UPRS sklep II U 171/2016

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se sporno razmerje uredi tako, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvajanje odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12007-19/2015/5 z dne 13. 4. 2016.

1Tožeča stranka je skupaj s tožbo, s katero izpodbija odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12007-19/2015/5 z dne 13. 4. 2016 vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče v izogib nepopravljivih posledic na škodo otroka ustavi izvajanje odločbe, na katero se nanaša upravni spor. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se potem, ko se ob reševanju pritožbe A.A. zoper sklep CSD Ptuj, št. 1203-32/2014-29 z dne 14. 5. 2015 ta sklep odpravi (1. točka izreka), mladoletni B.B., rojeni ..., postavi skrbnik za posebni primer (2. točka izreka). Za skrbnika za posebni primer se imenuje CSD Ptuj (3. točka izreka). Naloga skrbnika za posebni primer je vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva za mladoletno B.B., zastopanje mladoletne B.B. v sodnem postopku izpodbijanja očetovstva in zastopanje mladoletne B.B. v postopku vložitve vloge za brezplačno pravno pomoč (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da se je predmetni postopek začel na pobudo pritožnika, to je A.A., ki je predlagal postavitev skrbnika za posebni primer mladoletni B.B. in sicer za zastopanje v postopku izpodbijanja in ugotavljanja očetovstva in v postopku vložitve vloge za brezplačno pravno pomoč. Pritožbeni organ ugotavlja, da določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) tožniku, ki je priznal očetovstvo za mladoletno B.B., ne dajejo možnosti izpodbijanja te izjave. S sklicevanjem na določbe ZZZDR in Konvencijo ZN o otrokovih pravicah zaključuje, da je na otroku aktivna vloga ukreniti vse za uresničenje pravice do poznavanja svojih staršev. Opira se na mnenje psihologinje z dne 15. 4. 2015, v katerem je navedeno, da otrok, kot je B.B., še ne more razumeti, kakšne posledice bo prinesel postopek izpodbijanja očetovstva, ter da gre predvsem za nadaljevanje konflikta med staršema, ki pa v nobenem primeru ni v korist otroka. Ministrstvo zaključuje, da je v B.B.-jino korist, da se uredijo razmerja med njo in njenimi starši na ta način, da izve resnico o svojem izvoru ter da se prenehajo pritiski, ki jih na njo v zvezi z očetovstvom izvajata oba starša.

3Takšno odločitev z laično tožbo izpodbija mati mladoletne B.B. - C.C. Ne strinja se z odločitvijo, da je izpodbijanje očetovstva v otrokovo korist niti, da ima deklica interes za to. To bi storila edino iz razloga, da bi ugodila očetu, katerega ima rada. Mladoletna B.B. je v postopku večkrat povedala, da si ne želi novega atija in stikov z njim, prav tako si ne želi ugotavljati očetovstva. Po mnenju tožnice je pomembno, da lahko otrok svoje želje sam izrazi. Zaradi neupoštevanja teh želja je CSD ravnal v škodo otroka. Dodaja še, da oče otroka vodi več tožb glede ničnosti izjave o priznanju očetovstva, vodil pa je tudi postopke v zvezi z ukinitvijo oziroma znižanjem plačila preživnine. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe in izdajo začasne odredbe, s katero naj v izogib nepopravljivih posledic v škodo otroka ustavi izvajanje odločbe, na katero se nanaša upravni spor.

4Tožena stranka v odgovoru na predlagano začasno odredbo predlaga, da sodišče zahtevo zavrne.

5Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

6Izdajo začasne odredbe v upravnem sporu ureja 32. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Drugi odstavek tega člena določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tretji odstavek citiranega člena pa določa, da lahko tožnik iz razlogov, navedenih v drugem odstavku, zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

7Tožeča stranka z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče do odločitve v tem upravnem sporu ustavi izvajanje izpodbijane odločbe. Laično zahtevo za izdajo začasne odredbe je torej razumeti tako, da tožeča stranka predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, s katero naj se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu sporno razmerje uredi tako, da se za ta čas odloži izvajanje izpodbijane odločbe.

8Izdajo ureditvene začasne odredbe lahko tožnik predlaga, kadar izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po Zakonu o splošnem upravnem postopku, ali v primeru, ko se neugodne posledice pravnega učinkovanja take odločbe lahko zadrži oziroma prepreči z drugačno začasno ureditvijo spornega pravnega razmerja. Pogoj za izdajo takšne začasne odredbe je težko popravljiva škoda ter verjetno izkazana potreba po začasni drugačni ureditvi stanja glede spornega pravnega razmerja, pri čemer že zakon potrebo po taki ureditvi omejuje zlasti na trajajoča pravna razmerja.

9Izpodbijani akt v obravnavani zadevi je odločba o postavitvi skrbnika za posebni primer mld. B.B. za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, zastopanje v tem postopku in v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Odločba je izdana na podlagi 211. do 223. člena ZZZDR. Ali je takšna odločitev pravilna, je treba presoditi v tem upravnem sporu. Pri tem je treba upoštevati predvsem otrokove koristi in potrebe (218. člen ZZZDR).

10Vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva, nadaljnji potek pravdnega postopka ter odločitev o tožbi v pravdnem postopku pomenijo nastanek posledic za mld. otroka, ki so do neke mere nepopravljive, in pomenijo zanj težko popravljivo škodo. Zato je po presoji sodišča potrebno, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvajanje izpodbijane odločbe. Pri tem sodišče skladno z načelom sorazmernosti ocenjuje, da z izdajo začasne odredbe ne bo nesorazmerno poseženo v koristi nasprotnih strank, saj morajo biti otrokove koristi glavno vodilo v vseh postopkih v zvezi z otroki (prvi odstavek 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah), še posebej pa to velja v obravnavani zadevi postavitve skrbnika za posebni primer mld. otroku, ko to nalaga tudi 218. člen ZZZDR. Varovanje otrokovih koristi oziroma njegove dobrobiti pa je tudi v javnem interesu.

11K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da drugi odstavek 32. člena ZUS-1 sicer govori o škodi, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala tožeči stranki, po presoji sodišča pa je v obravnavanem primeru to določilo treba razlagati tudi v smislu varovanja koristi oziroma preprečitve škode mld. otroku, na katerega se izpodbijana odločba primarno nanaša. Zato je potrebno, da se do pravnomočne odločitve o tem zadrži izvajanje izpodbijane odločbe.