VSL sklep III Cp 1594/99

Pritožbi se deloma ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da morata dolžnika plačati upnici 34.335,00 SIT nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka.
V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Upnica mora dolžnikoma v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 14.298,00 SIT.

Z izpodbijanim sklepom je v 1. točki izreka sodišče prve stopnje zavrnilo neutemeljeni ugovor dolžnika in predlog za ustavitev postopka. Naložilo je dolžnikoma, da morata upnici povrniti 53.654,00 SIT nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka (3. točka izreka).

Proti gornjemu sklepu sta dolžnika vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajata, da za dovoljeno izvršbo upnica ni imela niti dejanske, niti pravne podlage. Prvi dolžnik je v celoti ravnal po začasni odredbi, saj je avto takoj usposobil za vožnjo in ga odstranil s spornega zemljišča. To je navedel že v ugovoru, kar potrjuje tudi dejstvo, da upnica ni zahtevala izvršitve začasne odredbe v roku 30 dni. Po mnenju dolžnikov je upnica prepozno predlagala izvršitev začasne odredbe, tj. po preteku 30 dnevnega roka, zato sta dolžnika predlagala tudi ustavitev izvršbe. Izpodbijata tudi prvostopno odločitev o stroških in navajata, da nadaljnji stroški upnika niso bili potrebni, saj je sodišče ustavilo izvršbo po uradni dolžnosti. V zvezi s prvostopno odmero stroškov pritožnika opozarjata, da je upnica priglasila stroške dne 2.3.1999 pred uveljavitvijo Zakona na dodano vrednost.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi z obrazložitvijo, da dolžnika v ugovoru nista navedla razlogov, ki bi v smislu določbe 50. člena Zakona o izvršilnem postopku, (ki je bil v veljavi v času izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe, opr.št. I 98/01191 z dne 31.8.1998) preprečevala dovoljeno izvršbo. Nedokazane trditve pritožnikov, da je prvi dolžnik po začasni odredbi avtomobil takoj usposobil za vožnjo in ga odstranil s spornega zemljišča, so v nasprotju z ugovornimi navedbami. Po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča dolžnika nista izpolnila naložene obveznosti po začasni odredbi, ki predstavlja v tej zadevi izvršilni naslov, saj nista odstranila avtomobila s spornega zemljišča. To je razvidno tudi iz ugovornih navedb, kjer dolžnika izrecno navajata, da sta z montiranjem obeh manjkajočih levih koles in odstranitvijo betonske plošče zgolj napravila vozilo vozno in uporabno. V zvezi s prisilno izvršitvijo začasne odredbe se dolžnika tudi v pritožbi zmotno sklicujeta na analogno uporabo določbe 444. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (sedaj 429. člen ZPP - Ur.l.RS št. 26/99), po katerem bi upnica (tožnica) izgubila pravico zahtevati v izvršilnem postopku zoper dolžnika (toženca) izvršitev sklepa zaradi dosege dejanj po tožbi zaradi motenja posesti, če ne bi zahtevala prisilne izvršitve v roku tridesetih dni po izteku s sklepom določenega roka. Konkretno je upnica predlagala izvršbo na podlagi začasne odredbe, izdane v pravdnem postopku, s časovno veljavnostjo do pravnomočne rešitve v postopku zaradi motenja posesti. Za prisilno izvršitev takšnih začasnih odredb so se smiselno uporabljala pravila Zakona o izvršilnem postopku - ZIP (sedaj ZIZ), ki glede same izvršitve začasne odredbe ne določajo nobene omejitve, zlasti ker je njihova veljavnost v pravdah zaradi motenja posesti vezana na pravnomočnost odločbe o glavni stvari. Ker ne gre za "izvršitev sklepa, s katerim je tožencu po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje", kot to določa citirana določba, tridesetdnevni rok za izvršitev začasne odredbe ne pride v poštev. Pri tem je treba upoštevati tudi prekluzivno naravo samega roka, ki terja njegovo restriktivno razlago. Zato je upnica pravočasno predlagala izvršitev začasne odredbe, ki je veljala do pravnomočne rešitve pravdne zadeve in je prvo sodišče materialnopravno pravilno zavrnilo tudi predlog za ustavitev postopka.

Pač pa velja pritrditi pritožnikoma, da je prvo sodišče pri odmeri stroškov zmotno uporabilo materialno pravo, ker je upnici priznalo za opravljene storitve pooblaščenca davek na dodano vrednost in to pred uveljavitvijo Zakona o davku na dodano vrednost. Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ mora na upnikovo zahtevo dolžnik povrniti upniku le potrebne izvršilne stroške. Glede na neutemeljenost ugovora dolžnikov je sodišče prve stopnje pravilno pri odmeri nadaljnjih izvršilnih stroškov po predloženih stroškovnikih (list.št. 10 in 15 spisa) priznalo upnici za sestavo odgovora na ugovor 100 točk po tar.št. 21/4 Odvetniške tarife - OT, odgovora na predlog z dne 6.10.1998 200 točk po tar.št. 21/5 - tretja alinea OT in za poročilo stranki 20 točk po tar.št. 33 OT. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje priznalo upnici stroške za dve konferenci s stranko (skupaj 100 točk), za dopis stranki in delno PTT storitve ter 100 točk za vlogo z dne 1.3.1999, ker gre za nepotrebne stroške ali pa so storitve pooblaščenca upnice zajeti že s samimi vlogami. Pravilna uporaba materialnega prava zahteva spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se poleg zgoraj navedenih pravilno odmerjenih stroškov v skladu z odvetniško in taksno tarifo priznajo upnici še za sodno takso za odgovor na ugovor 1.350,00 SIT, za umik predloga 50 točk po tar.št. 21/5 OT in izdatke za PTT storitve (7,4 točke po 15. členu OT), kar znese skupaj 34.335,00 SIT.

Zato je bilo treba na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi delno ugoditi in ustrezno spremeniti sklep o stroških, v ostalem pa na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ neutemeljeno pritožbo zavrniti in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP/99 v zvezi s šestim odstavkom 38. člena ZIZ in 15. členom ZIZ. Glede na utemeljenost pritožbe in uspeh (40%) so delno priznani dolžnikoma pritožbeni stroški v znesku 14.298,00 SIT. Odmerjeni so v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (sodna taksa v znesku 9.000,00 SIT, za sestavo pritožbe 300 točk po OT in izdatki za PTT storitve 6 tč. po OT).