VSRS Sklep Cp 9/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec mora v 15 dneh od vročitve te odločbe predlagatelju povrniti pritožbene stroške v znesku 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Predlagatelj je zahteval razglasitev izvršljivosti italijanskega plačilnega naloga. Sodišče prve stopnje je s sklepom III R 295/2015 z dne 15. 9. 2015 njegovemu predlogu ugodilo. Zoper sklep je nasprotni udeleženec vložil ugovor. Sodišče prve stopnje je s sklepom III R 255/2015 z dne 27. 1. 2016 njegov ugovor zavrnilo, zavrnilo tudi njegov predlog za prekinitev postopka in mu naložilo povračilo predlagateljevih stroškov postopka. S popravnim sklepom III R 295/2015 z dne 5. 2. 2016 je popravilo pomotoma napačno zapisano opravilno številko sklepa.

2Zoper ta sklep nasprotni udeleženec vlaga pritožbo in predlaga postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju SEU). Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da bo predlagateljev predlog zavrnjen, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, še podrejeno pa, da prekine postopek. Meni, da je bil senat sodišča prve stopnje napačno sestavljen, saj je bila njegova članica okrožna sodnica, ki je izdala že prvotni sklep, s čimer mu je bila kršena pravica do učinkovite pritožbe, kar podrobno pojasni. Ocenjuje, da navedeno predstavlja tudi kršitev konvencijskih in ustavnih pravic ter da obstajajo tehtni razlogi za zamenjavo senata v ponovljenem postopku. Po njegovi oceni so protispisni zaključki sodišča prve stopnje, da je solidarni dolžnik, saj potrdilo tega ne omogoča. Potrdilo je pomanjkljivo in ne ustreza dejanskemu stanju ter priloženim dokazom, saj v točki 4.3.2. potrdila stranke niso ustrezno navedene. V potrdilu se navaja le T., d. d., v dokazih pa tako T. Italia, S.R.L. in T., d. d. Pojasni, da je izvirni dolžnik T. Italia, S. R. L., sam pa ni solidarni dolžnik za plačilo terjatve. Ocenjuje, da si razlogi izpodbijanega sklepa prihajajo v nasprotje glede tega, ali je tuja sodna odločba pravnomočna, napačno pa interpretirajo tudi odločitve Vrhovnega sodišča Cpg 6/2009 in Cpg 5/2009, v katerih se je to opredelilo do vprašanja pravnomočnosti odločitve, ne pa tudi do začasne izvršljivosti. Do slednje se ni opredelilo niti sodišče prve stopnje, le povzelo je citirane odločbe. Njegova odločitev ostaja neobrazložena, posledično obremenjena tudi s konvencijskimi in ustavnimi kršitvami. Meni, da plačilni nalog ni sodna odločba iz Uredbe Bruselj I, saj je le začasno izvršljiv. Zoper njega je namreč vložil ugovor, o katerem še ni odločeno. Začasna izvršljivost pa ni izvršljivost, ki se zahteva za izvršitev tuje odločbe. Poudarja, da je opozoril tudi na protiustavnost. Zato je že sodišču prve stopnje predlagal postavitev predhodnega vprašanj SEU. Meni, da mu je bila kršena tudi ustavno zagotovljena enakost, saj so upniki, ki sprožijo postopek v Republiki Italiji glede na določbo 648. člena njihovega Zakona o civilnem postopku v privilegiranem položaju. Tovrstne navedbe je sodišče prve stopnje arbitrarno in pavšalno zavrnilo, s tem mu je le navidezno zagotovilo pravno varstvo, izpodbijanega sklepa pa se ne da preizkusiti. Opozarja, da preverba, ali so učinki sodne odločbe v nasprotju s temeljnimi načeli slovenske pravne in družbene ureditve, ni preverba italijanskega procesnega prava, in da se javni red nanaša tako na določbe materialnega kot procesnega prava, kar vključuje tudi preverbo enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave RS, ki je sodišče prve stopnje ni opravilo. Pa tudi, da bi bilo treba pri presoji načela enakosti upoštevati stališča iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-148/13. Ker teh kriterijev sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako pri presoji, kakšne možnosti ima v postopku izdaje odločbe in pozneje. Vrhovnemu sodišču predlaga postavitev predhodnega vprašanja SEU, ali začasna izvršljivost sodne odločbe pomeni izvršljivost v smislu Uredbe Bruselj I, ali povedano drugače, ali tematski plačilni nalog kot začasno izvršljiva odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici po določbi 32. člena te Uredbe. Če naslovno sodišče predhodnega vprašanja ne bo postavilo ali tega ne bo obrazložilo, bo kršilo pritožnikove procesne pravice. Podrejeno predlaga prekinitev tega postopka, saj bi mu z nadaljevanjem nastale velike nevšečnosti, ker bi moral voditi nasprotno izvršbo, pa tudi v višini stroškov in svetovanj odvetnika. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

3Predlagatelj odgovarja, da pri sestavi senata, ki je odločal o ugovoru nasprotnega udeleženca, ni bilo nepravilnosti in da iz priloženih listin izhaja, da je nasprotni udeleženec solidarni dolžnik terjatve. Ni pa smiselno, da bi bila na potrdilu o izvršljivosti navedena oba dolžnika, saj je prvi iz Italije in predlagatelju zoper njega ne bo treba voditi postopka v Republiki Sloveniji. Ocenjuje, da navedbe nasprotnega udeleženca nedopustno izpodbijajo vsebino tuje sodne odločbe in da priznanje konkretne odločbe ni v nasprotju z domačim javnim redom. Morebitna pritožnikova škoda pa ne bo presegla nevšečnosti, ki redno spremljajo izpodbijanje nepravnomočne odločbe. Ne vidi razloga, zakaj konkretni plačilni nalog ne bi predstavljal sodne odločbe v smislu Uredbe 44/2001. Nasprotuje tudi navedbam o neenakopravnem obravnavanju in meni, da razlogov odločbe Ustavnega sodišča U-I-148/2013 ni mogoče uporabiti v tem primeru. Ocenjuje, da iz razlogov izpodbijanega sklepa, čeprav so ti nekoliko nerodni glede pravnomočnosti, jasno izhaja, da so izpolnjene vse predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe in razglasitev njene izvršljivosti. Neroden zapis namreč ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. Nasprotuje tudi postavljanju predhodnih vprašanj, saj so ta že razjasnjena. Iz prakse SEU je namreč mogoče izluščiti široko razlago tega, kaj predstavlja sodno odločbo v smislu Uredbe 44/2001. Zahteva povračilo stroškov odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Vrhovno sodišče se je z vprašanjem, ali je sodnik, ki je izdal sklep, lahko tudi član senata, ki odloča o ugovoru zoper ta sklep, že srečalo. Odgovorilo je pritrdilno.(1) Do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) res pride takrat, kadar sodeluje pri izdaji odločbe sodnik, ki bi moral biti izločen. Sodnik torej ne sme opravljati sodniške funkcije in mora biti izločen tudi takrat, kadar je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem (5. točka 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 71. člena ZPP). Odločanje o ugovoru zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe pa v razmerju do odločanja o predlogu za priznanje tuje sodne odločbe ni sodelovanje v postopku pred sodišči s funkcionalno različno pristojnostjo. Obakrat namreč vodi postopek isto sodišče: okrožno sodišče. Procesno je situacija enaka kot pri odločanju o ugovoru zoper plačilni nalog ali ugovoru zoper sklep o izvršbi. V obeh primerih odloča o predlogu in ugovoru isto sodišče. Nobene ovire tudi ni za to, da v senatu, ki odloča o ugovoru, ne bi sodeloval sodnik, ki je izdal predhodni sklep. Zgolj senatno sojenje, ne pa njegovo sestavo, namreč določa četrti odstavek 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Pravne praznine ni, zato tudi ni na mestu smiselna uporaba pravil iz kazenskega postopka. Sodelovanje sodnice, ki je vodila postopek za priznanje tuje sodne odločbe, v senatu, ki je odločal o ugovoru zoper njen sklep o priznanju tuje sodne odločbe pred istim sodiščem, pa ni kršitev nobene zakonsko, ne konvencijsko ali ustavno varovane pravice. Nasprotni udeleženec je imel namreč na voljo tudi še to obravnavano pritožbo, o kateri odloča drugo stvarno pristojno sodišče. Okoliščin, ki bi izven že obrazloženega, pa ne utemeljenega očitka o sodelovanju iste sodnice pri izdaji obeh sklepov, utemeljevale njegov nadaljnji očitek o nepristranskosti sodnice, ni obrazloženo podal, kar Vrhovnemu sodišču onemogoča dodatni natančnejši odgovor nanj. Zgolj dodaja, da je očitkom o nepristranskosti praviloma namenjen institut izločitve.

6Predlagatelj je zahteval razglasitev izvršljivosti plačilnega naloga sodišča v Milanu, Republika Italija, št. 37961/14 z dne 9. 7. 2014. Pritožnik obširno izpostavlja vprašanje, ali je lahko začasno izvršljiv plačilni nalog izvršljiva sodna odločba v smislu Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I, skrajšano BU). Ta v III. poglavju ureja priznanje in izvršitev ter v 32. členu za namene te uredbe kot sodno odločbo definira vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno poimenovanje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kakor tudi odločitev o stroških, ki jo izda sodni uradnik. Sodno odločbo, izdano in izvršljivo v eni državi članici, je mogoče izvršiti v drugi državi članici, ko je razglašena za izvršljivo (38. člen BU). Razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe temelji na medsebojnem zaupanju držav članic. Zato jo je dopustno zavrniti (ob odločanju o pravnem sredstvu, kakršno je v obravnavani zadevi na prvi stopnji zavrnjeni ugovor) ali razglasitev njene izvršljivosti preklicati (ob odločanju o pravnem sredstvu, kakršno je v tej zadevi predložena pritožba), le iz omejenih razlogov, navedenih v 34. in 35. členu BU (prvi odstavek 45. člena BU).

7O izvršljivosti konkretne sodne odločbe je bilo v skladu z BU izdano potrdilo. To in sodna odločba - plačilni nalog se nanašata na nasprotnega udeleženca. Ta je kot oseba, zoper katero je konkretna sodna odločba izvršljiva v državi članici izvora, namreč naveden v odločilnem sklepnem delu potrdila, kot toženec pa je naveden tudi v priloženi sodni odločbi. To zadošča. Naveden je tudi v zanj sicer sporni točki 4.3. (kot toženec bi moral biti po njegovem mnenju naveden tudi T. Italia, S. R. L.), katere vsebina (podatki o izdani sodbi) na izvršljivost in vsebino izdane odločbe ne vpliva. Odločba, ki se prizna, je izdan plačni nalog in ne potrdilo o izvršljivosti, ki zgolj potrjuje, da ima konkretna sodna odločba učinek izvršljivosti zoper nasprotnega udeleženca (2). BU pa prepoveduje vsako preverjanje vsebine sodne odločbe v državi članici izvršitve in s tem odgovornosti nasprotnega udeleženca za plačilo (36. člen BU). O tem, ali je nasprotni udeleženec solidarni dolžnik ali ne, torej o tem, zakaj sporni plačilni nalog učinkuje zoper njega, je zato odveč govoriti, njegovi očitki, ki se nanašajo na ta, sicer nepotreben zaključek sodišča prve stopnje (da je potrdilo nepravilno sestavljeno, ker je v nasprotju z dokazi, torej z resničnim stanjem, kdo je stranka postopka in kdo dolžnik ter kakšne vrste), pa ne morejo pripeljati do drugačne odločitve.

8Prav tako ne more uspeti z vztrajanjem, da začasna izvršljivost po italijanskem pravu ni izvršljivost, ki jo zahteva BU, in pri predlogu za postavitev predhodnega vprašanja SEU, ali začasna izvršljivost sodne odločbe pomeni izvršljivost v smislu BU, oziroma povedano drugače, ali tematski plačilni nalog kot začasno izvršljiva odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici po določbi 32. člena te Uredbe. To je sicer izključno pristojno, da na celotnem območju EU podaja avtonomno razlago njenega prava oziroma odloča o njegovi morebitni neveljavnosti. Zato 267. člen PDEU uzakonja postopek predhodnega odločanja, kadar sodišče pri reševanju spora z evropskim elementom ter s tem pri uporabi prava EU podvomi v njegovo interpretacijo ali veljavnost. Vprašanja pa mu ni treba zastaviti, če oceni, da je določba prava Evropske unije, ki jo mora uporabiti, že bila predmet razlage SEU ali da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.(3) SEU se je že opredelilo do pojma sodne odločbe. V zadevi C-39/02, ki se je nanašala na vsebinsko enak 25. člen prej veljavne Bruseljske konvencije, je odločilo, da je sodna odločba vsaka odločba, ki jo izda sodni organ in da se ta člen ne nanaša samo na odločbe, ki pomenijo konec postopka ali njegovega dela, ampak tudi na odločbe, ki odrejajo začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja. Določba 38. člena BU je po oceni Vrhovnega sodišča povsem jasna in ne dopušča dvoma: odločba mora biti izvršljiva po pravu države članice, v kateri je izdana. Za izvršljivost konkretne odločbe je torej odločilno italijansko pravo, potrjuje pa jo izdano potrdilo. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da pogoji, da bi SEU postavilo predhodno vprašanje v smeri, ali konkreten plačilni nalog lahko predstavlja izvršljivo odločbo po BU, niso izpolnjeni. Za odločitev v obravnavani zadevi bi bilo sicer lahko pomembno, če izvršljivosti ne bi bilo več. To pa bi moral pritožnik uveljavljati (izvršljivost lahko sodišče ugotovi tudi drugače, ne zgolj s potrdilom – prvi odstavek 55. člena BU). Kaj takega iz njegovih pritožbenih navedb ne izhaja.

9Drži, da je Vrhovno sodišče v citiranih in drugih odločbah zavzelo stališče, da se za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe ne zahteva njena pravnomočnost v državi izvora,(4) ne pa glede tega, da zanjo zadošča tudi začasna izvršljivost. Enak odgovor pa je na mestu tudi v tej zadevi. Če odločba še ni pravnomočna, se lahko spremeni. Enako velja pri začasno izvršljivi odločbi, zato ni razloga, da bi sodišče odločilo drugače. Odločitev pa je pravilna ne glede na to, ali se je sklicevalo na sodno prakso, ki njegovo stališče potrjuje. Drži tudi, da je sodišče prve stopnje pomotoma v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravne veljavnosti pravnomočne in izvršljive tuje sodne odločbe. Vendar je iz celotne obrazložitve povsem jasno, da je kot pogoj štelo le izvršljivost, ne pa tudi njene pravnomočnosti, zato takšen zapis nima značaja nobene od procesnih kršitev. Prav tako tudi ni utemeljen očitek pomanjkanja razlogov in posledičnih kršitev zakonsko, ustavno in konvencijsko varovanih pravic. Sodišče prve stopnje je takšno odločbo opredelilo kot izvršljivo, kar glede na zgoraj povedano zadošča. Na to navsezadnje kažejo tudi pritožnikovi razlogi, ki takšnemu stališču očitajo zmotnost. Obrazložilo je tudi, da po njegovi oceni začasna izvršljivost ne nasprotuje slovenskemu javnemu redu, saj bo nasprotnemu udeležencu vsaj naknadno omogočena tudi kontradiktornost v postopku. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, zato kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali katere druge zakonske, ustavne ali konvencijske določbe ni podana.

10Javni red Republike Slovenije se res nanaša tako na določbe materialnega kot procesnega prava (na presojo, ali je bil postopek v tuji državi v skladu z načelom poštenega sojenja, ki velja v naši državi). Tako se nanaša tudi na pravico iz 22. člena URS do enakega varstva pravic. Nasprotovanje javnemu redu je podano le, če bi bil rezultat priznanja nevzdržen. Vrhovno sodišče pritrjuje, da priznanje izdane odločbe ni nevzdržno, saj tudi slovenski pravni red pozna odločbe, ki so izdane le na podlagi upnikovih navedb, pa hkrati že izvršljive (5). S tem pa je pravzaprav odgovorjeno tudi na očitke nasprotnega udeleženca o neenakopravnem položaju upnika, ki bi zahteval plačilo v Republiki Italiji s tistim, ki bi to zahteval v RS. Vsakršna neenakost tudi še ni ustavno nesprejemljiva in v nasprotju z BU in njenim duhom, ki temelji na načelu zaupanja, bi bilo od tožnika zahtevati, da doseže izvršljivo sodno odločbo po našem pravu oziroma po njegovih zahtevah, kar bi pravzaprav pomenila zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe zgolj zaradi njene narave začasne izvršljivosti. Razlogi ustavne narave, ki jih ponuja pritožnik, niso na mestu. Ker ima pritožnik na voljo še pravno sredstvo (sam trdi, da o njem še ni odločeno) in s tem možnost kontradiktorne obravnave, tudi njegova pravica do poštenega sojenja pri izdaji konkretne sodne odločbe ni bila v ničemer prizadeta. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da razlogov za preklic izvršljivosti ni.

11Ravno zato, ker BU kot pogoj za priznanje in za razglasitev izvršljivosti tuje odločbe predpisuje le njeno izvršljivost v državi članici, v kateri je bila izdana, na drugi strani skozi določbe o prekinitvi postopka omogoča upoštevanje možnosti spremembe tuje sodne odločbe s pravnimi sredstvi v državi izvora (prvi odstavek 46. člena BU). Sodišče, pri katerem je vloženo pravno sredstvo, lahko na zahtevo dolžnika prekine postopek, če je bilo zoper sodno odločbo vloženo redno pravno sredstvo v državi članici izvora (prvi odstavek 47. člena BU). Vložitev pravnega sredstva pa je le pogoj, da sodišče odloča o prekinitvi postopka, in ne pomeni, da sodišče mora prekiniti postopek. O predlogu mora vsebinsko odločiti. Pri odločanju za ali proti prekinitvi je odločilno tehtanje, ali so dolžnikove okoliščine normalna (redna, pričakovana) posledica uspešnega izpodbijanja tuje odločbe. Če je odgovor pritrdilen, na njih ni mogoče graditi odločitve, da se postopek priznanja prekine. Prekinitev je namreč namenjena uravnoteženju dolžnikovega položaja z možnostjo, da se ta izjemoma, kadar je to nujno potrebno, s prekinitvijo posebej varuje (6). Izjemna narava prekinitve terja strogo presojo. Okoliščine, ki jih navaja pritožnik (nasprotna izvršba, stroški zastopanja,...), tudi po oceni Vrhovnega sodišča niso take izjemne narave.

12Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev ali kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Po sprejemu odločitve na seji je sicer prejelo obvestilo, da sta se udeleženca poravnala in da predlagatelj umika svoj predlog za razglasitev izvršljivosti. Ker se tudi v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka (37. člen ZNP) in s tem tudi določba drugega odstavka 188. člena ZPP, da je tožbo, v tem primeru predlog, mogoče umakniti do konca glavne obravnave, torej do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, postopka ni moglo ustaviti. Nobene ovire pa ni, da udeleženca spoštujeta svoj dogovor.

13Odločiti je moralo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker se za postopek vložitve zahteve uporablja pravo države članice, v kateri se zahteva izvršitev (prvi odstavek 40. člena BU), je uporabilo določilo 110. člena ZMZPP, da o stroških postopka odloči sodišče po pravilih, ki bi se uporabljala v primeru, če bi o zadevi odločalo sodišče ali drug organ RS. O zadevi, v kateri je bila izdana odločba, katere priznanje se v tem postopku zahteva, bi slovensko sodišče odločalo po pravilih pravdnega postopka. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Predlagatelju pa je dolžan povrniti stroške njegovega odgovora v višini 447,98 EUR, kar zajema 800 odvetniških točk za sestavo odgovora (tarifa 27/6 Odvetniške tarife) in 22 % DDV, sodne takse pa predlagatelju zanj ni bilo treba plačati. V primeru zamude pa bo dolžan nasprotni udeleženec plačati tudi zakonske zamudne obresti.

----

(1) Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča III R 28/2000 z dne 14. 9. 2000, Cp 17/2008 z dne 2. 10. 2008.

(2) S tem potrdilom iz priloge V k Uredbi Bruselj I se ne potrjuje nič drugega, kot nastop izvršljivosti po pravilih države članice. Smiselno je enako potrdilu o izvršljivosti, ki ga izda stranki (upniku) slovensko sodišče oziroma organ, ki je odločal o terjatvi na prvi stopnji v skladu s prvim odstavkom 42. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

(3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-1056/11.

(4) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Cpg 5/2013 10. 9. 2013, Cpg 4/2009 z dne 7. 7. 2009, sklep Cpg 5/2009 z dne 9. 3. 2010 in sklep Cpg 4/2010 z dne 13. 7. 2010.

(5) Začasna odredba, izdana v npr. pravdnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi, primerjaj 268. člen ZIZ.

(6) Primerjaj odločbo C-183/90 Van Dalfsen, da je prekinitev postopka izjema“ od načela izvršljivosti sodbe, izvršljive v državi članici izvora, in da ta izjema zahteva „zožujočo razlago“ (29. in 30. točka obrazložitve sodbe). Cilj tega izjemnega ukrepa je stranko, zoper katero se zahteva izvršitev, obvarovati pred vsakršno škodo, ki lahko nastane zaradi izvršitve sodbe, ki še ni postala res iudicata in se lahko še spremeni“ (29. točka obrazložitve). Pri tem pa je z „vsakršno škodo“ po naravi zadeve (lahko) mišljena le škoda, ki presega nevšečnosti, ki redno spremljajo izvršbo. Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča Cpg 5/2009.