VSK sodba Cpg 375/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obstaja ločitvena pravica tožeče stranke pri nepremičninah - posameznih delih stavbe z ID znaki:

1, 2, 3, 4, 5, 6 in 7 in toženi stranki naložilo, da iz teh nepremičnin prednostno poplača zavarovane terjatve tožeče stranke v skupnem znesku 132.291,59 EUR z

zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v 15-ih dneh povrne 468,71 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da je izrek izpodbijane sodbe povsem neizvršljiv, saj nepremičnine z navedenimi ID znaki zaradi porušenja stavbe (na podlagi inšpekcijske odločbe) še pred začetkom stečajnega postopka tožene stranke niso več obstajale. Zato se sodba ne more preizkusiti, izrek izpodbijane sodbe pa nasprotuje razlogom sodbe (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj se ni dotaknilo neprerekane trditve tožene stranke, da tožeča stranka na samem zemljišču, to je na nepremičnini 8 k.o. M. ni imela vpisane hipoteke.

Zmotno je tudi uporabilo materialno pravo, saj iz drugega odstavka 137. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) izhaja, da zastavna pravica preneha s prenehanjem predmeta zastave. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča, da se sama lastninska pravica lastnika posameznih delov stavb po njenem uničenju prenese na stavbišče oziroma zemljišče, kjer je stavba stala, vendar tega pravila ne moremo širiti tudi na obstoj oziroma prenos hipoteke, ker ni nikjer določeno, da zastavna pravica na posameznem delu hkrati tudi pomeni, da obstaja zastavna pravica na skupnih delih stavbe in zemljišču, na katerem stavba stoji. Takšen zaključek bi se lahko neposredno uporabil le pri zastavitvi premičnin. V primeru uničenja zgradbe se vrednost nepremičnine občutno zmanjša, tako da ne more služiti več zavarovalnemu namenu. Hipotekarnemu upniku lahko ostane le zastavna pravica na terjatvi, zato tudi praviloma zahtevajo, da zastavitelj nepremičnino zavaruje in zavarovalno polico vinkulira v korist hipotekarnega upnika.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je v tem sporu ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, katerih pritožba tudi ne izpodbija:

- v zemljiški knjigi je (v času odločanja prvostopenjskega sodišča) vpisana pri stavbi štev. 8 k.o. M., etažna lastnina s sedmimi posameznimi deli; lastnik vseh posameznih delov je tožena stranka; na vseh posameznih delih ima tožeča stranka vpisano hipoteko (na podlagi zaznambe pravnomočnega izvršilnega sklepa);

- stavba je bila porušena (na podlagi inšpekcijske odločbe);

- tožnik je prijavil v stečajnem postopku terjatev, ki mu je bila priznana, in ločitveno pravico, ki jo je stečajni upravitelj prerekal, zato je bil napoten, da jo uveljavlja v pravdi.

Tožnik je torej nesporno imel zastavno pravico na vseh sedmih posameznih delih stavbe, katero je pridobil na podlagi 143. člena SPZ. Začetek stečajnega postopka nad lastnikom teh nepremičnin na njegovo pravico, ki je v stečajnem postopku postala ločitvena pravica, ni vplival (279. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP), kar za stranki tudi ni sporno. Tožnik, kot stečajni upnik, je lahko v stečajnem postopku prijavil svojo ločitveno pravico samo tako, kot jo je z vpisi v zemljiško knjigo tudi pridobil, torej na sedmih posameznih delih stavbe. V skladu z zakonsko domnevo iz četrtega odstavka 298. člena ZFPPIPP pa je njegova prijava ločitvene pravice vsebovala tudi zahtevek za prednostno plačilo priznane zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Tožnik je nato, ko je bila njegova ločitvena pravica prerekana (terjatev pa priznana), vložil (predmetno) tožbo, s katero je zahteval, da sodišče naloži stečajnemu dolžniku prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, kar pomeni, da je bilo njegovo ravnanje povsem v skladu z določbo prvega odstavka 305. člena ZFPPIPP.

Na dejstvo, da stanje nepremičnin, kot je vpisano v zemljiški knjigi, ne ustreza več dejanskemu stanju v naravi, ker je stavba porušena, tožnik, ki je samo hipotekarni upnik, ni mogel vplivati in mu v zvezi s tem ni mogoče ničesar očitati. Svoj zahtevek je oblikoval tako, kot ga je v skladu s predhodno navedenimi zakonskimi določili lahko. Zato se tožena stranka, ki bi kot zemljiškoknjižna lastnica edina lahko uskladila zemljiškoknjižno stanje z dejanskim stanjem, ne more sklicevati na neizvršljivost izreka sodbe, v katerem je sodišče povzelo podatke o ločitveni pravici tako, kot je ta sedaj vpisana v zemljiški knjigi. Ko bodo zemljiškoknjižni podatki usklajeni, bo na podlagi odločitve iz obravnavane sodbe tudi jasno, iz katerega premoženja mora stečajni dolžnik plačati ločitvenega upnika.

Pritožbeno sodišče namreč ne more soglašati s pritožbenim stališčem, da zastavna pravica preneha s prenehanjem predmeta zastave. Pritožnik pri sklicevanju na 137. člen SPZ povzame le del določbe, iz katere izhaja, da zastavna pravica preneha s prenehanjem predmeta zastave, spregleda pa, da je v nadaljevanju te določbe (drugi odstavek 137. člena SPZ) določeno tudi, da če na mesto predmeta zastave stopi nov predmet, ki je zastavljiv, zastavni upnik pridobi enako vrsto zastavne pravice na novem predmetu.

Ta določba in pa stvarno pravno pravilo o nedeljivosti hipoteke, to je pravilo, da je hipoteka namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega plačila (prvi odstavek 150. člena SPZ) sta osnova za materialnopravno stališče, da hipoteka zaradi uničenja stavbe ne preneha. Prenehala bi lahko samo v primeru, če zaradi uničenja predmeta zavarovanja ne bi od njega ostalo čisto ničesar. Vendar v primeru stavbe, ki je neločljivo povezana z zemljiščem (8. člen SPZ), ostane po porušenju stavbe vedno vsaj zemljišče. In tako, kot v primeru uničenja celotne zgradbe postanejo dotedanji etažni lastniki solastniki tega zemljišča (in ostankov zgradbe) v skladu s svojim etažnim deležem na skupnih delih (126. člen SPZ), se ob uporabi 13. člena SPZ (1) tudi zastavna pravica, ki jo je zastavni upnik imel na posameznem delu stavbe, v predhodno navedem razmerju prenese na tisto, kar je od porušene stavbe ostalo, to je na zemljišče (ki zaradi prenehanja etažne lastnine postane zastavljivo) in morebitne ostanke zgradbe. Vsako drugačno tolmačenje bi pomenilo nedopustno odstopanje od pravila, da hipoteka preneha s poplačilom terjatve.

Pritožba tudi z zatrjevanjem, da tožnik ni imel vpisane hipoteke na zemljišču, zgoraj obrazloženega stališča ne more izpodbiti, saj je v primeru obravnavane nepremičnine - stavbe, ki je bila etažno razdeljena, zemljišče predstavljalo splošni skupni del stavbe (ZK izpisek v prilogi A2), na katerem nihče od etažnih lastnikov ni mogel imeti vpisane lastninske pravice (15.a člen Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1) in je zato tudi ni mogel obremeniti s hipoteko.

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen

ZPP).

---------

op. št. 1: ki določa, da se določila SPZ o pridobitvi, prenosu, varstvu in prenehanju lastninske pravice smiselno uporabljajo tudi za nastanek in prenos drugih stvarnih pravic (torej tudi hipoteke)