VSK sodba II Kp 13370/2010

Pritožbi zagovornika obtoženega M.M. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:
1. obtoženi M.M. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP),
oprosti obtožbe,
da je v času od 1.1.2007 do 31.12.2009 med treningi v telovadnicah Osnovne šole M., Osnovne šole C. in Osnovne šole A., rojeno 7.3.2000, večkrat preko oblačil z roko otipaval po zadnjici (točka 27 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe),
s čimer naj bi storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena KZ-1.
Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter v tem delu potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun;
2. v opisu kaznivih dejanjobsodilnega dela izreka tako, da se:
- v točki 6 izpusti besedilo: „poljubljal na usta in“;
-v točki 7 izpusti besedilo: „in z roko preko oblačil otipaval po intimnih delih telesa“;
- v točki 8 izpusti besedilo: „vabil v svoj šotor, kjer“;
- v točki 18 izpusti besedilo: „in ji ukazal, da ga preko oblačil z roko prime za njegov penis“;
- v točki 22 izpusti besedilo: „ter od nje zahteval, da ga masira po notranjem delu stegen“;
- v točki 28 izpusti besedilo: „preko oblačil z roko otipaval po zadnjici in jo“;
- v točki 30 izpusti besedilo: „večkrat poljubil na usta in jo“;
3. v odločbi o kazenski sankciji tako, da se glasi:
Po četrtem odstavku 183. člena KZ se obtožencu določi:

- za dejanje, opisano v točki 2 izreka sodbe

kazen 2 (dva) meseca zapora;

- za dejanje, opisano v točki 3 izreka sodbe

kazen 3 (tri) mesece zapora;

- za dejanje, opisano v točki 4 izreka sodbe

kazen 3 (tri) mesece zapora;
- za dejanje, opisano v točki 7 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;
- za dejanje, opisano v točki 8 izreka sodbe
kazen 3 (tri) mesece zapora;
- za dejanje, opisano v točki 13 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;

- za dejanje, opisano v točki 15 izreka sodbe

kazen 3 (tri) mesece zapora;
- za dejanje, opisano v točki 16 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;
- za dejanje opisano v točki 17 izreka sodbe
kazen 3 (tri) mesece zapora;
- za dejanje, opisano v točki 18 izreka sodbe
kazen 1 (en) mesec zapora;
- za dejanje opisano v točki 23 izreka sodbe
kazen 3 (tri) mesece zapora;
ter se po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 obtožencu določi:
- za dejanje, opisano v točki 1 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;

- za dejanje, opisano v točki 5 izreka sodbe

kazen 2 (dva) meseca zapora;
- za dejanje, opisano v točki 6 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;
- za dejanje, opisano v točki 9 izreka sodbe
kazen 3 (tri) mesece zapora;
- za dejanje, opisano v točki 10 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;

- za dejanje, opisano v točki 11 izreka sodbe

kazen 2 (dva) meseca zapora;
- za dejanje, opisano v točki 12 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;
- za dejanje, opisano v točki 14 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;
- za dejanje, opisano v točki 19 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;
- za dejanje, opisano v točki 20 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;

- za dejanje, opisano v točki 21 izreka sodbe

kazen 2 (dva) meseca zapora;

- za dejanje, opisano v točki 22 izreka sodbe

kazen 3 (tri) mesece zapora;

- za dejanje, opisano v točki 24 izreka sodbe

kazen 3 (tri) mesece zapora;
- za dejanje, opisano v točki 25 izreka sodbe
kazen 3 (tri) mesece zapora;
- za dejanje, opisano v točki 26 izreka sodbe
kazen 3 (tri) mesece zapora;
- za dejanje, opisano v točki 28 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;
- za dejanje, opisano v točki 29 izreka sodbe
kazen 2 (dva) meseca zapora;
- za dejanje, opisano v točki 30 izreka sodbe
kazen 3 (tri) mesece zapora;
ter se mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče
enotna kazen
3 (tri) leta zapora.
V ostalem se pritožba obtoženčevega zagovornika in pritožba višje državne tožilke v celoti kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega M.M. spoznalo za krivega storitve 141 kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 183. člena KZ in 19 kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena KZ-1. Po določitvi kazni za posamezna kazniva dejanja (tri mesece oziroma štiri mesece zapora) je obtožencu, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen 8 let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je odločilo, da se obtožencu v izrečeno kazen zapora všteje čas, prebit v priporu od 3.2.2010 od 8.20 ure do 3.6.2010 do 8.35 ure, v hišnem priporu od 3.6.2010 od 8.35 ure do 16.6.2010 do 17.00 ure ter v priporu od 16.6.2010 od 17.00 ure do 15.40 ure dne 21.4.2011. Mladoletno oškodovanko M.Č. je s premoženjskopravnih zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko B izreka sodbe je sodišče prve stopnje obtoženega M.M. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika ter stroški postavljenega pooblaščenca ml. oškodovanke, proračun.

Proti obsodilnemu delu sodbe sta vložila pritožbo obtoženčev zagovornik iz Odvetniške družbe Č., o.p.(v nadaljevanju: obtoženčev zagovornik) in višja državna tožilka. Obtoženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve 23. in 29. člena Ustave RS, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženca v celoti oprosti obtožbe, podrejeno, da ga oprosti obtožbe glede dejanj iz točk 7, 9, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 22, 23, 24, 27, 28 in 29 izreka obsodilnega dela sodbe, glede preostalih dejanj iz točk 1, 2, 3, 4, 5, 6, 8, 10, 11, 12, 13, 20, 21, 25, 26 ter 30 izreka obsodilnega dela sodbe pa sodbo razveljavi ter vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom, še podrejeno pa mu za dejanja iz navedenih točk izreče milejšo oziroma bistveno nižjo kazen. V drugem delu pritožbe podrejeno še predlaga, da pritožbeno sodišče obtoženca oprosti obtožbe tudi glede dejanja iz točke 13 izreka obsodilnega dela sodbe. Višja državna tožilka v pritožbi (v zvezi s popravkom) navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP – zaradi kršitve kazenskega zakona ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega 11 kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ-UPB1 in 19 kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1 in mu upoštevaje določilo 53. člena KZ-1 izreče kazen 20 let zapora.

Na pritožbo višje državne tožilke je vložil odgovor obtoženčev zagovornik.

Pritožba obtoženčevega zagovornika je deloma utemeljena, pritožba višje državne tožilke pa ni utemeljena. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

Zagovornik obtoženca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo glede kaznivega dejanja na škodo U.S., opisanega v točki 18 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, glede kraja storitve dejanja, ko je obtožbeni očitek, da je obtoženec dejanje storil na športnem taboru v O., nadomestilo z očitkom, da je dejanje storil na poti v športni tabor v O.. Zaradi takšne spremembe obtožbenega opisa objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP) v ničemer ni bila porušena, saj je sodišče prve stopnje poseglo v obtožbo glede na rezultate dokaznega postopka, v osnovi gre za isti historični dogodek in torej ne pomeni očitka obtožencu, da je storil drugo kaznivo dejanje, kot mu je bilo očitano v obtožnem predlogu. Glede na navedeno ni dvoma, da je bila takšna sprememba opisa dopustna, z vidika obtoženca pa gre za spremembo, ki mu ni ne v škodo ne v korist. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

V 385. členu ZKP je določeno, da se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je pritožba podana samo v njegovo korist. Po četrtem odstavku 397. člena ZKP je sodišče prve stopnje pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu ZKP. Po sodni praksi se načelo prepovedi spremembe na slabše ne nanaša le na pravno presojo dejanja in kazensko sankcijo, temveč tudi na dejansko stanje (tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 347/2005 z dne 22.12.2005 in I Ips 268/2009 z dne 15.7.2010), kar pomeni, da sodišče v ponovljenem postopku ne sme ugotavljati oziroma upoštevati dejstev, ki so v škodo obdolženca. Pri odločitvi mora sodišče v novem sojenju izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prvi, razveljavljeni sodbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili v obravnavanem primeru opisu kaznivih dejanj v točki 7, 8, 18, 22 in 30 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe v primerjavi s krivdorekom prejšnje, razveljavljene sodbe z dne 19.11.2010 dodani posamezni očitki. Gre za očitke: - v opisu kaznivega dejanja v točki 7 „in z roko preko oblačil otipaval po intimnih delih telesa“, ki ga opis tega kaznivega dejanja v točki 8 prejšnjega krivdoreka ni vseboval; - v opisu kaznivega dejanja v točki 8 „vabil v svoj šotor, kjer“, ki ga opis tega kaznivega dejana v točki 9 prejšnjega krivdoreka ni vseboval; v opisu kaznivega dejanja v točki 18 „in ji ukazal, da ga preko oblačil z roko prime za njegov penis“, ki ga opis tega kaznivega dejanja v točki 27 prejšnjega krivdoreka ni vseboval; - v opisu kaznivega dejanja v točki 22 „ter od nje zahteval, da ga masira po notranjem delu stegen“, ki ga opis tega kaznivega dejanja v točki 31 prejšnjega krivdoreka ni vseboval; - v opisu kaznivega dejanja v točki 30 „večkrat poljubil na usta in jo“, ki ga opis tega kaznivega dejanja v točki 39 prejšnjega krivdoreka ni vseboval. Navedenih očitkov, ki so se nahajali v obtožnici, sodišče prve stopnje ni vneslo v krivdorek prejšnje sodbe, tega okrožna državna tožilka v svoji pritožbi zoper prejšnjo sodbo ni uveljavljala, kar pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje v novem sojenju vezano na prepoved iz 385. člena ZKP in navedenih očitkov ne bi smelo vnesti v krivdorek nove sodbe, pač pa bi moralo izhajati iz prejšnje sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v opisu kaznivih dejanj v točki 7, 8, 18, 22 in 30 obsodilnega dela izreka po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Obtoženčev zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo glede kaznivih dejanj na škodo N.B. oziroma U.S. oprlo predvsem na izjavi, ki sta ju oškodovanki N.B. oziroma U.S. podali v predkazenskem postopku, to je na vsebino uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od N.B. z dne 30.1.2010 (na listovni št. 50 do 52 spisa) oziroma na vsebino uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od U.S. z dne 2.2.2010 (na listovni št. 41 do 44 spisa), take izjave pa niso dokazno sredstvo v kazenskem postopku in se sodba nanje ne sme opirati. Do teh očitkov se je s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 24/2008 z dne 4.9.2008 konkretno in argumentirano opredelilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (stran 28 in 29 oziroma 40 in 41 obrazložitve) in to stališče pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožnik ima načeloma prav, da izjave občanov policistom, ko ti zbirajo obvestila v skladu s pooblastili iz tretjega odstavka 148. člena ZKP, niso dokaz, na katerega bi se sodba smela opirati (stališče Vrhovnega sodišča v sodbah npr. I Ips 36/2002 z dne 23.10.2003, I Ips 201/99 z dne 20.6.2002 in drugih). Obravnavani primer je drugačen. Oškodovanki N.B. in U.S. sta se v svojih izpovedbah na glavni obravnavi sklicevali na svoja uradna zaznamka, ki sta s tem postala dela njunih lastnih izpovedb na glavni obravnavi. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje oškodovankama prebralo vsebino njunih izjav iz predkazenskega postopka, preden sta se oškodovanki nanju sklicevali, je v nasprotju s podatki spisa, saj iz slednjih izhaja, da je oškodovanka N.B. na začetku izpovedbe na glavni obravnavi povedala, da se sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe, ki jih je podala v tem postopku, oškodovanka U.S. pa je povedala, da je o obravnavanih dogodkih govorila na policiji in tam dala izjavo, ki si jo je policist zapisoval, dejala je tudi, da je policistu govorila po resnici, da pa se podrobnosti v tej izjavi ne spominja. Opisani procesni situaciji, ko sta se torej oškodovanki N.B. in U.S. v svojih izpovedbah na glavni obravnavi sklicevali na vsebino svojih uradnih zaznamkov in svoja uradna zaznamka potem, ko sta jima bila prebrana, potrdili in sta s tem postala dela njunih lastnih izpovedb na glavni obravnavi, pomeni, da izpodbijana sodba glede kaznivih dejanja na škodo N.B. in U.S. ne temelji na njunih izjavah policiji v predkazenskem postopku, kot to zmotno meni pritožnik, temveč se predvsem opira na tista dela izpovedb oškodovank N.B. in U.S. na glavni obravnavi, kjer sta se sklicevali na vsebino svojih uradnih zaznamkov. V teh delih sta njuni izpovedbi najbolj zanesljivi, saj je bil njun spomin ob kasnejših izpovedbah pred sodiščem, na katere sta se v svojih izpovedbah na glavni obravnavi tudi sklicevali, bolj obremenjen s potekom časa, to izhaja tudi iz izpovedbe oškodovanke N.B., da se je obravnavanih dogodkov bolje spominjala ob svojih prvih izjavah, resničnost vsebine uradnih zaznamkov sta na glavni obravnavi potrdili oškodovanki sami in je zato sodišče prve stopnje v teh delih njunima izpovedbama utemeljeno sledilo.

Stališče obtoženčevega zagovornika, da zapiski oškodovanke C.L. (listovna št. 1170 do 1183) ne morejo predstavljati sestavnega dela njene izpovedbe na glavni obravnavi, saj si priče pri podajanju svojih izpovedb ne smejo pomagati s takimi zapiski, ni sprejemljivo. Kot izhaja iz podatkov spisa, je oškodovanka C.L. zaslišana kot priča na glavni obravnavi povedala, da so zapiski (listovna št. 1170 do 1183) njeni, prebrane zapiske je v celoti potrdila in s tem so postali del njene izpovedbe. Očitana kršitev tako ni podana.

Obtoženčev zagovornik na več mestih v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik pod videzom 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej dejansko uveljavlja v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Na te očitke bo odgovorjeno v nadaljevanju, ko bo ocenjevan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede kršitve kazenskega zakona:

Obtoženčev zagovornik trdi, da je bilo v obravnavnem primeru kršeno načelo zakonitosti, ker opis kaznivih dejanj ne vsebuje konkretizacije izvršitvenih ravnanj, s katerimi naj bi obtoženec izpolnil objektivne zakonske znake očitanih kaznivih dejanj. Zgolj besedna zveza „otipavanje po intimnih delih telesa“, navedena v opisu kaznivih dejanj, po zagovornikovem stališču za opredelitev zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj ne zadošča. Po presoji pritožbenega sodišča so v opisu kaznivih dejanj obtoženčeva izvršitvena ravnanja dovolj konkretno opredeljena, natančnejša konkretizacija pa sodi v obrazložitev sodbe.

Glede dejanskega stanja in pravne opredelitve kaznivih dejanj:

Pritožbeno sodišče k pritožbenim navedbam obtoženčevega zagovornika, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, in navedbam višje državne tožilke glede pravne opredelitve obtožencu očitanih dejanj uvodoma izpostavlja, da je v obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki jih ne izpodbija ne obtoženčev zagovornik ne višja državna tožilka. Pri obravnavanih dejanjih je šlo za kratkotrajne stike, ko se je obtoženec z roko preko oblačil dotikal intimnih delov teles oškodovank (prsi, zadnjica, mednožje) in jim dajal poljubčke na usta (brez uporabe jezika), pri čemer obtoženec zoper posamezno oškodovanko ni ravnal istočasno na oba očitana načina (obtoženec se je ob eni priliki dotikal posamezne oškodovanke, ob drugi priliki ji je dajal poljubčke na usta). Na opisan način je obtoženec zoper oškodovanke ravnal med treningi, med potovanji na avtobusih, na izletih in na svojem domu. Obtoženec je opisane stike izvrševal kontinuirano skozi daljše časovno obdobje (od leta 2006 do začetka leta 2010), pri svojem ravnanju pa je pokazal posebno vztrajnost, saj je s stiki nadaljeval kljub temu, da so se mu oškodovanke izogibale, se mu upirale in mu tudi povedale, da se jim ne zdi prav, da tako ravna z njimi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer zapisalo, da oškodovanke zaradi obtoženčevega ravnanja niso utrpele hujših psihičnih posledic, vendar glede na rezultate dokaznega postopka o kakršnihkoli psihičnih posledicah pri oškodovankah ni mogoče govoriti.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obtoženčevemu zagovorniku, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja, opisanega v točki 27 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnikova utemeljitev je tako konkretna in natančna ter logična, da ji ni mogoče odreči utemeljenosti. Kot pravilno opozarja, sodišče prve stopnje sprejema izpovedbo oškodovanke L.G., da jo je obtoženec med treningi večkrat preko dresa otipaval za zadnjico in da je tako ravnal tudi z L.P.. Sodišče prve stopnje nadalje sprejema izpovedbo oškodovanke L.P., da jo je obtoženec med treningi preko dresa ščipal za zadnjico. Iz razlogov izpodbijane sodbe tako izhaja, da je obtoženec (tudi) oškodovanko L.G. med treningi preko dresa ščipal za zadnjico. To ravnanje glede na to, da sodi v okvir običajnih stikov med trenerjem in otrokom pri izvajanju gimnastičnih vaj, kot sta izpovedali priči S.M. in D.A., ne ustreza otipavanju po intimnih delih telesa, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Ker je torej za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v tem delu potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, ter pravilna presoja, kot pravilno opozarja pritožnik, terja izrek oprostilne sodbe po 3. točki 358. čl. ZKP, je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peti odstavek 392. člena ZKP). V posledici take odločitve je pritožbeno sodišče odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obtoženčev zagovornik ima prav, da oškodovanka N.B. v svoji izpovedbi ni potrdila očitka iz točke 6 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, da naj bi jo obtoženec dne 17.1.2010 na avtobusu na poti iz R. v G. poljubljal na usta. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obravnavanega očitka in je pritožba obtoženčevega zagovornika v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo tako, da je ta očitek izpustilo iz opisa navedenega kaznivega dejanja.

Glede kaznivih dejanj, ki se nanašata na „tabor v O.“, opisanih v točki 7 in 9 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, obtoženčev zagovornik trdi, da analiza navedb oškodovanke N.B. pokaže, da je oškodovanka opisovala „tabor v O.“ kot enkratni dogodek, oziroma trdi, da tudi če bi bilo na podlagi analize navedb oškodovanke N.B. mogoče zaključiti, da je bila oškodovanka v O. dvakrat in ne enkrat, oškodovanka hkrati ni povedala, da naj bi do očitanih dejanj prišlo pri obeh dogodkih, to je v letih 2008 in 2009, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Tem pritožbenim trditvam ni mogoče slediti. Pravilno sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (stran 30 in 31) ugotavlja, da iz vsebine uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od oškodovanke N.B. z dne 30.1.2010 (listovna št. 50 do 52 spisa), na katerega se je oškodovanka N.B. kot priča sklicevala na glavni obravnavi in je s tem postal del njene izpovedbe na glavni obravnavi, kot je bilo obrazloženo zgoraj, jasno izhaja, da je bila oškodovanka na taboru v O. dvakrat, to je v letih 2008 in 2009, in da je obtoženec oškodovanko poljubljal na usta in jo preko oblačil otipaval po intimnih delih telesa pri obeh dogodkih. V tem delu, ko se torej oškodovanka N.B. sklicuje na svojo izjavo policistu v predkazenskem postopku, je njena izpovedba najbolj zanesljiva, saj se je oškodovanka, kot je povedala tudi sama, podrobnosti obravnavanih dogodkov bolje spominjala ob podajanju izjave policistu v predkazenskem postopku kot ob kasnejših izpovedbah pred sodiščem, na katere se je zaslišana kot priča na glavni obravnavi tudi sklicevala in so te s tem tudi postale del njene izpovedbe na glavni obravnavi, resničnost vsebine navedenega uradnega zaznamka je na glavni obravnavi oškodovanka potrdila in je zato sodišče prve stopnje v tem delu njeni izpovedbi utemeljeno sledilo. Pritožniku tudi ni mogoče pritrditi, ko očitek o poljubih, opisan v točkah 7 in 9 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, izpodbija v vsebinskem pogledu. Pri tem se sklicuje le na tiste navedbe izpovedbe oškodovanke N.B. glede „tabora v O.“, ki se nanašajo na poljub za lahko noč. Vendar spregleda, da iz vsebine navedenega uradnega zaznamka, ki je, kot rečeno, del oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi, izhaja, da je obtoženec na taboru v O. v času počitka prišel v sobo deklic, se ulegel na posteljo in med drugimi poklical tudi oškodovanko N.B. in ji rekel, naj se uleže k njemu na trebuh, nato jo je začel kot vedno „ljubčkati na usta“. Res je, da ni šlo za dolgo poljubljanje na usta oziroma poljubljanje na usta z jezikom, vendar opisana situacija, ko za poljube na usta ni bilo nobenega razloga, upoštevaje celoto obtoženčevega ravnanja, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je obtoženec z očitanim ravnanjem posegel v spolno integriteto oškodovanke. Glede kaznivih dejanj v točki 7 in 9 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Je pa pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene kršitve načela prepovedi reformatio in peius v opisu kaznivega dejanja v točki 7 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe izpustilo očitek o otipavanju, kot je bilo v tej sodbi že obrazloženo.

Obtoženčevemu zagovorniku ni mogoče slediti, ko izpodbija očitek, zajet v točki 8 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, da mu je morala oškodovanka N.B. na njegovo zahtevo dati poljub na usta, ko je ležal na blazini pred šotorom. Res je, kot izpostavlja pritožnik, da tudi v tem primeru ni šlo za dolgo poljubljanje na usta oziroma poljubljanje na usta z jezikom, vendar v opisani situaciji za kakršenkoli poljub na usta oškodovanke ni bilo nobenega razloga, kar glede na celoto obtoženčevega ravnanja, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, omogoča oceno, da je obtoženec z očitanim ravnanjem posegel v spolno integriteto oškodovanke, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

Obtoženčev zagovornik pri pritožbenemu sodišču ni uspel vzbuditi dvoma o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede kaznivega dejanja na škodo U.S., opisanega v točki 13 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (stran 41 obrazložitve), je sodišče prve stopnje zaključek glede tega kaznivega dejanja oprlo predvsem na tisti del izpovedbe oškodovanke U.S. na glavni obravnavi, kjer se je sklicevala na uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 2.2.2010 (listovna št. 41 do 44 spisa) in je ta s tem postal del njene izpovedbe na glavni obravnavi, ki obtožbeni očitek o otipavanju v navedenih okoliščinah potrjuje. Ne more biti dvoma o tem, da se je oškodovanka podrobnosti obravnavanega dogodka bolje spominjala ob podajanju izjave v predkazenskem postopku kot ob svojih kasnejših izpovedbah pred sodiščem, vsebino uradnega zaznamka je potrdila na glavni obravnavi in je sodišče prve stopnje v tem delu njeni izpovedbi utemeljeno sledilo. Ker pritožnik ta del oškodovankine izpovedbe prezre in izpostavlja le ostale navedbe izpovedbe oškodovanke glede obravnavanega dogodka, ki naj bi bili po njegovem subjektivnem mnenju obtožencu v korist, ne more biti uspešen.

Obtoženčevemu zagovorniku ni mogoče pritrditi, da storitev kaznivega dejanja na škodo U.S. iz točke 14 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, ni dokazana. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 41 in 42), je sodišče prve stopnje tudi odločitev glede tega kaznivega dejanja oprlo predvsem na tisti del izpovedbe oškodovanke U.S. na glavni obravnavi, ko se je sklicevala na uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 2.2.2010 (listovna št. 41 do 44 spisa), ki je s tem postal del njene izpovedbe na glavni obravnavi. Iz vsebine navedenega uradnega zaznamka izhaja, da je obtoženec v obravnavanem dogodku pri igranju igrice „šta je ovo“ oškodovanko U.S. preko oblačil prijel za zadnjico in prsi. Pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da opisano ravnanje obtoženca pomeni poseg v spolno integriteto oškodovanke. Pritožbena trditev, da so kasnejše navedbe oškodovanke vsebini navedenega uradnega zaznamka nasprotne, predstavlja le zagovornikovo subjektivno videnje. Pritožnik izpodbija še časovni element obravnavanega kaznivega dejanja, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je bilo dejanje storjeno v decembru 2008.

Obtoženčev zagovornik nima prav, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja na škodo U.S. iz točke 15 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, kjer se obtožencu očita, da je posegel v oškodovankino spolno nedotakljivost na B. ob priliki pregledovanja zaradi klopov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 42 in 43) v zvezi s tem izhaja, da so se deklice, potem ko so se vrnile z gozda, morale v šotoru pred obtožencem sleči do golega, obtoženec jim je razprl zadnjico in pogledal, če imajo kakšnega klopa, poleg tega so se deklice morale usesti na klopco in razširiti noge, nakar jim je obtoženec naročil, da si same razširijo spolovilo z rokami, in je pogledal, če imajo kakšnega klopa. V šotoru so morale deklice obtoženca tudi masirati in božati po trebuhu in nogah, obtoženec je deklicam tudi dajal poljube na usta. Na opisan način je obtoženec ravnal tudi z oškodovanko U.S.. Do navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi tistega dela izpovedbe oškodovanke U.S. na glavni obravnavi, kjer se je sklicevala na uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 2.2.2010 (listovna št. 41 do 44 spisa) in je s tem postal del njene izpovedbe na glavni obravnavi, v tem delu je njena izpovedba, kot je bilo že večkrat pojasnjeno, najbolj zanesljiva, saj se je oškodovanka podrobnosti obravnavanega dogodka najbolj spominjala ob podajanju izjave policistu v predkazenskem postopku in je bil ob njenih kasnejših izpovedbah pred sodiščem, iz katerih, kot pravilno opozarja zagovornik, ne izhaja, da bi obtoženec oškodovanka pregledoval tudi spredaj in ji v šotoru dajal poljubčke, njen spomin bolj obremenjen s potekom časa, vsebino navedenega uradnega zaznamka je oškodovanka kot priča potrdila na glavni obravnavi in ji je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno sledilo. Ugotovljene okoliščine primera ne omogočajo zaključka, ki ga ponuja pritožba, to je, da je bilo obtoženčevo ravnanje usmerjeno zgolj v izpolnjevanje obtoženčeve dolžnosti, da skrbi za to, da se kakšen od otrok ne bi okužil z boreljozo ali klopnim meningitisom, temveč dobi obtoženčevo „pregledovanje zaradi klopov“ v povezavi s tem, ko je moralo oškodovanka obtoženca masirati in božati po trebuhu in nogah ter ji je obtoženec tudi dajal poljube na usta, drugačno konotacijo, to je spolno in pomeni poseg v spolno integriteto oškodovanke, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

Tudi glede kaznivega dejanja iz točke 16 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe obtoženčev zagovornik ni uspel pri pritožbenemu sodišču vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obtoženec oškodovanko U.S. v letu 2006 v planinski koči na območju T. prijemal za zadnjico, kar je utemeljeno oprlo predvsem na tisti del oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi, kjer se je sklicevala na uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 2.2.2010 (listovna št. 41 do 44 spisa) in je s tem postal del njene izpovedbe, in pravilnemu prvostopenjskemu zaključku, da je obtoženec z opisanim ravnanjem posegel v spolno integriteto oškodovanke. Izsek iz oškodovankine izpovedbe, ki ga izpostavlja pritožnik, da je obtoženec ponoči, ko je spala, prišel k njej, vendar se ne spomni, da bi se jo kakorkoli dotikal, se očitno nanaša na dopustovanje na T. v letu 2009 in ne na dopustovanje na tej destinaciji v letu 2006 in torej obravnavanega kaznivega dejanja ne izključuje. Obtoženčevemu zagovorniku tudi ni mogoče slediti, ko izpodbija očitek o poljubih, tudi zajet v točki 16 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe. Pritožnik ima sicer prav, da ni šlo za dolgo poljubljanje na usta oziroma poljubljanje na usta z jezikom, vendar ostaja dejstvo, da v opisanih okoliščinah za kakršnekoli poljube na usta oškodovanke ni bilo nobenega razloga, kar glede na celoto obtoženčevega ravnanja, omogoča zaključek, da je obtoženec s svojim ravnanjem posegel v spolno integriteto oškodovanke, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

Glede kaznivih dejanj, ki se nanašata na dopustovanje na otoku R., opisanih v točki 17 in 19 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, obtoženčev zagovornik trdi, da iz navedb oškodovanke U.S. izhaja, da jo je obtoženec na otoku R. sicer tikal, vendar do tega ni prišlo ob dveh različnih dopustovanjih, to je v letih 2008 in 2009, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje in je glede časovnega elementa obravnavanih kaznivih dejanj dejansko stanje zmotno ugotovljeno in terja izdajo oprostilne sodbe glede obeh dejanj. Tem pritožbenim trditvam ni mogoče slediti. Pravilno sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (stran 44 do 47) ugotavlja, da iz vsebine uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od oškodovanke U.S. z dne 2.2.2010 (listovna št. 41 do 44 spisa), na katerega se je oškodovanka sklicevala v svoji izpovedbi na glavni obravnavi in je s tem postal del njene izpovedbe, izhaja, da je bila oškodovanka U.S. na otoku R. dvakrat, prvič v letu 2008 (to je sklepati glede na navedbo v uradnem zaznamku, da je obtoženec na tem dopustovanju N.B. slekel kopalke in si jih dal na glavo ter N.B. vrgel v vodo, kar je bilo glede na rezultate dokaznega postopka v letu 2008), in drugič v letu 2009, in da je obtoženec v obeh dogodkih oškodovanko tikal po intimnih delih telesa. Kasnejše navedbe oškodovanke vsebini navedenega uradnega zaznamka niso nasprotne, kot to zmotno meni pritožnik. Ne drži namreč pritožbena navedba, da je oškodovanka, ko je bila kasneje zaslišana pred sodiščem, povedala, da ob drugem dopustovanju na R. ni bilo nobenih dotikov, saj njena navedba izključuje le dotikanje po „lulici“, kar se povsem ujema z vsebino navedenega uradnega zaznamka.

Obtoženčevemu zagovorniku tudi ni mogoče slediti, ko izpodbija očitek o poljubih, zajet v točki 18 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe. Res je, kot izpostavlja pritožnik, da iz izpovedbe oškodovanke U.S., na katero je sodišče prve stopnje predvsem oprlo svojo odločitev glede tega kaznivega dejanja, izhaja, da ni šlo za dolgo poljubljanje na usta oziroma poljubljanje na usta z jezikom, vendar ostaja dejstvo, da na avtobusu za kakršnekoli obtoženčeve poljube na usta oškodovanke ni bilo nobenega razloga, kar glede na celoto obtoženčevega ravnanja zadošča za zaključek, da je obtoženec s tem ravnanjem posegel v spolno integriteto oškodovanke, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Glede na odločitev pritožbenega sodišča, ko je zaradi ugotovljene kršitve prepovedi reformatio in peius v opisu kaznivega dejanja v točki 18 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe izpustilo očitek o ukazu obtoženca, da ga oškodovanka U.S. preko oblačil prime za njegov penis, kot je bilo v tej sodbi že obrazloženo, se uveljavljena pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede tega očitka izkažeta za brezpredmetna.

Obtoženčev zagovornik tudi ni uspel vzbuditi pomislekov glede dejanskega stanja, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo glede kaznivega dejanja iz točke 21 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe. Zagovornik v pritožbi izpostavlja dogodek, ko naj bi morala oškodovanka S.S. v telovadnici na obtoženčevo zahtevo svojo nogo premikati po obtoženčevem spolnem udu, vendar so te navedbe irelevantne, saj se navedeno obtožencu v opisu tega kaznivega dejanja ne očita. V kolikor zagovornik s sklicevanjem na navedeni dogodek poskuša vnesti dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanke S.S., ne more uspeti, saj so oškodovankine navedbe glede tega dogodka, ki se obtožencu sicer ne očita, skladne.

Obtoženčev zagovornik nadalje ne more uspeti, ko izpodbija pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja na škodo M.Č. iz točke 22 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe. Nima prav, da oškodovanka M.Č. v svoji izpovedbi pred preiskovalno sodnico z dne 22.4.2010 ni potrdila očitka o otipavanju. Izpovedbo oškodovanke je namreč treba presojati celovito in ne zgolj po posameznih odsekih, kot to počne pritožnik, in na podlagi takšne celovite presoje oškodovankine izpovedbe res ni mogoče dvomiti, da je oškodovanka na obtoženca naslovljen očitek o otipavanju potrdila. Njene navedbe, ki jih povzema pritožba, da jo je obtoženec „tikal preko dresa“, niso tako posplošene, kot to poskuša prikazati pritožnik, saj jih je treba ocenjevati v povezavi z navedbami oškodovanke na začetku izpovedbe, ko je, ob opisovanju dogodkov na R. in T., pojasnila, da „tikanje“ pomeni, da jo je obtoženec „otipaval tam, kjer ne bi smel“, in pri tem pokazala na mednožje, zadnjico in prsi. Dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnik, da je obtoženec L.P. na treningih zgolj ščipal, še ne pomeni, da je obtoženec med treningi tako ravnal tudi z oškodovanko M.Č.. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov o prvostopenjski dokazni oceni navedb izpovedbe oškodovanke M.Č., ko je povedala, da jo je obtoženec v telovadnicah pred nastopi prijel za zadnjico tako, da jo je malo stisnil, in da je obtoženec to razumel, da je za srečo. Odločilno je, da navedeno ravnanje obtoženca po svoji vsebini objektivno pomeni poseg v spolno integriteto oškodovanke, ne glede na to, kako ga je razlagala sama kot sicer še nezrela osebnost. Zato so zaključki sodišča prve stopnje glede obtožencu očitanega otipavanja v točki 22 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe pravilni. Prav tako pritožnik ne more uspeti s trditvijo, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede očitka o poljubih, tudi naslovljenega na obtoženca v točki 22 obsodilnega dela izreka prvostopenjske sodbe. Res je, da oškodovanka M.Č. ni izpovedovala, da bi šlo za dlje časa trajajoče poljube na usta (oškodovanka jih opisuje kot cmoke), vendar ni mogoče spregledati, da je obtoženec zahteval poljube kadarkoli med treningi in torej ni šlo le za to, da bi obtoženec oškodovanko poljubil na usta v pozdrav, kar upoštevaje celoto obtoženčevega ravnanja, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je obtoženec tudi s tem ravnanjem posegel v spolno nedotakljivost oškodovanke M.Č.. Glede na odločitev pritožbenega sodišča, ko je zaradi ugotovljene kršitve prepovedi reformatio in peius v opisu kaznivega dejanja v točki 22 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe izpustilo očitek o zahtevi obtoženca, da ga oškodovanka masira po notranjem delu stegen, kot je bilo v tej sodbi že obrazloženo, se uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede tega očitka izkaže za brezpredmeten.

Glede kaznivih dejanj v točki 23 in 24 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe obtoženčev zagovornik trdi, da oškodovanka M.Č. v svoji izpovedbi ni opisovala dveh dogodkov oziroma dveh različnih dopustovanj na R. in je glede tega tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, vendar nima prav. Ne drži pritožbena trditev, da oškodovanka, ko je bila zaslišana pred preiskovalno sodnico dne 24.10.2012, ni potrdila svoje izjave policistu v predkazenskem postopku, to je vsebine uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 17.2.2010 (na listovni št. 208 do 209 spisa) v delu, ki se nanaša na dogodke na R.. Nasprotno, oškodovanka je, ko ji je bil navedeni uradni zaznamek prebran v celoti, izjavila, da se podrobnosti opisanih dogodkov spominja, in s tem je uradni zaznamek postal del njene izpovedbe pred preiskovalno sodnico, na to izpovedbo se je oškodovanka zaslišana kot priča sklicevala na glavni obravnavi. Iz vsebine navedenega uradnega zaznamka jasno izhaja, da je obtoženec zoper oškodovanko M.Č. ravnal tako, kot se mu očita v točki 23 in 24 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, to je, da je oškodovanko M.Č. v obeh dogodkih na R. v letih 2008 in 2009 večkrat otipaval (tikal in prijemal) po intimnih delih telesa.

Obtoženčev zagovornik nima prav, da očitek o poljubljanju, zajet v točki 25 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, ni dokazan. Pritožnik izpostavlja le izsek izpovedbe oškodovanke M.Č. in zaključuje, da na območju T. v inkriminiranem obdobju ni bilo nobenega poljuba, ker ga je oškodovanka zavrnila, vendar spregleda, da je oškodovanka v zvezi s tem povedala tudi, da je obtoženec prenehal z opisanim ravnanjem le za tisti dan, potem pa je nadaljeval, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (stran 52 in 53 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Obtoženčevemu zagovorniku ni mogoče pritrditi, da oškodovanka L.P. ni potrdila očitka, da ji je obtoženec v času od 1.1.2007 do 31.12.2009 med treningi v telovadnici Osnovne šole M. večkrat dajal poljube na usta, kot se očita v točki 28 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje predvsem na podlagi izpovedbe oškodovanke L.P. na glavni obravnavi, kjer je vztrajala pri svojih izpovedbah pred preiskovalno sodnico z dne 24.5.2010 in dne 17.10.2012, pravilno zaključilo, da je obtožencu očitek o poljubih na usta oškodovanke dokazan ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe za to podalo razloge (stran 55 in 56). Bistvo pritožbenih navedb v tem delu je izpostavljanje izseka iz oškodovankine izpovedbe z dne 17.10.2012, ko je oškodovanka izpovedovala o poljubih na lica v pozdrav na začetku treninga, vendar zagovornik spregleda, da je oškodovanka nato, ko ji je bila prebrana prejšnja izpovedba z dne 24.5.2010, ko se je podrobnosti obravnavnih dogodkih bolje spominjala, le-to potrdila. Iz te izpovedbe res izhaja, kot pravilno opozarja zagovornik, da ni šlo za dlje časa trajajoče poljube na usta ali celo poljube na usta z jezikom, vendar obtoženčevo ravnanje, ko je oškodovanki brez razloga dajal poljube tako, da se je približeval njenim ustnicam, in v primeru, ko mu oškodovanka ni želela dati poljuba, slednjo prijel in jo tako prisil, da mu je dala poljub na lice, pri čemer se je sam približeval njenim ustnicam, glede na celoto obtoženčevega ravnanja po presoji pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da takšno obtoženčevo ravnanje pomeni poseg v spolno integriteto oškodovanke in ni šlo le za poljube na lica v pozdrav, kot zaključek ponuja pritožnik. Ta pa ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede očitka, da je obtoženec v okoliščinah, opisanih v točki 28 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, oškodovanko L.P. večkrat preko oblačil z roko otipaval po zadnjici. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 55 in 56), sodišče prve stopnje sprejema izpovedbo oškodovanke L.P., da jo je obtoženec med treningi preko oblačil ščipal za zadnjico. Ker ščipanje za zadnjico preko oblačil glede na to, da sodi v okvir običajnih stikov med trenerjem in otrokom pri izvajanju gimnastičnih vaj, kot sta izpovedali priči S.M. in D.A., ne ustreza otipavanju po intimnih delih telesa, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, in je pritožba obtoženčevega zagovornika v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče ta očitek izpustilo iz opisa navedenega kaznivega dejanja.

Obtoženčev zagovornik tudi nima prav, ko izpodbija pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja, opisanega v točki 29 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe. Pravilno sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe ugotavlja, da je iz vsebine izpovedbe oškodovanke L.P. jasno, da jo je obtoženec v obravnavanem dogodku prijel za mednožje. Drugačna interpretacija oškodovankine izpovedbe, ki jo ponuja pritožba, ni sprejemljiva.

Glede na odločitev pritožbenega sodišča, ko je zaradi ugotovljene kršitve prepovedi reformatio in peius v opisu kaznivega dejanja v točki 30 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe izpustilo očitek, da naj bi obtoženec oškodovanko C.L. večkrat poljubil na usta, kot je bilo v tej sodbi že obrazloženo, se v pritožbi obtoženčevega zagovornika uveljavljena pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve načela zakonitosti glede tega očitka izkažeta za brezpredmetna.

Nasprotno od obtoženčevega zagovornika pritožbeno sodišče meni, da za obstoj obravnavnega kaznivega dejanja ni pomembno, ali storilec z ravnanjem, s katerim prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let, zadovoljuje svoj spolni nagon, ta okoliščina je pomembna le pri odmeri kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče se sicer zaveda, da je tako stališče v nasprotju s stališčem mag. Mitje Deisingerja v komentarju KZ, posebni del (členi 180 do 184), in delu sodne prakse, ki je temu sledila, vendar ocenjuje, da je odstop od tega utemeljen in ima podlago tako v zakonskem določilu, kjer storilčev namen zadovoljitve spolnega nagona ni element obravnavanega kaznivega dejanja (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 42356/2010 z dne 13.10.2011), kot tudi primerjalno pravno, v pravni ureditvi in sodni praksi držav Evropske unije, ki so po ureditvi tega področja primerljive z našo. Res je, da sodišča tuja sodna praksa ne veže, vendar lahko pomaga pri argumentaciji določenega stališča. V tej zvezi je še posebej indikativna sodba Vrhovnega kasacijskega sodišča Republike Italije št. 39718 z dne 17.6. do 12.10.2009, ko se je sodišče postavilo na stališče, da pri dejanjih, s katerimi storilec poseže v spolno sfero druge osebe (prizadene spolno nedotakljivost), ni pomembno, ali to stori z namenom zadovoljitve spolnega nagona ali s kakim drugim namenom (npr. iz prezira, razuzdanosti, pa tudi iz šale) (1). Po oceni pritožbenega sodišča je pri obravnavanih kaznivih dejanjih, poleg fizičnega načina izvršitve (s katerimi se poseže v spolno nedotakljivost), potrebno raziskati (le) še storilčev naklep, to je, ali je bil ta usmerjen v prizadetost spolne nedotakljivosti osebe, torej ali se je storilec zavedal dejanja in ga hotel storiti oziroma ali se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica (prizadetost spolne nedotakljivosti osebe) in je privolil, da takšna posledica nastane. Naklep storilca je sicer lažje prepoznaven, če poseže v spolno nedotakljivost druge osebe z namenom zadovoljitve spolnega nagona, vendar pa to ne pomeni, da je naklep, usmerjen v prizadetost spolne nedotakljivosti druge osebe, izključen, če storilec tega namena nima. Ne glede na povedano, je v obravnavani zadevi nedvomno dokazano tudi, da je obtoženec s svojimi dejanji zadovoljeval svoj spolni nagon . Za tak zaključek je sodišče prve stopnje imelo zanesljivo podlago v psihiatričnem izvedenskem poročilu sodnega izvedenca dr. Mladena Vrabiča in ostalih ugotovljenih okoliščinah primera. Obtoženčev zagovornik ponuja svojo dokazno oceno navedenega izvedenskega poročila, ki je drugačna od tiste, sprejete v izpodbijani sodbi, vendar ne prepriča. Pritožbena trditev, da zapis v točki 7 izvedenskega mnenja, to je „vedenje, kot izhaja iz nekaterih opisov zaslišanih prič (otipavanje spolovil in prsi, poljubljanje na usta, telesni pregled nagih otrok na zajedavce), je značilno za vedenje ob iskanju načina za potešitev spolnega nagona“, pomeni splošno ugotovitev in se ne nanaša na obtoženca, predstavlja le zagovornikovo subjektivno videnje. Ugotovitve izvedenskega mnenja, ki jih še izpostavlja zagovornik, da obtoženec ni imel pedofilskih nagnjenj in da je vstopal v relaciji z otroki najverjetneje (v psihološkem smislu) iz pozicije sovrstnikov, za presojo, ali je obtoženec s svojimi dejanji zadovoljeval svoj spolni nagon, niso odločilne. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da, poleg izvedenskega mnenja, tudi ostale ugotovljene okoliščine primera (da je obtoženec zoper oškodovanke ravnal na očitan način izven konteksta izvajanja gimnastičnih vaj in da je k oškodovankam hodil celo ponoči, ko so spale, da je kontinuirano izvrševal očitana ravnanja skozi daljše časovno obdobje štirih let, da je vztrajal pri svojem ravnanju temu, da so se mu oškodovanke upirale, da je imel le nekaj izbrank, da niso bili ugotovljeni drugi nagibi, iz katerih bi obtoženec ravnal na očitan način), dovoljujejo zaključevanje, da je obtoženec s svojimi dejanji zadovoljeval svoj spolni nagon. Nasprotne pritožbene navedbe zato ne morejo biti uspešne.

V nasprotju z višjo državno tožilko pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravne presoje obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Po oceni višje državne tožilke je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je obravnavana kazniva dejanja pravno kvalificiralo po privilegirani obliki kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, to je po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 183. člena KZ oziroma 173. člena KZ-1, in ne po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ oziroma 173. člena KZ-1. Po njenem stališču imajo obtoženčeva ravnanja naravo drugih spolnih dejanj iz prvega odstavka 183. člena KZ oziroma prvega odstavka 173. člena KZ-1. Pritožnica sicer citira več odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, vendar spregleda, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi povedalo, da je pri presoji, ali gre za spolno dejanje ali samo za prizadetost oškodovančeve spolne nedotakljivosti, treba upoštevati intenziteto storilčevega ravnanja, težo posega v spolno svobodo žrtve, stopnjo ponižanja žrtve, pri čemer ne kaže zanemariti tudi storilčevega zadovoljstva in uživanja pri tovrstnih dejanjih. Kdaj gre za spolna dejanja v pomenu, kot ga določa prvi odstavek 183. člena KZ oziroma 173. člena KZ-1, oziroma kdaj gre za prizadetost spolne nedotakljivosti v smislu četrtega odstavka 183. člena KZ oziroma 173. člena KZ-1, je načelno v sodni praksi sprejeto stališče, da gre za spolna dejanja tedaj, ko so dejanja storjena na telesu oškodovanca in mora priti do dotikanja teles oziroma delov telesa med storilcem in oškodovancem med izvrševanjem spolnega dejanja, medtem ko za prizadetost spolne nedotakljivosti druge osebe pa gre za dejanja, kjer praviloma (2) ni dotikanja teles pri sami manifestaciji spolnosti in tudi ni potrebno, da bi prišlo med storilcem in oškodovancem do neposrednega fizičnega stika (povezave) – tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 108/2009 z dne 24.9.2009. Ker je pritožbeno sodišče stališča, da dejanja iz četrtega odstavka 183. člena KZ oziroma 173. člena KZ-1 niso nujno namenjena zadovoljitvi storilčevega spolnega nagona, kot je bilo zgoraj obrazloženo, je po oceni pritožbenega sodišča to kaznivo dejanje podano tudi tedaj, ko storilec z dotikanjem poseže v oškodovančeve spolne organe ali druge intimne dele telesa, vendar to ravnanje po svoji intenziteti in glede na okoliščine primera ne ustreza teži posega, ki je značilno za spolno občevanje oziroma kakšno drugo spolno dejanje po prvem odstavku 183. člena KZ oziroma prvem odstavku 173. člena KZ-1. Za to razlago govori tudi pravna ureditev tega področja drugih držav Evropskega prostora. Indikativna je, ker je z ureditvijo naše države primerljiva, ureditev v Kazenskem zakoniku Republike Hrvaške (KZ RH). Ureditev, kot jo pozna KZ oziroma KZ-1 v 183. členu KZ oziroma 173. členu KZ-1, je v KZ RH urejena v 158. in 160. členu. Drugi odstavek 158. člena KZ RS in 160. člen KZ RH „pokrivata“ ureditev v četrtem odstavku 183. člena KZ oziroma četrtem odstavku 173. člena KZ-1 z razliko, da je v 160. členu KZ RH (zadovoljevanje pohote pred otrokom, mlajšim od 15 let) kot znak kaznivega dejanja posebej naveden namen zadovoljevanja lastne ali tuje pohote. Drugi odstavek 158. člena KZ RH obravnava tako imenovana spolno nedostojna ravnanja („bludne radnje“, posebej opredeljene v 155. členu KZ RS), ki po oceni pritožbenega sodišča popolnoma ustrezajo tistim iz četrtega odstavka 183. člena KZ oziroma 173. člena KZ. 160. člen KZ RH pa posebej obravnava tudi „zadovoljevanje pohote pred otrokom, mlajšim od 15 let“, ko ne prihaja do dotikanja teles. Sodna praksa Republike Hrvaške je enotna, da kaznivo dejanje iz drugega odstavka 158. člena KZ (tako imenovane „bludne radnje“) zaobjema ravnanja oziroma samo tista ravnanja, ki so storjena na telesu oziroma z dotikanjem telesa druge osebe, dejanja, pri katerih ni dotikanja teles, izvršena z namenom zadovoljevanja lastne ali tuje pohote, pa predstavljajo kaznivo dejanje iz 160. člena KZ RH, za katera je predpisana milejša kazen do treh let zapora (drugi odstavek 160. člena KZ RS). Sklepno torej, pritožbeno sodišče je stališča, da četrti odstavek 183. člena KZ oziroma četrti odstavek 173. člena KZ-1 obravnava ravnanja, pri katerih pride do dotikanja teles, to je do dotikanja tistih delov, ki sodijo v spolno sfero, pri čemer ni pomembno, ali storilec, ki na ta način poseže v spolno nedotakljivost osebe, to stori zaradi zadovoljevanja spolne pohote, kot tudi druga spolno nedostojna ravnanja, pri katerih ne prihaja do dotikanja teles, pod pogojem, da so namenjena zadovoljitvi storilčeve spolne pohote (3).

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki jih višja državna tožilka v pritožbi ne izpodbija. Pri obravnavanih dejanjih je šlo za kratkotrajne stike, ko se je obtoženec z roko preko oblačil dotikal intimnih delov teles oškodovank (prsi, zadnjica, mednožje) in jih dajal poljubčke na usta (brez uporabe jezika), pri čemer obtoženec zoper posamezno oškodovanko ni ravnal istočasno na oba očitana načina (obtoženec se je ob eni priliki posamezne oškodovanke dotikal, ob drugi priliki ji je dajal poljubčke na usta). Oškodovanke glede na rezultate dokaznega postopka zaradi obtoženčevega ravnanja niso utrpele psihičnih posledic, ne glede na to, da jim je bilo njegovo ravnanje neprijetno, niso ga odobravale in jih je bilo sram. Zato obtoženčevim ravnanjem ni mogoče pripisati pomena, kakršnega jim pripisuje obtožba, to je, da gre za druga spolna dejanja iz prvega odstavka 183. člena KZ oziroma prvega odstavka 173. člena KZ-1, temveč obtoženčeva ravnanja po svoji intenziteti in glede na okoliščine primera tudi po presoji pritožbenega sodišča pomenijo prizadetost spolne nedotakljivosti oškodovank v smislu četrtega odstavka 183. člena KZ oziroma 173. člena KZ-1. Ker protipravnost obravnavanih dejanj v smislu petega odstavka 173. člena KZ-1 ni izključena, saj je nedvomno ugotovljeno, da očitana dejanja niso bila storjena z osebami primerljive starosti (med obtožencem in oškodovankami je več kot dvajsetletna starostna razlika) in da ne ustrezajo stopnji njihove duševne in telesne zrelosti, obtoženčeva dejanja predstavljajo kazniva dejanja po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 183. člena KZ oziroma 173. člena KZ-1. Nasprotna stališča višje državne tožilke v pritožbi niso sprejemljiva.

Glede odločbe o kazenski sankciji:

Preizkus pritožb obtoženčevega zagovornika in višje državne tožilke v smeri pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji in preizkus po uradni dolžnosti v skladu s 386. členom ZKP je pokazal naslednje. Obtoženčev zagovornik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju obtožencu določilo višje zaporne kazni za kazniva dejanja iz točke 1, 2, 5, 7 do 22, 28 do 30 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe kot v prvem sojenju, ne da bi to kakorkoli pojasnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z zagovornikom, da za zvišanje posameznih določenih kazni sodišče prve stopnje ni imelo podlage, saj v novem sojenju ni ugotovilo novih obteževalnih okoliščin, ki bi to opravičevale. Zato je pritožbeno sodišče poseglo v odločbo o kazenski sankciji tako, da je določene kazni za kazniva dejanja iz točke 1, 2, 5, 7 do 22, 28 do 30 krivdoreka izpodbijane sodbe znižalo na višino, kot je bila za vsako od teh kaznivih dejanj določena v prejšnji sodbi, s tem da je določeno kazen za kaznivo dejanje iz točke 28 krivdoreka še dodatno znižalo za en mesec v posledici odločitve, ko je ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in je v opisu tega kaznivega dejanja izpustilo očitek o otipavanju po zadnjici, kot je bilo obrazloženo zgoraj. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika tudi glede kaznivega dejanja iz točke 6 obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe in je v opisu tega kaznivega dejanja izpustilo očitek o poljubljanju, kot je bilo obrazloženo zgoraj, je moralo tudi določeno kazen za to kaznivo dejanje znižati, in sicer na dva meseca zapora. Ob izreku enotne zaporne kazni se upošteva tudi odločitev pritožbenega sodišča, ko je na pritožbo zagovornika obtoženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje iz točke 27 krivdoreka izpodbijane sodbe. Res je, da obravnavana kazniva dejanja predstavljajo zavržna dejanja in da jih je obtoženec kontinuirano izvrševal skozi daljše časovno obdobje štirih let ter je pri svojem ravnanju pokazal posebno vztrajnost, saj je z dejanji nadaljeval kljub temu, da so se mu oškodovanke izogibale, se mu upirale in mu tudi povedale, da se jim ne zdi prav, da tako ravna z njimi. Vendar je odločilno, da je šlo pri obravnavanih kaznivih dejanjih le kratkotrajne stike, ko se je obtoženec z roko preko oblačil dotikal intimnih delov teles oškodovank (prsi, zadnjica, mednožje) in jih dajal poljubčke na usta (brez uporabe jezika), pri čemer obtoženec zoper posamezno oškodovanko ni ravnal istočasno na oba očitana načina (obtoženec se je ob eni priliki posamezne oškodovanke dotikal, ob drugi priliki ji je dajal poljubčke na usta). Oškodovanke glede na rezultate dokaznega postopka zaradi obtoženčevega ravnanja niso utrpele psihičnih posledic. Celotni obtoženčevi kriminalni dejavnosti zato ni mogoče pripisati pomena, kakršnega ji v pritožbi pripisuje višja državna tožilka, ki predlaga izrek nerazumno visoke enotne zaporne kazni kar 20 let (čeprav to predlagano kazen veže na strožjo pravno opredelitev dejanj). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da celota obtoženčevega ravnanja po svoji intenziteti in glede na ugotovljene okoliščine primera, ob upoštevanju olajševalnih okoliščin (obtoženčeva dosedanja nekaznovanost, njegovo zdravstveno stanje, ko je invalid prve kategorije in je invalidsko upokojen, odmaknjenost kaznivih dejanj in trajanje postopka, do česar ni prišlo iz razlogov na strani obtoženca), terja izrek enotne kazni v trajanju treh let zapora. Tako izrečena kazenska sankcija je glede na že navedene okoliščine primerna teži storjenih dejanj in obtoženčevi krivdi ter je odmerjena po pravilih o odmeri kazni v steku iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 (ta določajo, da če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora).

Preizkus izpodbijane sodbe v mejah 383. člena ZKP:

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal drugih nepravilnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča:

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). V ostalem delu je pritožbo obtoženčevega zagovornika in pritožbo višje državne tožilke v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

O stroških pritožbenega postopka:

Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v obtoženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.