UPRS sodba in sklep I U 644/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Pristojno Ministrstvo je z izpodbijanim sklepom izreklo: 1. da se tožnika - prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in 2. da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 29. 3. 2016 od 12:40 ure za najdlje tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, izdanega v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 542/2016-18 z dne 7. 4. 2016, sledi, da je tožnik dne 29. 3. 2016 v Centru za tujce zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, nakar mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi zlorabe postopka in za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba), ker je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito dne 3. 11. 2015 na Hrvaškem.

3V nadaljevanju pristojni organ opiše ukrepanje ob prijetju tožnika (na avtobusnem postajališču A.) in ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (odvzem prstnih odtisov, poizvedba v bazi Eurodac) ter povzame izjave, ki jih je dal tožnik ob prijetju in ob vložitvi prošnje, ko je bil seznanjen s policijsko depešo in z ugotovitvami policije. Na podlagi zbranih podatkov nato ugotavlja, da je tožnik po podatkih spisov že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, a ga to ni zadržalo, da bi počakal do zaključka postopka v azilnem domu, temveč je nadaljeval pot v Slovenijo. Zato je pristojni organ prepričan v tožnikovo begosumnost. Poleg tega je tožnik v prošnji povedal, da je njegova ciljna država Francija, kjer se želi pridružiti njihovi judo reprezentanci, kar vse po prepričanju tožene stranke pomeni, da je potrebno zaradi končanja postopka vrnitve tožnika Hrvaški, ki je že potrdila njegov sprejem, tožniku omejiti gibanje.

4V zvezi z izbiro ukrepa, ki bi omogočil izvedbo postopkov po Uredbi 604/2013, pa pristojni organ ugotavlja, da je za nadaljevanje omenjenega postopka vračanja tožniku potrebno omejiti gibanje na Center za tujce ter da ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za konkreten primer ni ustrezen. Pri tem se sklicuje na določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe, ki v primeru, ko gre za predajo in obstaja nevarnost, da bo oseba pobegnila, omogočajo pridržanje prosilca pod pogojem, da je ukrep pridržanja sorazmeren in da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. V konkretnem primeru je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, a ga to ni oviralo, da bi Hrvaške kot prve varne evropske države, ki je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne zapustil. Zato obstaja velika verjetnost, da bo samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji in zato je treba tožniku gibanje omejiti na Center za tujce. Potem ko podrobno opiše način varovanja v Azilnem domu, namreč pristojni organ ugotavlja, da varnostnika z ozirom na pooblastila, ki jih imata, ne moreta zadržati prosilca, ki se je odločil, da ne bo spoštoval pridržanja in bo območje Azilnega doma zapustil, in da torej ukrep pridržanja na območje Azilnega doma kot milejši ukrep ni učinkovit, ker z njim ne bi bilo mogoče doseči namena izrečenega ukrepa. To potrjujejo tudi dolgoletne izkušnje, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Izrečeni strožji ukrep pa je skladen tudi z določbami drugega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), po katerih se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave, ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva, kakršen je npr. Center za tujce.

5Kot pravno podlago za izrečeni ukrep iz 1. točke izreka poleg navedenega pristojni organ navaja še določbe 59. člena ZMZ, kot pravno podlago za 2. točko izreka pa 4. točko 51. člena ZMZ v povezavi z 2. točko istega člena.

6Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Sklep izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

7V tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev, ki se naslanja na drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe nezakonita že zato, ker v slovenski azilni zakonodaji niso določeni objektivni razlogi za določitev nevarnosti pobega v zvezi s pridržanjem. Pri tem se sklicuje na 2. člen Uredbe ter tam zapisano opredelitev pojma „nevarnost pobega“, po kateri se le-ta ugotavlja v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenija objektivnih kriterijev za namene pridržanja v azilni zakonodaji še ni določila. Pojem „nevarnost pobega“ je opredeljen v 68. členu Zakona o tujcih, vendar pa teh določb zaradi prepovedi analogije in načela zakonitosti po prepričanju tožnika, ki se sklicuje na stališča nemške in avstrijske sodne prakse, v azilnih zadevah ni mogoče neposredno uporabiti.

8Kljub temu tožnik iz previdnosti dodaja, da je izpodbijana odločba (pravilno: sklep) nezakonit tudi zato, ker begosumnost tožnika oziroma znatna nevarnost pobega, ki se zahteva po Uredbi, ni v zadostni meri utemeljena. Pristojni organ pri odločanju ni upošteval tožnikovih navedb, da je na Hrvaškem počakal na odločitev o prošnji. Ta je bila negativna, sam pa ni vedel, ali se lahko pritoži, ker ni imel stika s pravnim zastopnikom in se je bal vračanja v Kamerun. Hrvaška policija mu je že na meji povedala, da ga bodo vrnili. Poleg tega pristojni organ ni upošteval, da na Hrvaškem ni imel dostopa do zdravstvene oskrbe in da je bila skrb za higieno na nizki ravni. Tožnik tudi ni rekel, da bo sedaj odšel v Francijo, temveč da bo počakal na odločitev v Sloveniji. Da je bila Francija njegova ciljna država, pristojni organ ne bi smel šteti v tožnikovo škodo. Vsekakor pa noben od argumentov iz sklepa ne utemeljuje begosumnosti tožnika in še manj znatne nevarnosti pobega. Okoliščine, ki jih navaja, veljajo skoraj za vse prosilce, ki bi jih bilo treba predati po Uredbi, kar pa za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem osebne svobode, ne zadošča in ni v skladu z Uredbo. Pristojni organ zgolj navede, da je tožnik begosumen in ne da je izrazito begosumen ter da mu je zato potrebno omejiti gibanje, hkrati pa mu izreče pridržanje in s tem odvzem osebne svobode. Pavšalno navajanje okoliščin, ki veljajo za večino prosilcev, za utemeljitev visoko določene stopnje nevarnosti pobega iz Uredbe ne zadošča. Poleg tega okoliščini, na kateri se sklicuje pristojni organ, v slovenski zakonodaji nista določeni kot objektivna kriterija za nevarnost pobega, zato z njima sploh ni mogoče zakonito utemeljiti nevarnosti pobega tožnika. Navedbe v četrtem odstavku na 4. strani izpodbijanega sklepa pa celo kažejo na to, da je bil tožniku ukrep pridržanja izrečen zgolj zato, ker poteka postopek vračanja, to pa je neposredna kršitev prvega odstavka 28. člena Uredbe.

9Tožnik dalje očita, da sklicevanje pristojnega organa na 15. točko 55. člena ZMZ kot razlog za izrečeni ukrep ne drži in ni obrazloženo, ter da je zato ukrep, izrečen na tej podlagi, nezakonit ter zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva v nasprotju z Ustavo. Opozarja še na potek implementacijskega roka za prenos Direktive 2013/33/EU (v nadaljevanju Direktiva), ki se zdaj uporablja neposredno in ki z ozirom na določbe 8. člena ne dopušča pridržanja iz razloga iz 15. točke 55. člena ZMZ, kar pomeni, da je omenjena določba ZMZ v nasprotju z Direktivo in zato izrečenega ukrepa ni mogoče utemeljiti na navedeni določbi. Poleg tega ne drži, da bi tožnik izpolnil dejanski stan navedene določbe, saj se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je že policija pri razgovoru s tožnikom izvedela, da je zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. To pove tožnik sam pri podaji prošnje in tudi, da je bilo o prošnji negativno odločeno ter predloži svoj potni list, kar pomeni, da ni uporabljal napačnih podatkov o istovetnosti.

10Tožnik dalje navaja, da je bil nastanjen v Center za tujce v Postojni, kjer prebiva v manjši sobi zgornjega nadstropja, kamor je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat in ob spremstvu policistov. Giblje se lahko zgolj v oddelku, ki je prostorsko zelo omejen in ni prehoda na druge oddelka brez spremstva policistov. Bivanje je organizirano po določenem urniku. Na dan ima le dve uri rekreacije na prostem, ki poteka ob stalnem nadzoru policistov. Ni mu dovoljeno, da nosi svoja oblačila in obutev, temveč trenirko in natikače, ki jih dobi v Centru. Obiske lahko sprejema le po strogo določenem urniku v določeni sobi, kjer so nameščene nadzorne kamere. Pravice in dolžnosti prosilcev določa Pravilnik, kar vse pomeni, da tožniku ni bilo zgolj omejeno gibanje, temveč mu je bila, kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011, odvzeta osebna svoboda. Zato je potrebno v takšnem primeru v skladu z 19. in 15. členom Ustave napraviti oceno, ali ne gre za prekomeren poseg, in sicer na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki pa v konkretnem primeru ni bil opravljen. Pavšalno sklicevanje na stanje v azilnem domu ne zadošča. Kot je že presodilo naslovno sodišče v sodbi I U 1145/2015 je takšno sklicevanje nezakonito. Nesposobnost pristojnega organa, da zagotovi milejše ukrepe, še ne pomeni, da milejših ukrepov ni mogoče uporabiti. Prav tako ni pravilna argumentacija, da milejših ukrepov ni mogoče uporabiti zaradi tožnikove begosumnosti. Zato je tožnik mnenja, da je pristojni organ nepravilno uporabil prosti preudarek oziroma da ga je prekoračil. Iz celotnega sklepa se namreč zdi, da je pridržal tožnika v Centru za tujce zgolj zato, ker v zvezi z njim poteka postopek predaje.

11Tožnik poleg tega zahteva izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu ter predlaga, da naj se stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna).

12V zahtevi navaja, da je v tožbi izkazal, zakaj niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, saj mu nihče ne more povrniti dni brez osebne svobode in poplačati hude duševne stiske, ki jo doživlja v Centru za tujce, kjer se izredno slabo počuti.

13Kot dodaten argument navaja, da mu kot osebi, ki ji je kršena pravica do osebne svobode, ni v skladu z določbami Ustave in Listine EU o temeljnih pravicah zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva, saj bi zato, ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, lahko nastala situacija, ko bi s tožbo uspel, sodišče pa bi ne moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. V tej zvezi na podlagi posameznih konkretnih primerov navaja, da pot do pravnomočne rešitve primerov omejitve gibanja, kljub kratkim rokom za odločanje), vedno traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce. Tožnik sicer, ob sklicevanju na sodbo in sklep I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim.

14Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe.

15Tožnik na naroku za glavno obravnavo, na katerega tožena stranka ni pristopila, vztraja pri svojih predlogih in stališčih iz tožbe oziroma iz zahteve za začasno odredbo.

K I. točki izreka

16Tožba ni utemeljena.

17Po pregledu spisov in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni in skladni z zakonom oziroma Uredbo so tudi razlogi sklepa, ki jih sodišče zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

18Kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, je le-ta sedaj, v ponovljenem postopku, skladen z ustno izrečenim sklepom in obrazložitvijo ter je na ta način v skladu z napotki sodbe naslovnega sodišča odpravljena bistvena kršitev pravil postopka, ki je narekovala odpravo prvega izdanega sklepa.

19Sicer pa o tem ni več spora, tako kot tudi ni spora o tem, da je tožnik (po podatkih baze Eurodac in po lastni izjavi) pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in da je, kot izhaja iz spisov, Hrvaška njegov sprejem potrdila. Sporno je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe. Po teh določbah namreč lahko države članice v primeru, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov.

20Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka za predajo tožnika Hrvaški.

21Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred koncem postopka obstaja in tudi da je nevarnost znatna v smislu citirane določbe Uredbe, čeprav tega pojma („znatna“) tožena stranka v obrazložitvi sklepa izrecno ne uporabi. Zato pa ga v drugi obliki („izrazito“) uporabi v odgovoru na tožbo, ko ponovno povzame okoliščine, ki kažejo na tožnikovo begosumnost in ki tudi po presoji sodišča narekujejo narejeni zaključek. Iz uradnih podatkov, ki so v spisih, namreč sledi, da tožnik na Hrvaškem ni počakal na končno odločitev o prošnji, kot se zatrjuje v tožbi, da je tamkajšnji azilni dom zapustil pred pravnomočnim končanjem postopka (po prejemu zavrnilne odločbe in pred odločitvijo o pritožbi) ter da je za azil v Sloveniji zaprosil šele po tem, ko je bil prijet s strani policije. Okoliščina, da se je bal vračanja v Kamerun, ki se poudarja v tožbi, pri tem le še potrjuje njegovo odločenost, da pobegne z nadzorovanega območja in se s tem izogne vrnitvi v matično državo. Da je bila Francija njegova ciljna država, pa ni nepomembno, saj utrjuje verjetnost, da bi ob tem, ko čaka na predajo, in to državi, ki je njegovo prošnjo za azil zavrnila, tudi azilni dom v Sloveniji samovoljno zapustil. Zato ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da noben argument iz sklepa ne utemeljuje tožnikove begosumnosti oziroma znatne nevarnosti pobega. Prav tako ni z ničemer utemeljena tožbena trditev, da navedene okoliščine, ki se jih upošteva, veljajo za skoraj vse prosilce ter da je navajanje okoliščin pavšalno. Predvsem pa glede na povedano ne drži tožbena trditev, da je bil tožniku ukrep pridržanja izrečen zgolj zato, ker poteka postopek vračanja in s tem v nasprotju z določbo prvega odstavka 28. člena Uredbe.

22Res pa je, da navedeni okoliščini (pobeg iz azilnega doma na Hrvaškem in ciljna država Francija) nista izrecno določeni v slovenski zakonodaji kot objektivna kriterija za nevarnost pobega. Kar pa niti ni možno in zato tožena stranka utemeljeno poudari, da je pri presoji izhajala iz konkretnih okoliščin obravnavanega primera in da se na (posebne) kriterije, ki jih sicer določa 68. člen ZTuj-2 in ki naj bi po tožbenih navedbah v zadevah azila ne zadostili načelu zakonitosti, ni oprla.

23Obširno pa je obrazloženo tudi, zakaj je bila odrejena tožnikova namestitev v Center za tujce, oziroma zakaj njegova namestitev v Azilni dom ni mogoča. Pri tem ni mogoče mimo razloga za pridržanje – to je tožnikove begosumnosti. Izvedbo postopka za predajo v takšnem primeru omogoča zgolj pridržanje, ki je učinkovito in ki preprečuje, da bi prišlo do pobega. Stanje v Azilnem domu pa po podrobnih in neprerekanih – in nikakor ne pavšalnih! - navedbah v izpodbijanem sklepu in odgovoru na tožbo ni takšno in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna in s tem relevantna ostane zato le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ne presega kriterijev iz Direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. To pa pomeni, da dolžnost zagotavljanja posebnih ustanov oziroma prostorov za pridržanje po Direktivi ni absolutna, kot to skuša prikazati tožnik v tožbi, temveč se država oziroma tožena stranka pri odreditvi ukrepa odloča na podlagi dejanskih možnosti, ki so ji na razpolago in s tem na način, kot je ravnala tožena stranka v konkretnem primeru. Pomembno je le, da v teh objektih oziroma prostorih zagotovi pogoje, predpisane v citiranem členu. Da bi ne imel dostopa do površin na prostem, do možnosti komuniciranja z zunanjim svetom ter do seznanitve s pravili, ki veljajo v Centru pa tožnik v tožbi in na zaslišanju niti ne zatrjuje. Tega tudi ni razbrati iz pojasnil tožene stranke, ki jih je dala v odgovoru na tožbo in v katerih obširno povzema opis razmer v Centru za tujce, oziroma iz določb veljavnega Pravilnika o bivanju v Centru za tujce. Sodišče sicer verjame, da so bivalni pogoji, ki jih tožnik opisuje v tožbi in na zaslišanju (navzočnost policistov, omejeni bivalni prostori, omejen čas za rekreacijo na prostem ter predpisani urnik) za tožnika moteči, vendar obenem ugotavlja, da pri tem ne gre za okoliščine, ki bi lahko postavile pod vprašaj zakonitost spornega pridržanja.

24Izpodbijana odločitev pa tudi ni nezakonita zato, ker se pristojni organ neobrazloženo sklicuje na 15. točko 55. člena ZMZ kot pravno podlago za odločitev. Iz izpodbijanega sklepa namreč sledi, da se omenjena določba kot pravna podlaga sicer omenja v sklepu (in pred tem v ustni naznanitvi ukrepa), da pa se odločitev dejansko nanjo ne opira. To pa pomeni, da so tožbeni ugovori v tej zvezi za odločitev nepomembni in jih sodišče kot takšnih ne presoja.

25Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

26V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu z naslednjim odstavkom istega člena lahko tožnik iz razlogov prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

27V obravnavnem primeru ni dvoma, da izpodbijani sklep posega v tožnikovo pravico do svobode gibanja oziroma v njegovo osebno svobodo in da gre za poseg, ki že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo težko popravljive posledice. Vendar pa o zakonitosti takšnega ukrepa odloča sodišče že na podlagi vložene tožbe in je zato od te odločitve odvisno, ali se bo ukrep prenehal izvajati in ne šele v primeru, če bo izdana začasna odredba. Zato je v zadevi, kakršna je obravnavana, mogoče doseči zadržanje izvrševanja izpodbijanega sklepa le v primeru posebnih okoliščin in s tem težko popravljivih posledic, ki presegajo tiste, ki izhajajo iz same narave izrečenega ukrepa in ki bi morale biti navedene ter posebej in nedvoumno izkazane že v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

28Teh posebnih okoliščin in s tem težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, pa tožnik v zahtevi za njeno izdajo ne izkazuje. Izvrševanje ukrepa kot takšno zatrjevane nepopravljive škode še ne predstavlja. Nepopravljive oziroma težko popravljive škode pa tožnik tudi ne izkazuje s povsem pavšalnimi in neizkazanimi navedbami o slabem počutju in o duševni stiski, ki jo doživlja v Centru za tujce. V tožbi in na zaslišanju izraža zgolj nezadovoljstvo z razmerami v Centru, ne navaja in ne izkazuje pa takšnih okoliščin, ki bi mu v času, ko traja ukrep, povzročile težko popravljivo ali nepopravljivo škodo na zdravju.

29Ker torej predpisani pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, je sodišče zahtevo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.