VDSS sodba Pdp 30/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da je invalid II. kategorije invalidnosti od 23.1.1995 dalje in da je podana 50 % okvara zaradi poškodbe izven dela, zaradi česar je upravičen do invalidnine.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pa izhaja, da se pritožuje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Po določbi 2. alinee 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92-54/98) se v II. kategorijo invalidnosti, za kar se tožnik zavzema tudi v pritožbi, razvrstijo samo tisti zavarovanci, ki se ne morejo niti s poklicno rehabilitacijo usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela s polnim delovnim časom, lahko pa najmanj polovico delovnega časa opravljajo svoje ali drugo ustrezno delo. Kumulativno je torej določen pogoj, da se zavarovanec niti s poklicno rehabilitacijo ne more usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela s polnim delovnim časom; torej da je pri zavarovancu nastopila popolna izguba delovne zmožnosti za opravljanje kakršnegakoli dela v organiziranem delovnem procesu s polnim delovnim časom. Niti iz medicinske dokumentacije, predložene v postopku pri tožencu, niti iz mnenj obeh invalidskih komisij, podanih v navedenem postopku, pa ne izhaja, da bi bilo pri tožniku tako stanje podano. Mnenje IK II. z dne 10.7.1995 je skladno tudi z mnenjem lečečega okulista z dne 10.8.1994 in je komisija tudi upoštevala omejitve pri opravljanju drugega ustreznega dela v polnem delovnem času, kot jih je navedel okulist v navedenem izvidu. Stanje, ki tožnika invalidizira, je prebojna poškodba levega očesnega zrkla, zaradi katere je levo oko praktično slepo, desno oko pa je zdravo. Ostrina vida na desnem očesu je normalna, t.j. 1,0., tudi po izvidu z dne 13.12.1994. Ob navedenem tudi pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost mnenja IK II., ki je tudi ustrezno obrazloženo, v senatu pa je med drugimi sodeloval tudi specialist okulist, tožnik pa je bil tudi osebno pregledan.

Tožnik v pritožbi kot razlog, zaradi katerega naj ne bi bil sposoben za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času navaja, da ima v poškodovanem očesu zelo pogoste in nevzdržne bolečine, ki povzročajo bolečine tudi v zdravem očesu in solzenje le-tega. Meni, da bi bilo potrebno pridobiti tudi mnenje izvedenca nevropsihiatra, ki bi njegovo zdravstveno stanje ocenil tudi z vidika njegove osebne prizadetosti in posledic takšnega stanja zaradi poškodbe očesa.

Vendar tako glede zatrjevanih bolečin, kot glede osebne prizadetosti ne prilaga nobenih dokazov, torej medicinske dokumentacije. Zato te pritožbene trditve ne morejo biti upoštevane.

Glede na opisano stanje obeh očes je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da pri tožniku kot posledica poškodbe izven dela obstoji samo 30 % telesna okvara, zaradi katere ne more pridobiti pravice do invalidnine. Po določbah 321. člena ZPIZ se še vedno uporablja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83-66/89). Ta v tabeli pod poglavjem II., točka B določa, da se za že navedeno stanje vida določi 30 % telesna okvara. To je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, enako tudi določbo 1. odstavka 153. člena zakona, glede na katero zavarovanec pridobi pravico do invalidnine za telesno okvaro, če je ta posledica bolezni ali poškodbe izven dela le, če znaša telesna okvara najmanj 50 %.

Ker je sodišče pristojno presojati zadevo samo po dejanskem stanju, podanem v času do zaključka postopka pri tožencu, konkretno do izdaje drugostopenjske odločbe z dne 9.11.1995, saj ima zavarovanec možnost sam ali preko lečečega zdravnika oz. konzilija zdravnikov v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja vložiti novo zahtevo pri tožencu, smiselno glede na določbe 262. člena zakona, je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo tudi, da ima tožnik navedeno možnost.

Zaradi vsega obrazloženega se v pritožbi smiselno zatrjevano poslabšanje, četudi bi ji bila priložena medicinska dokumentacija, v tem sodnem postopku ne more upoštevati.