VSL sodba I Cp 1263/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12.409/2015 z dne 10. 2. 2015 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sodišče zmotno ugotavlja dejansko stanje, ko ugotavlja, da so bile navedbe tožeče stranke pavšalne in da ni specificirala opravljenih del in storitev. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi 7. 9. 2015 navajala, kaj vse je privedlo do dodatnih stroškov in s tem do povečanja vrednosti investicije. Predložila je zapisnik sestanka investitorjev z dne 24. 5. 2010 in po ugovoru toženih strank s pripravljalno vlogo 7. 9. še obvestila tožečo stranko 20. 10. 2010 s specifikacijo vseh dodatnih del, ki je bil vsem investitorjem in toženi stranki poslan po elektronski pošti. Predlagala je zaslišanje direktorja tožeče stranke A. S. in priče P. S., kar je sodišče zavrnilo. Nemogoče je, da bi tožeča stranka predlagala trditveno podlago in dokazno gradivo v roku 8 dni od prejema poziva. Tožeča stranka ne more že v tožbi popolnoma navesti vse navedbe in dokaze in se zoperstaviti ugovorom tožene stranke. To je tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Vsi dodatni stroški soinvestitorjem so bili predstavljeni na zboru investitorjev 24. 5. 2010. Toženi stranki sta bili prisotni in nista nasprotovali, temveč sta plačilo pogojevali z ureditvijo gozdne poti z MOL. Gradbeni odbor je potrdil potrebna dodatna dela. Med strankama ni bilo sporno, da je gradbeni odbor potrdil ta dela. To sta navedla proti toženi stranki in sicer, da je gradbeni odbor potrdil obračun, hkrati pa sta ugovarjali, da to še ne predstavlja upravičenosti do plačila s strani tožencev, saj mora gradbeni odbor ravnati v interesu investitorjev. Zato je sodišče sodilo mimo navedb pravdnih strank, kar po drugem odstavku 214. člena ZPP predstavlja kršitev določb postopka. Zmotno sodišče šteje, da je terjatev zastarana. Sodišče zmotno ugotovi, da so bila vsa dela s strani tožeče stranke zaključena z dnem 19. 11. 2009, ko je predstavnik tožeče stranke A. H. poslal enostransko sporočilo. Sodišče ne pojasni, zakaj je to ključni dokaz. Sodba nima razlogov o tem in tudi ne o oceni dejstva, da toženi stranki povečanju vrednosti investicije nista ugovarjali in sta s tem konkludentno priznali dolg. Povečana vrednost v višini 72.300,00 EUR je bila izglasovana na zboru, kar je razvidno iz zapisnika. Tudi, če je zastaranje pričelo teči z izjavo A. H. 19. 11 2009, pa tudi v tem primeru ni moglo nastopiti zastaranje, saj je tožena stranka pripoznala dolg na zboru investitorjev 24. 4. 2010 in je tako zastaranje pričelo teči šele takrat, petletni rok pa je iztekel 24. 4. 2015. Z zavrnitvijo dokaza o zaslišanju priče S. in C. je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Ti priči bi potrdili vse navedbe tožeče stranke in zlasti to, da so bila dela opravljena v letu 2010 in da je šlo za dodatna dela, ki sta jih toženi stranki dolžni plačati v sorazmerju z vrednostjo deleža.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Na zboru lastnikov ni bilo jasno, katera konkretna dela naj bi tožnik opravil in zakaj ter vrednost. Tožnik je v vlogi 7. 9. 2015 navajal nova dejstva in dokaze, kar je v nasprotju s 451. členom ZPP. Tožeča stranka je vedela, da se bo postopek nadaljeval v pravdi, ko je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi. Tako je imela dovolj časa za pripravo tožbe. Gre za spor majhne vrednosti. Toženca s stroški nista soglašala. To prizna tudi tožeča stranka, ko pravi, da so bili postavljeni na zboru investitorjev pogoji z ureditvijo gozdne poti. Upravni odbor je deloval brez pooblastila. Sodišče pravilno sklepa, da je zahtevek zastaran. Toženci na zboru investitorjev niso pripoznali dolga, saj nista toženca pristala na plačilo dodatnih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre v predmetnem primeru za vrednost spornega predmeta pod 2.000,00 EUR in da zato postopek teče po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki urejajo spor majhne vrednosti (450. člen ZPP in naslednji). Na to je bila tožeča stranka opozorjena z vabili in v pravnih poukih. Teh ugotovitev tudi pritožba ne graja.

6Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je pravna podlaga za rešitev tega spornega razmerja Obligacijski zakonik oziroma mandatna pogodba (pogodba o naročilu, 766. člen OZ). V tej pravdi tožeča stranka zahteva plačilo zapadlih obveznosti toženih strank kot investitorjev in trdi, da toženca nista poravnala vseh opravljenih del. Toženi stranki pa sta trdili, da je njuna obveznost iz naslova izgradnje komunalne infrastrukture v znesku 63.802,64 EUR in da sta to poravnali. Tožeča stranka pa trdi, da ta znesek ni dokončna vrednost investicije, ki se je zaradi nepredvidljivih in dodatnih stroškov povečala in ta dela so bila izvedena. Tožena stranka pa se je branila, da je bilo vse že zajeto in potrjeno v osnovni vrednosti investicije in da se bosta lahko opredelila do terjatve šele, ko bo tožeča stranka natančno opredelila dela, ki naj bi bila potrebna za povečanje vrednosti investicije, kdaj so bila izvedena, kdo jih je izvedel in da bi morala tožeča stranka podati konkretne trditve o vrednosti vtoževane terjatve. S tem je tožena stranka zatrjevala, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu.

7Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki in povzelo tiste navedbe, ki jih je tožeča stranka navedla kot nepredvidljive in dodatne stroške (točka 16 sodbe). Nato je za vsako od teh navedb sodišče pojasnilo, zakaj šteje, da te navedbe niso dovolj substancirane oziroma zakaj naj bi našteta dela bila zajeta že v osnovni vrednosti investicije. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so navedbe tožeče stranke, ki jih je sodišče povzelo v točki 16 sodbe, pavšalne. Ker ni bilo ustreznih trditev, sodišče prve stopnje pravilno šteje, da predlagani dokaz z zaslišanjem direktorja tožeče stranke A. S. in priče P. S., ne more nadomestiti manjkajočih navedb o vtoževani terjatvi. Pritožba trdi, da je na ugovore tožene stranke imela le 8 dni časa, da pripravi vse trditve in dokaze in da je to prekratek čas. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da je tožena stranka podala ustrezne ugovore 1. 4. 2015. Nato pa je sodišče prve stopnje vrnilo tožbo v popravo tožeči stranki s posebnim sklepom z dne 17. 6. 2015 in ji naložilo, da tožbo dopolni tako, da navaja vsa dejstva, na katera opira zahtevek in predlaga dokaze za ugotavljanje teh dejstev. Pri tem je tudi opozorilo na določbe ZPP o sporu majhne vrednosti. Tožeča stranka je vložila vlogo z dne 3. 7. 2015 (list. št. 25). Nato sta toženca s prvo pripravljalno vlogo odgovorila in odgovorila je tožeča stranka z vlogo 7. 9. 2015. Vsi ti datumi pokažejo, da je imela tožeča stranka zadosti časa za pripravo procesnega gradiva. Druga pripravljalna vloga tožeče stranke pa je bila 5. 10. 2015 in te vloge sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, ker je bila prepozna. Tožeča stranka tako ni imela le 8 dni časa za pripravo tožbe, ampak bistveno več. S tem ni bila kršena smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Pritožba nadalje trdi, da so bili vsi dodatni stroški soinvestitorjem predstavljeni na zboru 24. 5. 2010, kjer sta bila toženca prisotna in da so bili ti stroški potrjeni na zboru investitorjev 24. 5. 2010. Potem pa spregleda, da je tožena stranka oporekala, da bi toženca to potrdila oziroma tega dejstva tožena stranka ni priznala kot nespornega. Tožena stranka je trdila, da so trditve tožeče stranke nezadostne in nesubstancirane. Sicer pa je tožeči stranki očitala, da ne izkaže, katera dodatna dela so dejansko izvedena, da so povečani stroški v zatrjevani višini in da bi sploh šlo za povečano vrednost zaradi nepredvidenih in dodatnih stroškov (primerjaj pripravljalni spis tožene stranke na list. št. 54 in 55). V zvezi z načinom odločanja gradbenega odbora pa je tožena stranka podala svoje navedbe na list. št. 55 in celo zatrjevala, da gradbeni odbor kakšnega pooblastila za potrjevanje dodatnih del ni imel. Tožena stranka je tudi trdila, da tožeča stranka ni izkazala, kdo ga je sestavljal. Nato v pogojni obliki tožena stranka navaja, da če bi gradbeni odbor deloval na podlagi veljavnih pooblastil, še ne pomeni, da bi povečanje vrednosti bilo sprejeto in zavezujoče za investitorje. Tožena stranka je še trdila, da po mandatni pogodbi gradbeni odbor teh pristojnosti niti ni imel. Tožeča stranka bi nato morala ponuditi ustrezno trditveno podlago o tem, katera dela so bila opravljena in o vrednosti. Zato je protispisna trditev pritožnika, da je tožena stranka priznala na zboru lastnikov 24. 5. 2010, da so dodatni stroški nastali. Tako se izkaže, da ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena. Gre torej za poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno.

9Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, ko je ugodilo ugovoru tožene stranke, da je tožbeni zahtevek zastaran, da je tožena stranka dolg priznala z večino glasov prisotnih soinvestitorjev na zboru 24. 4. 2010, kar je razvidno iz zapisnika 24. 5. 2010. Sodišče prve stopnje pa je štelo, da je petletni zastaralni rok pričel teči najpozneje 1. 12. 2009, to je prvi dan potem, ko je tožeča stranka imela pravico terjati obveznost. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na elektronsko sporočilo A. H., predstavnika tožeče stranke, ki je sporočil toženi stranki, da so gradbena dela zaključena, da je objekt nared za tehnični pregled in da neplačnike po preglednici 30. 11. 2009 poziva k plačilu zapadlih obveznosti (priloga B3). K temu elektronskemu sporočilu je bil pripet seznam dolžnikov. Pritožba torej trdi, da je tožena stranka dolg priznala oziroma, da je to priznal zbor soinvestitorjev. Te navedbe so pritožbena novota, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj pritožnik v pritožbi ne pojasni, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel navajati že prej. Sicer pa je treba pritožniku odgovoriti, da bi priznanje dolga moralo biti takšno, da toženi stranki priznata terjatev tožeče stranke za zatrjevana dodatna dela in stroške. Takega dejstva pa tožena stranka ni pravočasno predložila na prvi stopnji.

10Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).