VSL sklep III Ip 1805/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnice in izvršbo ustavilo (I. točka izreka), odločilo, da je upnik dolžan dolžnici povrniti stroške ugovornega postopka v višini 1.205,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in zavrnilo zahtevo upnika za povračilo pritožbenih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče sklep spremeni, ugovor zavrne in naloži dolžniku vse stroške postopka. Kot bistveno navaja, da bi dolžnica lahko in morala izpolniti le upniku in ne na sodni depozit izven izvršilnega postopka. Dolžnica ni postopala po določbi 119. člena ZIZ in ni položila obveznosti v izvršilnem postopku, temveč je ob postavljenih enostranskih pogojih, ki kršijo SPZ in ZIZ, odškodnino položila na sodni depozit po enostranskem obračunu. Sklicuje se na sklep višjega sodišča III Ip 2448/2015, izdan v tem postopku, pri čemer sodišče prve stopnje napotil iz tega sklepa ni upoštevalo. Prav tako je sodišče oprlo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank, izrek sklepa pa nasprotuje razlogom. Sodišče je spregledalo, da je dolžnica v predlogu za depozit tega omejila na upnike, ki so imeli pravnomočno sodno odločbo, izpustila pa preostale upnike, tudi njega, ki je sicer prvi in prednostni. Ključno je, da je v dolžnica v pogojih za izročitev depozita določila, da morajo upniki predložiti pravnomočen in izvršljiv izvršilni naslov, še huje pa je, da je zahtevala poplačilo po vrstnem redu zarubljenih terjatev in pri tem na prvo mesto postavila neobstoječe terjatve na podlagi odpravljenih davčnih določb. Pri tem ni upoštevala časa nastanka terjatve. Prednost je dala finančnim upnikom, ki še niso vodili izvršbe zoper dolžnico, NLB d.d. pa so priznali neobstoječo ločitveno pravico na prvem mestu in v višini, ki je nima. Sodišče je kršilo tudi 46. člen ZIZ. Sodišče se je naslonilo na argumente ugovora, da je terjatev prenehala zaradi izpolnitve, čeprav dokaza dolžnica ni navedla niti predložila. Dolžnica ni zatrjevala, da je na račun sodišča v Novem mestu položila 721.414,84 EUR in obresti od 17. 12. 2013, torej skupaj 726.054,62 EUR. Sodišče samo ne more nadomeščati pomanjkljive navedbene in dokazne podlage v ugovoru dolžnika. Sodišče z vpogledom v nepravdni spis N 78/2013 ni smelo pridobiti informativnih, nesubstanciranih dokazov in jih uporabiti. Ker dolžnica ni dokazala plačila celotne obveznosti po izvršilnem predlogu, ko se po skrčitvi uveljavlja 500.000,00 EUR iz naslova fiduciarnega zavarovanja, je potrebno ugovor zavrniti. V zadevi III Ip 2537/2015 pa upnik ni sodeloval in gre za neidentično zadevo. Ni res, da nepravilnosti v nepravdnem postopku ne morejo biti upoštevne v izvršilnem postopku. Sodišče v izpodbijanem sklepu sprejema, da dolžnica sama nosi tveganje napačne položitve in postavljenih pogojev, pa navedenega ne upošteva v postopku. Dolžnica je bila upniku dolžna plačati po seznanitvi s pogodbo, v konkretnem primeru pa upniki nimajo pravice poplačila v pridobljenem vrstnem redu temveč po izboru dolžnice. Ob vložitvi predloga pa je terjatev obstajala in ne bi smela prenehati do upnika zaradi časovne zamude pri delovanju sodišča. Upnik je namreč vstopil v novi postopek v letu 2013. Upnik je kot cesionar upnik terjatve, zavarovanje pa v celotnem poslu poteka diskretno. Dolžnica je po odstopu v zavarovanje zavezana samo novemu upniku, pravna vez s prvotnim upnikom pa je pretrgana. V nadaljevanju postopka je predlog zoper samega sebe umaknila. Sodišče pa ni niti preverilo pravnomočnosti in izvršljivosti danih odločb. Upnik ima na premoženju, ki je predmet tega postopka, pravico, ki je preprečevala dolžnici razpolaganje s terjatvijo. V stečaju pa so upniku priznali nepogojno terjatev v bruto znesku 114.629,40 EUR. Pri depozitnem postopku gre za nek povsem tretji postopek med tretjimi osebami. Kršene so mu pravice iz 2., 14., 22., 23., 26. in 125. člena Ustave, saj je uradnica na UJP lahko preprečila izvršitev sodne odločbe, ter pravice iz EKČP. Graja tudi odločitev o stroških. Upnik financira postopek uveljavitve odškodnine 11 let, nato pa sodišče po treh letih naloži plačilo stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice ugodilo in izvršilni postopek ustavilo, ker je ugotovilo, da je dolžnica dne 14. 1. 2014 dolgovani znesek položila na račun sodnih depozitov v višini 726.054,62 EUR in s tem izpolnila obveznost, ki je predmet te izvršbe. Ocenilo je, da izvršilno sodišče ne more in ne sme presojati pogojev, pod katerimi je bila dopustna položitev terjatve oziroma stvari pri sodišču v primeru, če je upnik v zamudi in neznan. Ugotovilo je, da je v zadevi N 78/2013 sklep pravnomočen, nepravilnosti v nepravdnem postopku pa ne morejo biti upoštevne v izvršilnem postopku. Pogoje v postopku sodnega depozita postavlja predlagatelj, nepravdno sodišče pa je na njih vezano, pri čemer nepravilnost izpolnitve bremeni predlagatelja, ker je le-ta določil pogoje. Bistvenega pomena za ta postopek pa je položitev na sodni polog, ki jo ureja 306. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in pomeni ugovorni razlog v izvršilnem postopku, ki ga uveljavlja dolžnica. Po sklenjenem notarskem zapisu je upnik postal novi upnik ter mu ne daje nobene druge pravice, kot izhaja iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče vezano, zato so vse navedbe glede prenosa terjatve med starim in novim upnikom v izvršilnem postopku brezpredmetne. Dejstvo, da je terjatev, ki se v tej zadevi izterjuje, že zarubljena, pa po oceni sodišča pomeni začasno oviro izpolnitve obveznosti upniku in je že to razlog, da je ugovor utemeljen. Nadalje je sodišče z vpogledom v spis N 78/2013 ugotovilo, da je sklep o sodnem depozitu že pravnomočen. Upniku je nadalje naložilo še plačilo ugovornih stroškov, saj je vztrajal pri predlogu za izvršbo kljub temu, da je dolžnica dne 14. 1. 2014 dolgovani znesek položila na račun sodnih depozitov, tako da je bil sklep o izvršbi izdan že potem, ko je dolžnica obveznost izpolnila, upnik pa je dolžničinemu ugovoru očitno neutemeljeno nasprotoval, saj je bil sklep o sodnem depozitu potrjen s sklepom višjega sodišča.

6Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da v tej zadevi poteka izvršba na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 12/2006 z dne 14. 4. 2010 v zvezi s sklepom VIII Pg 12/2006 z dne 9. 9. 2010, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1213/2010 z dne 23. 2. 2012 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1243/2012 z dne 25. 4. 2013 v zvezi z notarskim zapisom št. SV 315/12 z dne 22. 5. 2012, ne pa tudi v zvezi z notarskim zapisom SV 48/06 z dne 30. 1. 2006. Višje sodišče je sicer v sklepu opr. št. II Ip 2448/2015 zavzelo stališče, da je odločitev o ugovoru še preuranjena, saj glede na pogoje, ki jih je dolžnica postavila glede sodnega depozita, ki jih sodišče prve stopnje ni presojalo, ni izkazano, da je s sodnim depozitom dolžnica terjatev poravnala prav upniku. Ob ponovni presoji dejanskega stanja in relevantnih materialnopravnih predpisov pa višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

7V ugovoru je dolžnica zatrjevala, da je prenehala njena obveznost do upnikov, tudi do upnika v tej zadevi, zaradi sodnega pologa, o katerem je obvestila tudi vse upnike dolžnika M. d.o.o. Ker je navedla, da gre za upnike dolžnika M. d.o.o. in ne njene upnike, je s tem zatrjevala, da v zvezi z izterjevano terjatvijo v razmerju do več upnikov nastopa kot dolžnikov dolžnik. Navedenega upnik v odgovoru na ugovor ni zanikal. V odgovoru na ugovor je upnik namreč zatrjeval le, da gre za prvi izvršilni postopek na terjatev do Republike Slovenije in da pred tem postopkom nihče ni sprožil postopka izterjave. Vendar pa zgolj to, da ostali upniki niso sprožili postopkov za izterjavo same zarubljene in prenesene terjatve, še ne pomeni, da ne gre za konkurenco več upnikov družbe M. d.o.o., ki so v izvršilnih postopkih predlagali rubež in prenos terjatve le-te do Republike Slovenije (ter s predlogi uspeli). Ob takem dejanskem stanju pa pridejo v poštev relevantne določbe materialnega prava glede izpolnitve s sodnim depozitom, in sicer ne le 306. člen OZ, temveč tudi 119. člen ZIZ, na katerega se sicer sklicuje tudi upnik.

8ZIZ v 119. členu določa, da lahko v primeru, če poleg upnika glede prenesene terjatve uveljavljajo kakšno pravico še drugi (kar predstavlja del relevantnega dejanskega stanja v konkretni zadevi), dolžnikov dolžnik v korist vseh teh pri sodišču položi celoten znesek ali samo zapadli znesek terjatve. Ta člen torej dolžnikovemu dolžniku omogoča, da v primeru, kadar je soočen s situacijo, v kateri več oseb od njega zahteva izpolnitev iste zarubljene terjatve, terjatev lahko položi pri sodišču, z namenom, da sodišče opravi delitev. Ta člen pa je potrebno uporabiti v povezavi z določbami 302. do 310. člena OZ, ki urejajo položitev stvari (oziroma tistega, kar se dolguje) pri sodišču, postopek, ki je za to predviden, pa je nepravdni postopek (168. do 177. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Ni namreč mogoče slediti upniku, da bi dolžnica terjatev morala položiti pri izvršilnem sodišču, saj ZIZ ne predvideva postopka sodnega pologa, niti v kateremkoli delu ne napotuje na subsidiarno uporabo ZNP. Prav tako bi bilo v takem primeru vprašljivo, katero izvršilno sodišče bi bilo za delitev sploh pristojno, saj bi (dolžnikova) dolžnica v takem primeru že morala predvideti upnika z najboljšim vrstnim redom. Dolžnica je torej sredstva, ki predstavljajo plačilo terjatve, pravilno položila pri nepravdnem sodišču, ki je tudi pristojno za odločitev o izročitvi položenih sredstev.

9V primeru večkratnih rubežev terjatve se vrstni red zastavnih pravic več rubežev določa po dnevu oprave rubeža (prvi odstavek 110. člena ZIZ) in ne glede na čas nastanka terjatve, kot v pritožbi navaja upnik. Glede na navedeno ni mogoče brezpogojno slediti upnikovi kategorični pritožbeni navedbi, da bi dolžnica morala izpolniti le njemu ter to tudi ni predmet ugotavljanja v tem postopku. Komu bi morala izpolniti, je odvisno od vrstnega reda zastavnih pravic. Učinek rubeža terjatve je skladno s 107. členom ZIZ namreč v prepovedi dolžnikovemu dolžniku (dolžniku zarubljene terjatve), da poravna terjatev dolžniku (upniku zarubljene terjatve, torej družbi M. d.o.o. in njenim pravnim naslednikom), dolžniku pa se med drugim tudi prepove s terjatvijo kakorkoli razpolagati. Takoj ko torej pride do prvega rubeža terjatve, je dolžniku (upniku terjatve) prepovedano z njo razpolagati.

10Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da v primeru sodnega depozita izvršilno sodišče ne more presojati pravilnosti pogojev položitve in izročitve depozita (ti sicer glede na citirane določbe niso že prima facie nepravilni). Upnik v pritožbi sicer zatrjuje, da je preko postavljenih pogojev neupravičeno izključen od delitve položenega zneska, vendar tega ne more uveljavljati v konkretnem izvršilnem postopku. Poleg tega iz spisovnih podatkov med drugim izhaja (vloga UJP na redni št. 24 spisa), da je bilo družbi M. d.o.o. z začasno odredbo Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. Ig 7/2010 z dne 11. 11. 2010 (torej pred sklenitvijo pogodbe o fiduciarni cesiji z dne 22. 5. 2012) prepovedano razpolagati s terjatvijo do Republike Slovenije, Republiki Sloveniji pa prepovedano plačilo te terjatve, zato v tej zadevi ni prišlo do kršitve 46. člena ZIZ o poplačilu pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Ovira za poplačilo bi obstajala tudi, če bi sodišče že v letu 2013 izdalo sklep o izvršbi.

11Višje sodišče je že s sklepom III Ip 2448/2015 v tej zadevi upniku pojasnilo, da na podlagi fiduciarne cesije v smislu 207. do 209. člena ZIZ ni pridobil zastavne pravice na odstopljeni terjatvi v zavarovanje, temveč zastavno pravico upnik pridobi šele s sklepom o rubežu terjatve. Prav tako sodišče v konkretnem postopku ne more presojati upnikovih navedb v zvezi s tem, da naj drugi upniki ne bi imeli veljavnih ločitvenih pravic (da torej v njihovo korist niso bili opravljeni rubeži terjatev; vrstnega reda sicer glede na postavljene pogoje v sklepu o sodnem depozitu dolžnica ni poimensko določila). Upnik bi takšne zahtevke lahko uveljavljal le v posamičnih izvršilnih postopkih z ugovori tretjega oziroma bi moral uspeti tudi s tožbami na nedopustnost izvršbe (drugi odstavek 209. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ, v zvezi s prvim odstavkom 206. člena SPZ). V primeru uspeha z njimi pa bi v nepravdnem postopku lahko dokazoval, da preostali upniki ne izpolnjujejo pogojev za izročitev, saj bi bila posledica uspeha s tožbami na nedopustnost izvršbe razveljavitev sklepov o rubežih (peti odstavek 65. člena ZIZ). Zgolj sklenjena fiduciarna cesija, še zlasti, če je bila prenesena terjatev pred prenosom že obremenjena, upniku v konkretnem izvršilnem postopku ne daje nobene prednostne pravice do poplačila, ravno zaradi diskretnosti fiduciarne cesije, pa ta nasproti drugim fiduciantovim upnikom še toliko bolj nima avtomatičnih učinkov. Iste terjatve pa dolžnica ni dolžna plačati dvakrat. Navedbe o neupravičenem favoriziranju Republike Slovenije kot upnika pa za ta postopek niso relevantne tudi zato, ker tudi upnik sam priznava, da je pogoj poplačila davčnih obveznosti dolžnica v nepravdnem postopku sama umaknila. Za ta postopek nerelevantno (in tudi neresnično) je tudi, da je dolžnica zajela le upnike s sodnimi odločbami, ne pa tudi notarskimi zapisi (termin izvršilni naslov zajema tudi neposredno izvršljiv notarski zapis – 17. člen ZIZ). Poleg tega pa plačilo terjatve ne pomeni nedovoljenega razpolaganja z njo, kot trdi upnik, saj je plačilo obveznosti ravno dejanje, ki vodi k vzpostavitvi pravnega stanja.

12Dolžnica je v ugovoru torej uveljavljala prenehanje terjatve zaradi položitve dolgovanega zneska na sodni polog. S tem je uveljavljala ugovorni razlog prenehanja terjatve zaradi izpolnitve oziroma, da je terjatev prenehala na drug način (ugovorni razlog iz 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ). V 306. členu OZ je določeno, da je s položitvijo dolgovane stvari dolžnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi. To je bistveni in za ta postopek relevantni učinek sodne položitve. Obveznost dolžnika preneha s samo položitvijo pri sodišču. S tem, ko je dolžnica položila znesek za dolg, ki ga upnik izterjuje v konkretni izvršilni zadevi (terjatev 500.000,00 EUR, kar izhaja iz sklepa o izvršbi), je njena obveznost ugasnila. Drži, da dolžnica sama nosi tveganje napačne položitve in postavljenih pogojev, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, vendar pa morebitnih nepravilnosti upnik ne more uveljavljati v konkretnem postopku, pač pa bi bil to potencialno lahko le predmet drugih postopkov, kot je že navedeno. Tako tudi ne gre za nasprotje med razlogi in izrekom sklepa. Višje sodišče tudi ne more presojati kršitev procesnega prava v nepravdnem postopku, saj bi jih upnik moral uveljavljati v tistem postopku.

13Sodišče ni prekoračilo trditvene in dokazne podlage v ugovoru, saj je dolžnica navedla, da je terjatev prenehala (četudi ni navedla, da gre za znesek 721.414,84 EUR z obrestmi od 17. 12. 2013, temveč fiksen znesek 726.054,62 EUR), poleg tega pa je predlagala vpogled v sklep o sodnem depozitu in vpogled v spis N 78/2014. Slednjega je sodišče opravilo v zvezi s sklepom o sodnem depozitu, saj je sodišče v zvezi s samim sklepom le ugotovilo, da je ta tudi že pravnomočen. Sodišče je sicer tudi povzelo vsebino sklepa Višjega sodišča II Cpg 1805/2014, vendar pa se na to vsebino v ničemer ni oprlo. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da dolžnica ni izkazala, da je obveznost izpolnila, saj je v prilogi B8 (sodišče prve stopnje je očitno pomotoma navedlo, da gre za prilogo B10) priložila potrdilo o bremenitvi računa Ministrstva za notranje zadeve v korist Okrožnega sodišča v Novem mestu v znesku 726.054,62 EUR, ki ga je upnik skupaj z ostalimi prilogami ugovoru tudi prejel (vročilnica pri r. št. 29 spisa).

14Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da gre pri sodnem depozitu za nek povsem tretji postopek, med tretjimi osebami. Zaradi sodnega pologa je sodišče prve stopnje vodilo postopek N 78/2013, v katerem je upnik eden od nasprotnih udeležencev. Tam je izdalo sklep, s katerim je odločilo o položitvi terjatve in predpostavkah, pod katerimi je dopustna položitev stvari pri sodišču v primeru, če je upnik v zamudi ali je neznan. Teh pogojev izvršilno sodišče kot rečeno v konkretnem primeru ne more in ne sme presojati in tega to ni storilo.

15Za ta pritožbeni postopek nadalje tudi ni relevantna terjatev, da je bila upniku v stečajnem postopku nad družbo M. d.o.o. priznana nepogojna terjatev v znesku 114.629,40 EUR ter trditve v zvezi z (ne)priznavanjem terjatev in ločitvenih pravic ostalim upnikom v stečajnem postopku. Navedeni stečajni postopek s predmetnim izvršilnim postopkom ni povezan. Če obveznost ne bi prenehala že pred začetkom stečajnega postopka nad družbo M. d.o.o., pa bi bilo sicer v danem primeru treba presojati tudi vpliv stečajnega postopka na samo fiduciarno cesijo (drugi odstavek 206. člena SPZ v zvezi z drugim odstavkom 209. člena SPZ).

16Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 4530/2013 z dne 18. 12. 2013. V tem sklepu, sprejetem v konkretni izvršilni zadevi, je zavzeto stališče, da upnik lahko uveljavlja in zahteva plačilo od države (v smislu procesne aktivne legitimacije), saj je izpolnil pogoje po 24. členu ZIZ, nikakor pa ne govori o prenehanju terjatve, ki je bilo šele predmet obravnavanja v ugovornem postopku. Drži sicer, da v zadevi naslovnega sodišča III Ip 2537/2015 upnik ni sodeloval kot stranka, vendar pa ni mogoče spregledati, da gre za v bistvenem enako dejansko stanje.

17Višje sodišče meni, da v tej zadevi ni prišlo do kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Upnik je v tej zadevi imel možnost sodelovati, se izjaviti o navedbah in dokazih nasprotne stranke in uveljavljati pravna sredstva, sam neuspeh v postopku pa še ne pomeni kršitve v pritožbi naštetih pravic. Upnik tudi ne pojasni, v čem naj bi sodišče odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja strank, saj v tej zadevi nobena od strank ni razpolagala s svojimi zahtevki (se odpovedala svojemu, pripoznala nasprotnega ali se poravnala – 3. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Glede na to, da je sodišče pravilno odločilo o ugovoru dolžnice, je pravilno odločilo tudi o stroških ugovornega postopka, saj je dolžničina obveznost prenehala pred izdajo sklepa o izvršbi (upnik je bil glede na njegovo navedbo v skrčenem predlogu za izvršbo z dne 14. 4. 2014 o tem tudi obveščen), upnik pa je pri izvršbi vztrajal in s tem dolžnici neutemeljeno povzročil stroške ugovornega postopka (6. odstavek 38. člena ZIZ). Glede na končni uspeh je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo upnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbe z dne 25. 3. 2015.

19Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške, ki so mu z njo nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).