VDSS sklep Pdp 766/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu točke I, III, IV, V in VII izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem nerazveljavljenem izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati iz naslova plač, stroškov prevoza in stroškov prehrane za delo ter iz naslova neizplačanega dodatka za nočno delo zneske navedene v I., III., IV. in V. točki izreka, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska obračunati in izplačati dohodnino ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2010 dalje do plačila in regres za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, od tega zneska obračunati in izplačati dohodnino ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo prispevkov od bruto zneskov regresa za letni dopust in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leto 2010 od 2. 7. 2010 do 1. 11. 2010 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov denarne kazni v znesku 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo stroškov denarne kazni v znesku 800,00 EUR s pripadki (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 580,82 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (VII. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje (pravilno: zoper ugodilni del sodbe, saj za vložitev pritožbe zoper zavrnilni del sodbe nima pravnega interesa) se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, s stroškovnimi posledicami oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik iz neupravičenih razlogov v mesecu novembru 2011 ni prihajal na delo in da tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da so bile tožniku plače za mesece maj 2011 do oktobra 2011 v celoti plačane. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker je dokazno breme neutemeljeno prevalilo na toženo stranko, zaključek sodišča, da v tej smeri tožena stranka ni podala nobenih dokazov, je protispisen, saj je v tej zvezi tožena stranka predlagala zaslišanje prič A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E., prav tako pa je v dokaz predložila serijo zaporednih računov s pripadajočimi F. listinami za november 2011, ki dokazujejo, da tožnik, v tem času za toženo stranko ni opravil nobene vožnje. Vseh teh dokazov sodišče sploh ni ocenilo. Tožnik je sicer uveljavljal sorazmerni del plače za november 2011, vendar pa ni izkazal, da je delo pri toženi stranki v novembru 2011 tudi opravljal. Tožena stranka je pojasnila, da tožnik v novembru ni prihajal na delo in da svojega izostanka tudi ni opravičil in je bilo zato dokazno breme, da je upravičen do plače, na strani tožnika. Tožnik ni trdil in ni predlagal dokazov, da je bil v spornem času opravičeno odsoten, zato je sodišče dokazno breme neutemeljeno prevalilo na toženo stranko, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na rezultat postopka. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka zatrjevati dejstva, s katerimi utemeljuje zahtevek, ta dejstva pa mora tudi dokazati, česar tožnik ni uspel. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je v obrazložitvi sodbe navedlo, da naj tožena stranka za svoje trditve, da tožnik ni delal, ni predložila nobenega dokaza. Tožena stranka je predlagala celo vrsto dokazov (zaslišanje strank, prič, listine), zaradi česar je takšen zaključek sodišča protispisen (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je celo dokazni predlog za zaslišanje prič D.D., E.E. in C.C. zavrnilo, ker naj bi dejstva, v dokaz katerih so bile priče predlagane, ugotovilo že z drugimi izvedenimi dokazi. Prav tako sodišče sploh ni naredilo dokazne ocene. Dejstvo, da tožnik v novembru 2011 ni prihajal na delo k toženi stranki, sta namreč potrdili G.G. in priča A.A.. Navedeno potrjujejo tudi listine, ki jih je sodišču predložila tožena stranka - zaporedni računi tožene stranke s pripadajočimi F. listinami, iz katerih izhaja, da so bile vožnje v novembru 2011 opravljene izključno s strani drugih voznikov. Tožnik ob zaslišanju ni odgovoril na vprašanje, katere vožnje naj bi opravil v novembru 2011, izpovedal je le, da tega ne more navesti. Prav tako je tožnik na zaslišanju 16. 12. 2014 izpovedal, da je videl plačilne liste, ki jih je tožena stranka dala v spis in se nanašajo na vtoževano obdobje ter izrecno potrdil, da so podatki na plačilnih listih glede števila dni njegove prisotnosti na delu pravilni. Glede izplačila plače za čas od maja 2011 do oktobra 2011 je obrazložitev sodbe nejasna in sama s seboj v nasprotju. Prav tako so razlogi, ki jih navaja sodišče protispisni, zato je sodba obremenjena s kršitvijo pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč na eni strani navaja, da naj tožena stranka sploh ne bi predložila nobenih dokazov o izplačilu plače tožniku za čas od maja 2011 do oktobra 2011, po drugi strani pa ugotavlja, da je tožena stranka predložila potrdilo o opravljenih storitvah, prav tako pa je povzelo izpovedbi prič H.H. in A.A., ki sta potrdili, da so bile plače tožniku, v času delovnega razmerja pri toženi stranki zaradi težav z likvidnostjo, ves čas izplačevane preko tretje osebe, podjetja I. d.o.o. in A.A., zato sodbe sodišča ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da so bile tožniku plače izplačane v celoti s petimi plačili, ki jih je tožniku nakazala A.A., v skupnem znesku 6.444,00 EUR, in je posamezna plačila tožena stranka navedla v tabeli II v odgovoru na tožbo. Za vsako posamezno plačilo je tožena stranka predložila listinsko potrdilo o izvršenem plačilu. Tožnik je tudi potrdil, da je nakazila prejel, ter da je iz naslova plačila plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja prejel 13.086,22 EUR, kar mu je nakazalo podjetje I. d.o.o. ter da je prejel tudi 6.444,00 EUR, kar je nakazala A.A., vendar pa je glede slednjega trdil, da plačilo ni predstavljalo plačilo plač, ampak vračilo posojila, ki bi ga naj dal B.B., obstoj katerega pa tožnik z ničemer ni izkazal. Tožena stranka je v svojih vlogah tudi pojasnila, zakaj so bila plačila izvedena s strani A.A., navedbe tožene stranke pa so bile v celoti potrjene tudi z izpovedbami drugih prič. Tudi tožnik je izpovedal, da je odpovedal delovno razmerje zaradi neplačila prispevkov, ne pa zaradi neplačane plače. Tožnik svojih trditev, da naj bi B.B. posodil 15.000,00 EUR in bi mu naj zato plačala A.A. znesek 6.444,00 EUR, kot vračilo tega posojila, ni dokazal. Potrdil je, da B.B. zaradi vračila posojila ni tožil. Prav tako ni izkazal, da bi sploh razpolagal z denarnimi sredstvi v taki višini, ki naj bi jih posodil B.B.. Tožnik z njim ni sklenil posojilne pogodbe oziroma mu ponudil v podpis potrdilo, da mu je izročil denar, prav tako pa priča J.J. ni potrdila, da bi videla, da je tožnik B.B. denar izročil. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da so bile sporne plače tožniku plačane. Sodišče se je povsem izognilo obrazložitvi v smeri, iz katerega naslova naj bi A.A. 6.444,00 EUR nakazala tožniku. Nerazumljiva pa je tudi navedba sodišča, da bi morala tožena stranka za vsako gotovinsko izplačilo tožniku dati ustrezen dokument o izvršenem plačilu (blagajniški prejemek). Izplačilo plač se namreč ni izvrševalo gotovinsko, temveč preko bančnih nakazil. Sodišče je tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na izplačilo dodatkov za prevoz in prehrano tožnika za celotno obdobje. Tožena stranka je v spis vložila potrdila, da je iz naslova vseh prejemkov iz delovnega razmerja tožnik v času celotnega delovnega razmerja prejel plačilo 19.530,22 EUR, neto znesek 13.086,22 EUR. Ta znesek je med strankama nesporen. S temi plačili so bili tožniku v celoti plačani stroški prevoza in vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, do katerih je bil upravičen. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in pri svoji prvi pripravljalni vlogi navedla natančne izračune za vsak mesec delovnega razmerja posebej in v dokaz navedenega predložila potrdila o plačilih (B4, B5) ter predlagala postavitev izvedenca finančne stroke. Tožena stranka ne izpodbija obračuna višine povračila stroškov prevoza in prehrane, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, na podlagi katerega je tožniku za celotno obdobje priznalo iz naslova stroškov prevoza 2.113,10 EUR (3. točka izreka) in povračilo stroškov prehrane v znesku 2.283,48 EUR (IV. točka izreka). Skupno je bil torej tožnik v času od maja 2011 do novembra 2011 upravičen do povračila stroškov prevoza in prehrane v znesku 4.396,58 EUR in ta znesek je tožena stranka v celoti plačala tožniku s plačili, ki so izkazana s potrdili pod B4 in B5. Tožnik je ob svojem zaslišanju navedeno potrdil. Povsem neobrazloženo pa je stališče sodišča, da stroški prevoza in prehrane tožniku niso bili plačani. Neutemeljeno je sodišče tožniku tudi dosodilo regres za leto 2010 in 2011. Regres je bil tožniku plačan v gotovini na roke, saj je to zahteval sam. Sodišče je le sledilo trditvam tožnika, da zneskov ni prejel. Prav tako je delno neutemeljeno ugodilo zahtevku iz naslova izplačila dodatka za nočno delo in pri tem odločitev oprlo izključno na izpoved tožnika ter prič K.K. ter J.J., ni pa se opredelilo do dokazov, predlaganih s strani tožene stranke. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje L.L., ki bi edini lahko potrdil navedbe tožene stranke glede delovnega časa in razporejanja dela zaposlenih pri toženi stranki. Dokazno breme glede nočnega dela je na tožniku, ki pa ni uspel dokazati, da je opravljal nočno delo in bi zato moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Priča J.J. o organizaciji dela pri toženi stranki ni vedela povedati ničesar, saj tudi ni opravljala dela pri toženi stranki, zato ni jasno, zakaj je tej priči sodišče verjelo. Sodišče je v 6. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati tudi stroške denarne kazni v znesku 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar prav tako temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožena stranka je opozorila sodišče na dejstvo, da gre pri odgovornosti za storjen prekršek za osebno kaznovalno odgovornost storilca prekrška in bremena plačila ni mogoče prevaliti na toženo stranko. Pri prekršku po tedaj veljavnem ZVCP-1 (70. člen) glede prekomernih obremenitev pa je zakon izrecno razlikoval med prekrškom voznika in prekrškom pravne osebe, po naročilu katere je voznik delo opravljal. Tožena stranka pa izpodbija tudi stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen na delovnem mestu voznik, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2010 (priloga A1) ter da mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi tožnika z dne 14. 11. 2011. Tožnik je trdil, da mu toženec od maja 2011 do prenehanja delovnega razmerja dne 14. 11. 2011 ni izplačal plač, regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011 ter stroškov prevoza za celotno obdobje od maja 2010 do novembra 2011 ter za isto obdobje tudi ni plačal potnih stroškov ter stroškov prehrane in dodatka za nočno delo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da je tožniku izplačala plače za obdobje maj - oktober 2011. Navedlo je, da iz obračuna plač oziroma plačilnih list od maja do novembra 2011 sicer izhaja, da je tožena stranka tožniku plače obračunala, vendar pa ni predložila dokazov o izplačilu plač, zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika ugodilo. Sodišče je zavrnilo le zahtevek za plačilo davkov in prispevkov od mesečnih bruto plač v višini 830,39 EUR.

6Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dokazno breme, da je tožena stranka tožniku plačo tudi v celoti izplačala, na toženi stranki in bi zato morala tožena stranka imeti za vsako gotovinsko izplačilo tožniku tudi ustrezen dokument o izvršenem plačilu (blagajniški izdatek oziroma prejemek), katerega bi moral prejemnik podpisati. Sodišče je zaključilo, da je tožena stranka gospodarski subjekt, ki bi moral ravnati v skladu z materialnimi predpisi, ki zavezujejo delodajalca k pravilnemu in verodostojnemu vodenju evidenc o plačah ter vseh izplačilih, zato ne zadošča, da delodajalec le zatrjuje plačilo plač in v ta namen predloži plačilne liste, temveč mora dokazati tudi, da je bila delavcu plača tudi dejansko izplačana.

7Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 42. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. V 1. odstavku 126. člena ZDR določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Po določbi 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Po 131. členu ZDR pa je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače.

8Sodišče prve stopnje je sicer pravilno obrazložilo, da je dokazno breme glede izplačila plač na delodajalcu ter da mora le-ta dokazati, da je bilo plačilo izvedeno oziroma, da je delavec plačo prejel izplačano. Vendar pa je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati, da so bila izplačila opravljena na TRR tožnika. Delodajalec mora izplačila iz naslova plače nesporno dokazovati. Pravilno je stališče tožene stranke, da lahko delodajalec plačo oziroma nadomestilo plače ter ostale prejemke delavcu izplača tudi v gotovini ali na drug način in da zakon ne obvezuje delodajalca, da mora plačo nakazati izrecno le na račun delavca pri banki. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožniku izplačala plače za maj do oktobra 2011, nepravilen. Priča H.H., sestra tožene stranke, je izpovedala, da je obračunavala plače in poskrbela za njihova izplačila. Izpovedala je, da je tudi v obdobju od maja do novembra 2011 pripravila plačilne liste, vendar pa je plače v tem obdobju izplačevala A.A., ker je imel toženec blokiran račun. Vsa plačila za toženo stranko so se vršila preko podjetja I., tako tudi plače delavcem tožene stranke. Priča je izpovedala, da sta B.B. in A.A. ustanovila svoje podjetje M. izključno zaradi izvrševanja vseh plačil za toženo stranko, ki je imela blokirane račune. Podjetje I. je za toženo stranko izvedlo plačilo prispevkov za tožnika in ostale zaposlene dne 10. 1. 2012, delno pa 4. 5. 2012. Prispevki so bili plačani v višini, kot je bilo razvidno iz plačilnih list. Priča je tudi izpovedala, da je tožniku obračunavala potne stroške za 22 dni prevoza na delo (po 0,18 EUR na kilometer, kot je bila določena kilometrina) in dodatek za prehrano, razen za dneve, ko je prejel dnevnice. Dodatka za nočno delo ni obračunala, ker so imeli vozniki dnevnice. Ko se je priči predočil obračun plače za mesec september 2011 je izpovedala, da je bila tožniku obračunana minimalna bruto plača v znesku 748,10 EUR in, dodatek na delovno dobo v višini 11,5 %, kar je znašalo 841,10 EUR, obračunan pa mu je bil tudi dodatek za prehrano, dnevnice in prevoz na delo, v skupnem znesku 856,70 EUR neto in je tako tožnikova neto plača znašala 1.449,00 EUR. Navedeno je potrdila tudi priča A.A. in sicer, da je z možen ustanovila firmo M. d.o.o., ker je imela tožena stranka blokirane račune in so zato delavce tožene stranke sčasoma prezaposlili na podjetje M. d.o.o.. Potrdila je, da je preko svoje firme nakazovala plače zaposlenim in tudi tožniku. Tožnik pa se ni zaposlil pri podjetju M., zato je iz svoje firme nakazala zneske tožnikovih plač na svoj osebni račun in s tega računa tožniku plačala plače na podlagi finančnih možnosti, vendar pa je seštevek vedno znašal toliko, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Podlaga za izplačila plač je bila plačilna lista, ki jo je pripravilo računovodstvo firme I., torej H.H.. Tožena stranka je kot dokaz predložila plačilne liste za obdobje od maja do novembra 2011 in potrdilo o opravljenih storitvah, nakazilih zneskov, in sicer dne 16. 6. 2011 znesek 1.358,00 EUR, dne 8. 7. 2011 znesek 1.535,00 EUR, dne 24. 8. 2011 znesek 952,00 EUR, dne 26. 9. 2011 znesek 1.149,00 EUR in dne 17. 10. 2011 znesek 1.450,00 EUR (priloga B5).

9Glede na navedeno je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da plačilne liste, ki jih je predložila tožena stranka (priloga B2) dokazujejo le, da je tožena stranka tožnikove plače obračunala, ne pa, da je plače tudi izplačala. Tožnik je potrdil prejem nakazanih zneskov, zato je utemeljena pritožbena trditev, da je obrazložitev sodišča prve stopnje (7. točka) nejasna in da so navedeni razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje na eni strani navaja, da tožena stranka sploh ni predložila nobenih dokazov o izplačilu plače tožnika za čas od maja 2011 do oktobra 2011 preko tretjih oseb, po drugi strani pa sodišče že samo ugotavlja, da je tožena stranka v tej zvezi v spis predložila potrdila o opravljenih storitvah (priloga B5). Prav tako je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbi prič H.H. in A.A., ki sta potrdili, da so bile plače tožniku v času delovnega razmerja pri toženi stranki, zaradi težav z likvidnostjo, izplačane preko tretjih oseb in sicer preko podjetja I. d.o.o. in kasneje M. (5. točka obrazložitve). Zaključek sodišča prve stopnje, da naj tožena stranka ne bi predložila dokazov o izplačilu plač tožniku, je najmanj preuranjen. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neto plač za čas od maja 2011 do oktobra 2011 plačati znesek 3.511,74 EUR neto (I. točka izreka), tožena stranka pa je ves čas postopka trdila, da so te plače tožniku skupaj z drugimi prejemki iz delovnega razmerja bile v celoti plačane s petimi plačili, ki jih je tožniku izvršila A.A., v skupnem znesku 6.444,00 EUR. Za vsako posamezno zatrjevano plačilo je tožena stranka predložila listinsko potrdilo o izvršenem plačilu (priloga B5). Tožnik pa je tudi ob svojem zaslišanju potrdil, da je ta nakazila v celoti prejel. Nakazila so bila izvršena v obdobju od 16. 6. 2011 do 17. 10. 2011, torej v času delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

10Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik ves čas delovnega razmerja plačila iz naslova delovnega razmerja, zaradi likvidnostnih težav tožene stranke, prejemal preko tretjih oseb, prav tako ni bilo sporno, da je tožnik prejel v času delovnega razmerja plačo v višini 19.530,22 EUR na svoj transakcijski račun. Tožnik je potrdil tudi, da je iz naslova plačila plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja prejel znesek 13.086,22 EUR, ki mu ga je nakazalo podjetje I. d.o.o.. Potrdil je tudi prejem zneska 6.444,00 EUR, nakazanega s strani A.A., vendar pa je glede tega zneska trdil, da naj ta plačila ne bi predstavljala plačilo plače in drugih prejemkov, temveč vračilo posojila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da so bile sporne plače tožniku plačane. Opustitev navedbe namena plačila ob izvedenem nakazilu na račun tožnika ne pomeni, da obveznost ni bila izpolnjena, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Utemeljena je pritožbena trditev, da se je sodišče izognilo obrazložitvi, iz katerega naslova naj bi A.A. nakazala znesek 6.444,00 EUR. V koliko je sodišče štelo, da naveden znesek ne pomeni plačila plač tožniku, ampak vračilo posojila B.B., bi se moralo opredeliti do trditev tožnika glede posojila. Izpodbijana sodba glede posojila ne vsebuje nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, čeprav so bila prav ta dejstva v postopku sporna in predmet dokazovanja. Nerazumljiv pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka za vsako gotovinsko plačilo tožniku dati ustrezen dokument o izvršenem plačilu (blagajniški prejemek), katerega bi prejemnik moral podpisati. Tožena stranka ni trdila, da je tožniku plačo izplačevala v gotovini (razen regresa). Plačilo plače je tožena stranka vršila preko bančnih nakazil, za kar pa je tožena stranka predložila listinske dokaze. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožnik v času celotnega delovnega razmerja prejel plačilo v višini 19.530,22 EUR. Tožena stranka je trdila, da so bili s temi plačili v celoti plačani tožniku vsi stroški prevoza in vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, do katerih je bil v tem času upravičen. Tožena stranka se strinja z izračunom sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času od maja 2010 do novembra 2011 upravičen do povračila stroškov prevoza in prehrane v skupnem znesku 4.396,58 EUR, in da je s potrdili pod prilogo B4 in B5 izkazala, da je tožniku navedene stroške v celoti plačala. Tožena stranka je predlagala tudi postavitev sodnega izvedenca finančne stroke oziroma računovodske stroke, ki naj bi na podlagi obračuna plač in drugih prejemkov potrdi, da je tožena stranka tožniku v celoti izplačala plače, dodatek za minulo delo, stroške prehrane in prevozne stroške. Predlaganega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo.

11V konkretnem primeru je odločilno vprašanje, do kakšnega plačila je bil tožnik v času celotnega delovnega razmerja upravičen iz naslova plač in drugih prejemkov glede na pogodbo o zaposlitvi in ali je glede na to kakšen prejemek tožnika ostal neizplačan. Tožena stranka je z predložitvijo plačilnih list (za leto 2010 in 2011) dokazovala, da je tožniku obračunala strošek prehrane, z izjemo mesecev, ko je prejel dnevnice, predložila pa je tudi potrdila o izplačilih, ki so se izvajali s strani družbe I. d.o.o. ter kasneje A.A.. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so bile plače za obdobje maj 2010 do april 2011 izplačane s strani podjetja I. d.o.o., da pa nadomestilo za prehrano v istem obdobju ni bilo izplačano, čeprav je bilo nadomestilo za prehrano prikazano na plačilnih listah. Pri tem pa sodišče ne obrazloži, zakaj je zaključilo, da nadomestilo za prehrano, ki je bilo prikazano na plačilnih listih, dejansko ni bilo izplačano.

12V zvezi s trditvijo tožene stranke, da tožniku plače za mesec november 2011 ni plačala za obdobje, ko na delo ni prihajal in svojega izostanka ni opravičil, ker mu tožena stranka plače za čas neupravičenega izostanka ni bila dolžna plačati, pa pritožbeno sodišče navaja, da četudi je tožnik neupravičeno izostal z dela, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja, ki bi imelo za posledico, da delodajalec ni dolžan delavcu plačati plačo. Če delavec neupravičeno izostane z dela, lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi ali ga disciplinsko sankcionira, nima pa podlage da delavcu, ne izplača plače, ker tega ZDR-1 ne predvideva.

13Neutemeljene pa je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v zvezi z dodatkom za nočno delo (V. točka izreka sodbe) napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je zahteval plačilo dodatka za nočno delo, ker je trdil, da je opravljal nočno delo ob 1. uri zjutraj. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo predložene tahografe (B19), ki so prikazali podatke le za 28 dni v letu 2010, predvsem za mesec maj 2010, iz katerih izhaja, da je tožnik s svojim delom pričel v zgodnjih jutranjih urah med 3. in 4. uro. Sodišče je verjelo pričam J.J. in K.K., ki sta prepričljivo izpovedali, da so vozili ponoči, ker so se želeli izogniti policiji, ker so bila vozila preobremenjena s tovorom. Glede na navedeno je sodišče verjelo tožniku, da je delo opravljal ponoči in da je zato v skladu z določbami ZDR upravičen do dodatka za nočno delo. Sicer pa je upoštevalo listinske dokaze (tahografe) in je tožniku prisodilo dodatek za nočno delo od 3. ure dalje do 6. ure, za tri ure nočnega dela, kar posledično dokazuje, da je sodišče upoštevalo dokaze, ki jih je predložila tožena stranka. Tožena stranka napačno tolmači, da je dokazno breme glede nočnega dela na tožniku, in da tožnik slednjega ni uspel dokazati. Dokazno breme je na toženi stranki, saj je tožena stranka dolžna voditi evidenco delovnega časa in glede na predložene tahografe s strani tožene stranke in glede na trditve prič ter tožnika, da so vozili v nočnem času, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

14Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izpodbijane sodbe, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR in regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je skladno z določili 131. člena ZDR tožnik upravičen do regresa najmanj v višini minimalne plače, ki je bila v letu 2010 734,15 EUR bruto (4. člen Zakona o minimalni plači; Ur. l. RS, št. 13/10 s spremembami) in v letu 2011 748,10 EUR bruto (znesek minimalne plače, Ur. l. RS, št. 3/11). Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz plačilnih list (priloga B1 in B2) ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku obračunala regres. Prav tako je tudi G.G. izpovedal, da ve le za eno plačilo regresa, ki naj bi ga tožniku plačal na roke B.B., vendar pa nima nobenega pisnega dokaza o tem. V primeru, ko delodajalec plača delavcu del plače oziroma druge prejemke v gotovini, mora ustrezno dokazati, da je delavcu gotovino dejansko izročil, kar pa tožena stranka ni uspela dokazati, saj tudi B.B. ni potrdil, da je tožniku plačal regres za letni dopust na roke in sicer za leti 2010 in 2011. Izpovedal je, da mu je plačal regres G.G., vendar ne ve kje, kdaj in koliko. Pri tem je pojasnil, da ni neposredno videl, ko je tožniku G.G. izročil denar, temveč da mu je to tožena stranka le povedala. Glede na to, da sta si nasprotujoči izpovedi B.B. in G.G., ki je izpovedal, da naj bi tožniku regres plačal B.B., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala regres za leto 2010 in 2011.

15Pravilno pa je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi povračilo stroškov denarne kazni v znesku 150,00 EUR z zakonskimi zamudnini obrestmi od 3. 5. 2011 dalje in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 21. točki sodbe.

16Glede na navedeno se pritožba tožene stranke zavrne glede II. točke (regres), V. točke (dodatek za nočno delo) ter VI. točke izreka sodbe (denarne kazni) in se v tem delu izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP). V preostalem pa je pritožba tožene stranke utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (točka I, III, IV ter VII izreka) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, po potrebi tudi s postavitvijo izvedenca finančne oziroma računovodske stroke, ali zneski nakazil v višini 19.530,22 EUR (neto zneska 13.086,22 EUR ter znesek 6.444,00 EUR), pomenijo poplačilo stroškov plač, stroškov prevoza, stroškov prehrane kot to trdi tožena stranka.

17Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).