato je pri izdaji spornih sklepov o odmeri dopusta takšno določbo pogodbe o zaposlitvi tožena stranka utemeljeno upoštevala, tako da v tem delu izpodbijani sklepi niso bili nezakoniti.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče v skladu z določili čl. 358, tč. 4. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevke tožnikov tudi v tem delu zavrnilo. Ker ob taki spremembi sodbe tožniki s svojimi zahtevki niso uspeli, tudi do povračila stroškov postopka niso bili upravičeni.