VDSS sodba Psp 99/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se mu v pokojninsko osnovo zaradi odmere višje starostne pokojnine vštejejo tudi osebni dohodki za delo v podaljšanem delovnem času iz obdobja od 11.10.1973 do 18.9.1986. Nadalje je ugotovilo, da je dokončna odločba toženca opr. št. P-40001816 z dne 30.10.1997 pravilna in zakonita.

Sodbo izpodbija tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Pri tem se posebej sklicuje na določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS, št. 25/73), še posebej na določbo, da so glede pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter drugih posebnih pravic iz dela in po delu, pazniki in drugi delavci v kazensko poboljševalnih zavodih izenačeni s pooblaščenimi uradnimi osebami službe javne in državne varnosti. Tožnik je tožencu v obnovi postopka posredoval izpis podatkov, ki ga je pripravil na podlagi knjige vodje izmene in iz katerega naj bi izhajalo, da je opravil večje število nadur za vsako leto posebej. Po mnenju tožnika je šlo za nadurno delo, ne pa honorarno delo, kajti vse do upokojitve ni podpisal nobene pogodbe o honorarnem delu. Tožnik še navaja, da bi moral biti na obravnavah prisoten tudi toženec, kajti le tako bi bilo mogoče razčistiti nastali spor.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Po sklepu opr. št. 14-4001816 z dne 16.4.1991 ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 1.4.1991 dalje. Dne 5.7.1995 je tožnik pri tožencu podal vlogo, da se mu starostna pokojnina ponovno odmeri, s tem da se pri odmeri upoštevajo tudi prejeti dohodki za delo preko polnega delovnega časa. Toženec je tožnikovo vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, kar očitno med strankama ni sporno, saj se tudi tožnik v pritožbi zoper prvostopno sodbo sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki urejajo obnovo postopka. Tožnik se je že v predsodnem postopku skliceval na dopis, datiran z dne 8.12.1993, ki ga je izdal njegov delodajalec. Kljub temu da je le-ta v omenjenem dopisu posebej izpostavil, da je tožnik v letih od 1970 do 1987 opravljal prevoze obsojenih oseb in za to delo na žiro račun prejemal honorar od proizvodnih obratov G. kot dopolnilno delo v tuji delovni organizaciji in da za to delo niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa tožnik meni, da gre v tem primeru za delo preko polnega delovnega časa (nadurno delo) in da bi mu moralo biti to delo tudi upoštevano pri odmeri starostne pokojnine. S tem v zvezi je že toženec v predsodnem postopku, nato pa tudi prvostopno sodišče ugotovilo, da je predlog neutemeljen, kajti v predmetni zadevi ni šlo za nadurno delo pri delodajalcu, kjer je bil tožnik zaposlen, temveč je šlo za dopolnilno delo v tuji delovni organizaciji. Pritožbeno sodišče se s takšno pravno presojo strinja.

Po določbi 312. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s spremembami - ZPIZ-92) se pri izračunu pokojninske osnove upošteva le tista plača, ki je bila delavcu do uveljavitve tega zakona izplačana preko polnega delovnega časa za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Enako je bilo določeno tudi v 1. odst. 20. člena Statuta SPIZ v zvezi s 3. odst. spremenjene in dopolnjene določbe 21. člena Statuta (Ur. l. RS, št. 40/83 in 10/86) in sicer, da se osebni dohodek, ki ga je delavec prejel za delo v času, ko je bil po zakonu dolžan delati dalj kot poln delovni čas in se je tako delo štelo po samoupravnem splošnem aktu organizacije v skladu z zakonom kot poseben delovni pogoj, za ugotovitev pokojninske osnove, upošteva v celoti. Le delo preko polnega delovnega časa, uvedeno izjemoma, zaradi nastopa nepredvidljivih in kratkotrajnih, torej izjemnih okoliščin, ki se mu delovna organizacija niti z uporabo ustreznih organizacijskih ukrepov (smotrna organizacija in delitev dela, ustrezna razporeditev delovnega časa, uvajanje novih izmen, zaposlitev novih delavcev) ne bi mogla izogniti, je uvedeno v skladu z delovnopravnimi normami in se šteje kot poseben delovni pogoj in je glede na določbe prej citiranih predpisov osebni dohodek (plača) izplačan za tako delo, všteven v pokojninsko osnovo. V predmetni zadevi pa nikakor ni šlo za nadurno delo, ki bi ga tožnik opravil pri svojem delodajalcu. Tožnik je bil namreč zaposlen pri Republiškem sekretariatu za pravosodje, Ljubljana, kar je razvidno iz delovne knjižice, dopolnilno delo pa je opravljal v drugi organizaciji in sicer pri proizvodnih obratih G., ki so bili samostojna pravna oseba in so bili tudi vpisani v register podjetij in obratov že od 9.10.1974 dalje, kar je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju omenjenega ne navaja znova. Tudi plačilo za opravljene ure je tožnik dobil izplačano s strani proizvodnih obratov G., kar je razvidno iz fotokopij nakaznic v upravnem spisu, pri čemer je kot namen nakazila navedeno dopolnilno delo, tožniku pa je bilo plačilo izplačano na poseben račun. Šlo je torej za plačilo, ki je bilo popolnoma ločeno od redne plače. Ker torej v predmetni zadevi nedvomno ni šlo za nadurno delo, kot to uveljavlja tožnik, je tudi njegovo sklicevanje na določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij s tem v zvezi brezpredmetno. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede neudeležbe toženca na glavni obravnavi, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima toženec skladno z določbami ZPP pravico ne pa dolžnosti, udeležiti se glavne obravnave.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.