VDSS sodba Pdp 956/99

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov z dne 20.7.1994 in drugostopenjskega sklepa z dne 17.10.1994 ter za vrnitev tožnika nazaj na delo. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 17.4.1995 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati prikrajšanje pri mesečni plači zaradi nezakonite prerazporeditve na manj ovrednoteno delovno mesto za čas od 1.8.1991 do 28.1.1995 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe do plačila, ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da sodba nima razlogov o tožbenih navedbah, sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj sploh ni uporabilo pravilnika o delovnih razmerjih z dne 15.1.1991. Zaradi navedenih kršitev je po mnenju pritožnika ostalo dejansko stanje tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razloge za svojo odločitev pa tudi pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodba nima razlogov o tožbenih navedbah. Prvostopenjsko sodišče je pravilno na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je bil postopek ugotavljanja presežkov pri toženi stranki zakonito izpeljan in je določitev tožnika za trajno presežnega delavca zakonita.

Tožnik je bil z dokončno odločbo razporejen na delovno mesto strugar I, zato ga je tožena stranka pravilno primerjala z ostalimi delavci zaposlenimi na tem delovnem mestu. Na delovnem mestu strugar I, so bili zaposleni trije delavci, od katerih za dva delavca ni bilo zagotovljenega dela za več kot 6 mesecev. Ker delavec A.A., ki je tudi opravljal delo na delovnem mestu strugar I, ni mogel biti uvrščen med trajno presežne delavce, saj je bila v času ugotavljanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki njegova žena prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, sta bila tožnik in B.B. utemeljeno opredeljena za presežna delavca. V določbi 4. odst. 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) so naštete zaščitene kategorije delavcev, ki jim delovno razmerje ne sme prenehati in tudi ne morejo biti v programu razreševanja presežkov delavcev upoštevani kot delavci, ki bi jim po preteku določenega statusa prenehalo delovno razmerje kot delavcem iz 36. c člena ZDR. V navedenem zakonskem določilu je med drugim izrecno določeno, da delavcu, katerega zakonec je kot nezaposlen prijavljen na zavodu za zaposlovanje, lahko preneha delovno razmerje samo z njegovim soglasjem. Zato tožnikovemu sodelavcu A.A. ni moglo prenehati delovno razmerje in je bil na podlagi zmanjšanja izvajalcev na delovnem mestu "strugar I" iz tri na enega izvajalca, tožnik zakonito opredeljen za trajno presežnega delavca.

Tožena stranka pri določanju konkretno presežnih delavcev sicer ni uporabila delovne uspešnosti kot temeljnega kriterija, ker ni imela izdelanih meril za ugotavljanje delovne uspešnosti in se taka delovno uspešnost tudi operativno ni ugotavljala oz. ocenjevala. Vendar zaradi navedenega postopek določitve tožnika za presežnega delavca ni nezakonit. V 3. odst. 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93) je sicer kot temeljno merilo res določena delovna uspešnost, tako da imajo prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci, ki dosegajo večjo delovno uspešnost. V nadaljnjih odstavkih je opredeljeno, da se v primeru enake delovne uspešnosti kot prvo korekcijsko merilo oz. kriterij za ohranitev zaposlitve upošteva strokovna izobrazba delavca, kot drugo delovne izkušnje, kot tretje delovna doba, kot četrto zdravstveno stanje delavca in kot peto socialno stanje delavca. Merilo delovne uspešnosti pa je po 4. odst. 13. člena citirane SKPG mogoče uporabiti le ob vnaprej določenih merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti. Če ni vnaprej določenih meril in če pri delodajalcu v času pred določanjem presežnih delavcev delovna uspešnost ni bila ugotovljena po objektivnih merilih, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno šteti, da je delovna uspešnost delavcev enaka in je treba za določanje presežnih delavcev uporabiti nadaljnje korekcijske kriterije. Ker pa je tožena stranka na delovnem mestu strugar I od treh obdržala le enega izvajalca, je seveda na tem delovnem mestu ostal delavec, ki je bil uvrščen med varovane kategorije delavcev po 36. d členu ZDR.

V zvezi s sporno prerazporeditvijo pa je tudi po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je delavec v času prerazporeditve imel možnost vložiti ugovor, česar pa ni storil in je tako potekel ugovorni rok. Tožnikova razporeditev na delovno mesto strugar I je tako postala dokončna in izvršljiva. Na tem delovnem mestu je tožnik postal tudi trajni presežek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da tožnik ni upravičen zahtevati prikrajšanja pri mesečni plači zaradi nezakonite razporeditve in je njegov zahtevek na izplačilo uveljavljanih prikrajšanj pri mesečni plači za čas od 1.8.1991 do 28.1.1995 utemeljeno zavrnilo.

Sicer pa pritožnik v pritožbi ne navaja nobenega novega dokaza, ki bi lahko spremenil že ugotovljena dejstva, ki so odločilna za ta postopek in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene procesne kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da trpi sam svoje stroške pritožbe (1. odst. 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).