VSL sodba VII KP 33713/2012

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 180,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Črnomlju obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po 2. in 1. odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, z nadaljnjim posebnim pogojem, da v roku enega meseca od pravnomočnosti sodbe povrne oškodovani družbi P., d. d., znesek 500,00 EUR. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper pritožbo se pritožuje obdolženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o sankciji, ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da se ga oprosti obtožbe po obtožnem predlogu, predlaga tudi, da se ga oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pri presoji formalnih pogojev za vložitev pritožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa z dne 28. 8. 2015 odločilo, da se obdolžencu podaljša rok za vložitev pritožbe na način, da mu 15 dnevni rok za vložitev pritožbe začne teči od vročitve prepisa zvočnega posnetka glavnem obravnave obdolženemu. Sodišče prve stopnje za izdajo tovrstnega sklepa ni imelo podlage v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) in je sklep v nasprotju z določbami kazenskega postopka, ki kot pritožbeni rok določa 15 dni od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 366. člena ZKP). Ta rok je prekluzivni, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati, saj zakon tega izrecno ne dovoljuje. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom v korist obdolženca prekršilo določbe ZKP. S tem je zavedlo obdolženca, da je odložitev začetka teka roka za pritožbo do vročitve prepisov zvočnih zapisov glavne obravnave mogoča. Od prava nevešče stranke pa se ne more pričakovati, da bi preverjala, ali ima takšen sklep podlago v določbah kazenskega postopka. Zato je pritožbeno sodišče, ker je bila pritožba vložena v roku 15 dni od vročitve prepisov zvočnih zapisov glavne obravnave obdolžencu, pritožbo štelo kot pravočasno.

5Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bil odpravek zvočnih zapisov poteka glavne obravnave obdolžencu vročen dne 21. 3. 2016. Obdolženi neutemeljeno graja, da B. B. ne bi smel opraviti vročitve, ker naj bi bil upokojen in naj bi prenehal z detektivsko dejavnostjo, prav tako pa naj ne bi imel nič skupnega z detektivsko agencijo B. B. iz ... Na podlagi spisovne dokumentacije pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje poslalo zaprosilo za vročitev B. B. iz ... in ne detektivski agenciji. Določilo prvega odstavka 117. člena ZKP določa, da se pisanja poleg drugih načinov lahko vroča tudi preko pravnih ali fizičnih oseb, pooblaščenih za sodno vročanje. Niti iz določb ZKP, niti iz Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku(1) ne izhaja posebna zahteva, da bi morala fizična oseba, pooblaščena za sodno vročanje opravljati detektivsko dejavnost. Pravilnik pa določa, da se pri Ministrstvu vodi seznam oseb, ki opravljajo vročanje. Pritožbeno sodišče je na podlagi odgovora vročevalca B. B. ter z vpogledom v javni Seznam pravnih in fizičnih oseb, pooblaščenih za sodno vročanje ugotovilo, da je B. B. na seznamu oseb, ki so pooblaščene za vročanje. Navedbe pritožnika so torej neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaupalo vročitev za to pooblaščeni osebi. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da vročitev prepisov zvočnih posnetkov sama po sebi ne zahteva osebne vročitve. Vendar pa, ker je sodišče prve stopnje nepravilno vezalo začetek teka roka za pritožbo na vročitev teh prepisov, pritožbeno sodišče, v skladu z namenom osebne vročitve, šteje, da je bilo v tem primeru potrebno vročiti prepise v skladu z določili ZKP o osebni vročitvi. Pritožbene navedbe obdolženca, da mu vročevalec ne bi smel pustiti pisanja v nabiralniku, temveč bi ga moral vrniti sodišču, so brezpredmetne. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS(2), začne teči rok za opravo procesnega dejanja (v tem primeru rok za vložitev pritožbe) od dne, ko je naslovnik (obdolženec) dejansko prejel dokument, če je iz njegovega ravnanja razvidno, da je dokument dejansko prejel. Na podlagi podatkov spisa, zlasti poročila vročevalca iz katerih izhaja, da sta bila z obdolžencem v času, ko mu je vročal prepise glavne obravnave, v pogostem kontaktu, je razvidno, da je o vročitvi v nabiralnik obdolženca vročevalec obvestil z SMS sporočilom, ter da je obdolženec o prejemu pošiljke v nabiralnik tudi pisal vročevalcu. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obdolženi nedvomno prejel prepise dne 21. 3. 2016. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odredilo vročitev preko osebe, pooblaščene za sodno vročanje ter da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so bili prepisi obdolžencu vročeni dne 21. 3. 2016, saj je iz ravnanj obdolženca, ki je navsezadnje tudi vložil pritožbo znotraj pritožbenega roka, razvidno, da je dne 21. 3. 2016 tudi dejansko prejel pošiljko.

6Po preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o krivdi v okviru pritožbenih navedb, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z vso zanesljivostjo, ki se zahteva za obsodilno sodbo pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in utemeljeno spoznalo obdolženca za krivega kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Pri tem ni kršilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, niti ni kršilo kazenskega zakona.

7Obdolženi uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 84. členom in 314. do 317. členom ZKP ter kršitev določb o vročitvi, ter kršitev več določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Obdolženi z zatrjevano kršitvijo po drugem odstavku 371. člena ne more biti uspešen. V skladu z drugim odstavkom 371. člena ZKP mora pritožnik ne zgolj zatrjevati obstoj določene kršitve pravil kazenskega postopka, temveč mora poleg tega tudi navesti in obrazložiti kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Obdolženi namreč zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo 314. do 317. člen v povezavi z 84. členom ZKP s tem, ko mu na izrecno zahtevo ni vročilo prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave, pri čemer pa ne navede s čim je bi takšna kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker pritožnik niti ne zatrjuje, da je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, ni mogoče šteti, da je podana kršitev, ki se lahko uveljavlja s pritožbo. Četudi pa bi pritožnik zatrjeval, da naj bi kršitev vplivala na zakonitost oziroma pravilnost sodbe, pa njegove navedbe nimajo podlage v spisovnem gradivu. Obdolženi je namreč prvič zahteval prepis zvočnih posnetkov po vročitvi sodbe, kar je sodišče prve stopnje tudi odredilo, hkrati pa mu je tudi podaljšalo rok za vložitev pritožbe do vročitve zapisov zvočnih posnetkov. Kasneje pa je zahteval vročitev po tem, ko je že izvedel, da je bila odrejena vročitev po pooblaščenem vročevalcu B. B. Pritožnik prav tako ne more biti uspešen z uveljavljanjem kršitve v zvezi z predvajanjem posnetka izpovedbe C. C., pri čemer v pritožbi niti ne navaja, konkretno, v čem naj bi se njegove izpovedbe razlikovale, kljub temu, da je pred vložitvijo pritožbe imel možnost prebrati vse zapise zvočnih posnetkov, niti ne navaja kako naj bi njegova nezmožnost, da bi konkretno opozoril sodnika na domnevne razlike v izpovedbi priče C. C., vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožnik se tudi zmotno sklicuje na določilo 442.a člena ZKP, ki določa, da mora sodišče izdelati prepis zvočnega zapisa zapisnika o glavni obravnavi v treh dneh po razglasitvi sodbe in po napovedi pritožbe. Navedena določba namreč ureja situacije, v kateri bi se sodnik odločil, da se bo zapisnik o glavni obravnavi vodil tako, da ga bo sam glasno narekoval v napravo za zvočno snemanje. Vendar navedeni rok ni prekluziven. V obravnavnem primeru je sodišče sicer zvočno snemalo potek glavne obravnave, hkrati pa se je tekom glavne obravnave pisal tudi zapisnik v skladu s 314. do 317. členom ZKP. Sodišče prve stopnje je v zapisnike zapisalo bistveno vsebino poteka glavne obravnave in na tej podlagi tudi napisalo izpodbijano sodbo.

9Obdolženi prav tako ne more biti uspešen z navedbami, da sodba temelji na nezakonitih dokazih, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb kazenskega postopka po 8. točki prve odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik tudi neutemeljeno graja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njegovih predlogov za izločitev nezakonitih dokazov. Ob preučitvi izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (druga in tretja stran) pravilno opredelilo do predloga obdolženca za izločitev videoposnetka nadzorne kamere. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da ne gre za dokaz, ki bi ga bilo potrebno po 83. členu v zvezi s členom 18 ZKP iz spisa izločiti in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženi dne 25. 3. 2014 prevzel CD s posnetkom nadzornih kamer, kar v pritožbi izpodbija pritožnik. Kot izhaja iz spisovnega gradiva je obdolženi dvakrat zahteval izdajo kopije CD z videoposnetkom nadzornih kamer. Prvič je zahteval posnetek in ga dobil leta 2012 (račun z dne 27. 8. 2012 s podpisom o prejemu), drugič pa dne 19. 3. 2014. Sodišče prve stopnje je po prejemu druge zahteve še istega dne odredilo, da se naredi kopija CD-ja. Le-to je izdelalo Okrožno sodišče v Novem mestu, katero je poslalo nazaj originalni CD in kopijo dne 21. 03. 2014. Obdolženi je prevzel kopijo osebno dne 25. 3. 2015. Res se v spisu nahaja prazna kuverta z napisom CD 2x, vendar ta zapis na kuverti pomeni, da so iz Okrožnega sodišče v Novem mestu dne 21. 3. 2015 vrnili na Okrajno sodišče v Črnomlju CD, ki jim je bila poslan in kopijo le-tega (torej skupno dva CD). Zato se je sodišče prve stopnje torej pravilno opredelilo v izpodbijani sodbi, da v spisu ne manjkata dva CD s posnetki nadzornih kamer. Videoposnetek nadzornih kamer in fotografije narejene na podlagi le-teh, pa niso dokaz, ki bi bil obremenjen s kršitvami človekovih pravic in na katere se sodba ne bi smela opirati.

10Nadalje pritožnik prav tako ne more biti uspešen z uveljavljanjem, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo po 11. točki 371. člena ZKP. Pritožnik navaja, da se iz izpodbijane sodbe ne da ugotoviti za katero kaznivo dejanje gre, saj naj bi iz opisa kaznivega dejanja izhajajo, da je storil KD po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1, v uvodu izpodbijane sodbe pa je zakonska oznaka kaznivega dejanja po KZ-1B. Po mnenju pritožnika je izrek sodbe nerazumljiv, saj „označba kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona KZ-1 v razmerju do KZ-1B ni identična, saj je bil KZ-1B noveliran s precejšnjimi spremembami iz KZ-1“, s tem pa naj bi mu bila kršena pravica do obrambe. Pritožnik s takšnimi navedbami ne more biti uspešen. Po preučitvi obtožnega predloga in izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno v uvodu izpodbijane sodbe navedlo zakonsko opredelitev kaznivega dejanja, ki izhaja iz obtožnega predloga ODT v Novem mestu, opr. št. Kt 595/12, in je torej ravnalo v skladu z drugim odstavkom 364. člena ZKP, ki določa, da mora biti v uvodu opredeljeno kaznivo dejanje, za katero je bil obtožen. Sodišče prve stopnje je nato pravilno presodilo, da se glede na čas storitve kaznivega dejanja uporabi kazenski zakon KZ-1, saj v skladu z določilom drugega odstavka 354. člena ZKP, sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. Kljub različni zakonski oznaki kaznivega dejanja, pa se s spremembo kazenskega zakona z novelo KZ-1B, zakonski opis kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku ni v ničemer spremenil. Obdolženec je torej cel čas postopka vedel storitev katerega kaznivega dejanja se mu očita, le-to pa je izhajajo tudi iz jasnega in določnega dejanskega opisa kaznivega dejanja, ki vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 (in KZ-1B). Posledično so brezuspešne pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona, ker je bil uporabljen zakon, ki ga sodišče ne bi smelo uporabiti, ker je v izreku uporabilo zakon KZ-1B, v obrazložitvi pa KZ-1. Sodišče prve stopnje ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo poda tožilec (v danem primeru po KZ-1B). Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi glede na čas storitve kaznivega dejanja uporabilo pravilen kazenski zakon.

11Prav tako obdolženec ne more biti uspešen z navajanjem, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da drugi odstavek 204. člena KZ-1 predvideva kaznovanje z denarno kaznijo ali kaznijo zapora do enega leta, medtem ko v izreku sodišče navedlo drugi in prvi odstavek 204. člena KZ-1. Kazenski zakon v prvem odstavku 204. člena določa temeljno obliko kaznivega dejanja tatvine („kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, se kaznuje z zaporom do treh let“), v drugem odstavku pa določa privilegirano (milejšo) obliko kaznivega dejanja tatvine, za katero je zagrožena tudi nižja kazen (denarna kazen oziroma zapor do enega leta). Storilec izpolni zakonske znake tako imenovane male tatvine, če se ugotovi, da je vzel tujo premično stvar, katere vrednost je majhna, z namenom, da bi si jo protipravno prilastil, in si je storilec tudi dejansko hotel prilastiti stvar katere vrednost ne presega 500,00 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je tako pravilno kaznivo dejanje, za katero je obdolženca spoznalo za krivega, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po 2. in 1. odstavku 204. člena KZ-1. Zakonski znaki privilegirane tatvine izhajajo iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Prav tako je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je za privilegirano obliko tatvine, katero je izvršil obdolženi, zagrožena kazen do enega leta zapora, saj se za takšno vrsto tatvine kazen izreka v okviru zakonskega razpona, ki ga določa drugi odstavek 204. člena KZ-1. Pritožnik tudi ne more biti uspešen z navedbami, da je opis kaznivega dejanja v izreku nejasen in nerazumljiv, ker je navedeno „da si je obdolženec hotel prilastiti stvar takšne vrednosti“, kar naj bi po njegovem mnenju pomenilo, da sodišče ni bilo prepričano ali je obdolženi izvršil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožnik abstraktni zakonski stan povzema zgolj delno in protispisno. Sodišče prve stopnje je na podlagi obtožnega predloga in v skladu z opredelitvijo kaznivega dejanja male tatvine, kot izhaja iz določil kazenskega zakona, v izreku pravilno navedlo abstraktni opis kaznivega dejanja („da je vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, vrednost ukradene stvari pa je majhna in si je hotel prilastiti stvar take vrednost“). Iz izreka izpodbijane sodbe torej jasno izhaja, da se zakonski znak, da si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti nanaša na to, da je obdolženec, ki je protipravno odtujil tujo premično stvar majhne vrednosti, hotel odtujiti stvar v majhni vrednosti in ne, kakor zavajajoče navaja pritožnik, da sodišče ni bilo prepričano ali je pritožnik izvršil očitano mu kaznivo dejanje. Takšen zaključek pa potrjuje tudi obrazložitev izpodbijane sodbe, saj iz nje jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ravno obdolženi tisti, ki si je prilastil bankovec za 500,00 EUR, ter da si je hotel prilastiti točno takšen znesek (in ne morebiti višjega).

12Pritožnik tudi brezuspešno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ocenilo zagovor obdolženca, ki naj bi se zagovarjal z molkom, ter oprlo sodbo na videoposnetek, ki naj ne bi bil visoko kakovosten, ter se pri tem tudi postavilo v funkcijo sodnega izvedenca. Iz zapisnikov o glavni obravnavi izhaja, da je obdolženec uvodoma res rekel, da se bo branil z molkom, vendar pa je v nadaljevanju podal vsebinski zagovor. Zanikal je storitev kaznivega dejanja, ter navedel da je zase obdržal in odnesel domov zgolj povrnjeno razliko med 500,00 EUR in plačanim računom v višini 17,35 EUR. Zagovor je sodišče ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dokazno vrednost video zapisa ter utemeljeno nanj oprlo izpodbijano sodbo. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da čeprav gre za skromnejšo ločljivost posnetka na katerem se ne vidi podrobnosti na bankovcu, pa se kljub temu jasno vidi, da je obdolženec prodajalcu izročil bankovec rdeče barve. Prodajalec je bankovec po preverbi njegove pristnosti odložil na pult poleg ekrana računalnika, nato pa je obdolženi, medtem, ko je bil prodajalec zaposlen z vračilom denarja, z listki pokril bankovec, ki ga je prodajalec odložil na prodajni pult. Potem ko mu je prodajalec vrnil denar v več različnih bankovcih je obdolženec denar vzel, ter nato s prodajnega pulta vzel tudi listke ter bankovec za 500,00 EUR, ki je bil pod njimi, saj le-tega po tem, ko je obdolženec zapustil prodajalno, ni bilo več na prodajnem pultu. Takšno obdolženčevo ravnanje, to je, da po njegovem odhodu ni bilo na pultu bankovca za 500,00 EUR, s katerim je pred tem plačal, izhaja tudi iz izpovedbe prodajalca E. E. Tako se izkaže, da videoposnetek ni edini obremenilni dokaz, temveč je podprt tudi z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti izpovedbo prodajalca E. E., kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je prav tako utemeljeno oprlo sodbo na pričevanje policista F. F., policista PP Črnomelj, ki je izpovedal kako so opravili ogled videoposnetka ter na njem prepoznali obdolženca. Na podlagi navedenega je sodišče pritožbo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zavrnilo kot neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ter z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ugotovilo dejansko stanje.

13Upoštevaje vse navedeno so brezuspešne pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje, izreklo nezakonit krivdorek. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je obdolženec iz prodajalne bencinskega servisa poleg denarja, ki ga je prejel kot vračilo, odnesel tudi bankovec za 500,00 EUR, ki ga je sicer izročil prodajalcu za plačilo blaga, zato ga je utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja tako imenovane majhne tatvine.

14Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za angažiranje izvedenca (str. 6 izpodbijane sodbe), saj je že iz pričevanje priče E. E. ter zagovora obdolženca nedvomno izhaja, da je obdolženec prodajalcu izročil bankovec za 500,00 EUR. Prav tako je sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog obdolženca za opravo soočenja med pričama E. E. in G. G., saj med njima ni bilo odstopanj glede bistvenih okoliščin kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje pa je brez prekinitev posnela tudi nadzorna kamera na bencinskem servisu. Predlagana dokaza torej glede na že izvedene dokaze nista bila potrebna, niti ne bi mogla omajati zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega pritrjuje razlogom izpodbijanje sodbe glede zavrnitve dokaznih predlog. Zato pritožnik brezuspešno izpodbija, da sodišče ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za soočenje prič E. E. in G. G. ter angažiralo izvedenca ustrezne stroke, da preveri identiteto papirja na videoposnetku.

15Pritožnik neutemeljeno izpodbija odločbo o kazenski sankciji z uveljavljanjem, da naj sodišče ne bi imelo podlage v zakonu za izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje obdolžencu ob upoštevanju vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na izbiro vrste sankcije pravilno in v skladu z določbami 58. in 57. člena KZ-1 obdolžencu utemeljeno izreklo sankcijo opominjevalne narave. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo obteževalne in olajševalne okoliščine na strani obdolženca, ki vplivajo na višino kazni. Upoštevajoč težo kaznivega dejanja ter obdolženčevo krivdo v okviru pogojne obsodbe ni določilo prestroge kazni niti predolge preizkusne dobe. Ker je obdolženec s kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno določilo posebni pogoj, da mora obdolženec oškodovani družbi plačati znesek 500,00 EUR v roku enega meseca.

16Pritožbeno sodišče ni ugodilo predlogu obdolženca, da se ga oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Na podlagi določila 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo pritožniku plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je sodno takso v višini 180,00 EUR. Iz podatkov iz spisa izhaja, da je obdolženec solastnik stanovanjske hiše, nima preživninskih obveznosti do otrok, saj so ti že samostojni, da se ukvarja s prodajo avtomobilov, pri očitanem kaznivem dejanju pa je nakup loto lističev v vrednosti pod 20,00 EUR plačal z bankovcem za 500,00 EUR. Navedeno po oceni pritožbenega sodišča kaže, da obdolženi razpolaga z denarnimi sredstvi. Nenazadnje tudi iz poročila sodnega vročevalca iz marca 2016 izhaja, da je obdolženec imetnik osebnega avtomobila višjega cenovnega razreda (AUDI). Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče prepričano, da plačilo stroškov pritožbenega postopka ne bo ogrozilo vzdrževanja obdolženca. Sodišče je določilo višino sodne takse na podlagi tarifne številke 7111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 150,00 EUR, ter upoštevaje tarifno številko 71113, ki določa količnik 0,8 za izrek pogojne obsodbe ter tarifno številko 7122, ki za zavrnitev pritožbe določa količnik 1,5.

-------------

Op. št. (1): Pravilnik je bil sprejet na podlagi 4. odstavka 117. člena ZKP.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča, I Ips 54763/2010 z dne 23. 01. 2014.