VSL sklep Cst 99/2016

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2.3. točki izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se upniku naloži, da je za prevzem in izročitev premoženja iz točke 2.1. dolžan plačati znesek v višini 6.555,74 EUR na fiduciarni račun stečajnega postopka nad izbrisano pravno osebo pri banki X d.d. št. 000 v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa in plačati davek od prometa nepremičnin v roku, ki bo določen v odločbi o odmeri davka.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izpodbijanega sklepa potrdi.

Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom o prvi splošni razdelitvi odločilo, da se prva splošna razdelitev opravi 001-81 stran 1/6 na podlagi končnega načrta prve splošne razdelitve z dne 7. 1. 2016 (red. št. 62), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa – 1. točka izreka. Odločilo je, da premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti in je navedeno v točki 2.1. izreka izpodbijanega sklepa, prevzame upnik, ki je podal soglasje k prevzemu premoženja – 2.2. točka izreka. Upniku je naložilo, da za prevzem in izročitev premoženja iz točke 2.1. plača znesek v višini 16.671,00 EUR na fiduciarni račun stečajnega postopka nad izbrisano pravno osebo pri banki X in da plača tudi davek od prometa nepremičnin – 2.3. točka izreka. V 3. točki izreka je odmerilo sorazmerni del nadomestila upravitelja za razdelitev splošne razdelitvene mase v višini 6.187,07 EUR z vključenim DDV – 3.2. točka izreka; in odločilo, da ima upravitelj po pravnomočnosti tega sklepa pravico do plačila 90 % zneska tega nadomestila, o plačilu zadnjih desetih odstotkov pa bo sodišče odločalo po prejemu končnega poročila upravitelja - 3.3. točka izreka.

2Zoper točko 2.3. in 3. točko navedenega sklepa se je pritožil upnik, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da stroške stečajnega upravitelja zniža, oziroma da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je delno utemeljena.

K 2.3. točki izpodbijanega sklepa

4S pritožbo proti sklepu o prvi splošni razdelitvi (1. odst. 366. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP) je dovoljeno izpodbijati samo 1) odločitve o ugovorih upnikov, ki so bili vloženi v skladu s 364. členom ZFPPIPP proti objavljenemu načrtu prve razdelitve in 2) končni načrt prve razdelitve v delu, v katerem je predmet teh ugovorov. Po vpogledu v AJPES pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil načrt prve razdelitve splošne stečajne mase objavljen dne 16. 10. 2015 z ID objavo 000, s pravnim poukom, da lahko upniki vložijo ugovore v enem mesecu od objave. Načrt prve razdelitve (red.št. 60) je vseboval tudi specifikacijo vrste in višine stroškov, ki jih mora prevzeti upnik. Upnik ni vložil ugovora proti načrtu, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom določilo končni načrt prve razdelitve splošne stečajne mase, ki vsebuje enake stroške (po vrsti in višini) kot načrt prve razdelitve splošne stečajne mase.

5Po uveljavljeni sodni praksi se pritožba v primeru nevložitve ugovora iz 364. člena ZFPPIPP zavrže (Cst 493/2014, Cst 243/2015, Cst 263/2013), ker sodišča štejejo, da predstavlja vložitev ugovora procesno predpostavko za pritožbo, brez katere je pritožba nedovoljena (3. odstavek 343. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ima pomisleke zoper navedeno stališče. Zavrženje pritožbe pomeni zavrnitev njenega obravnavanja in torej popolno odklonitev sodnega varstva. Že iz tega razloga terja odločitev o zavrženju posebno previdnost in v dvomu ozko razlago. Pritožba se res zavrže, če ni dovoljena (343. člen ZPP). Vendar daje 126. člen ZFPPIPP strankam stečajnega postopka izrecno pravico do pritožbe, zato bi bil vsak zaključek o nedovoljenosti pritožbe v nasprotju z navedenim zakonskim določilom. Določilo prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP torej ne določa posebnih procesnih predpostavk za dovolitev pritožbe, pač pa le dovoljene pritožbene razloge. Pritožba pa nikoli ni nedovoljena samo zato, ker pritožnik v njej uveljavlja nedovoljene pritožbene razloge (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Jan Zobec, 3. knjiga, str. 361). V nadaljevanju se zato zastavlja vprašanje, ali je kljub omejenosti pritožbenih razlogov v 366. členu ZFPPIPP, s pritožbo zoper sklep o prvi razdelitvi dovoljeno uveljavljati (oziroma, ali mora sodišče paziti na) absolutne bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava v smislu 350. člen ZPP v zvezi s 121 čl. ZFPPIPP. Glavni razlog, 001-81 stran 2/6 zaradi katerega se pritožbe iz nedovoljenih razlogov v primerljivih situacijah (npr. zoper zamudno sodbo, zoper sodbo v sporih majhne vrednosti) zavrnejo in ne zavržejo, je namreč prav v zakonski zahtevi po uradnem preizkusu sodnih odločb (350. člen ZPP). Pritožbeno sodišče v objavljeni sodni praksi ni našlo odločbe, ki bi se ukvarjala s vprašanjem dopustnosti uveljavljanja absolutnih bistvenih kršitev postopka in napačne uporabe materialnega prava s pritožbo proti sklepu o prvi razdelitvi, (če ugovor proti načrtu prve razdelitve ni bil vložen).

6Pritožbeno sodišče meni, da bi pomenilo stališče, da s pritožbo zoper sklep o razdelitvi ni mogoče uveljavljati (najhujših) kršitev procesnega in materialnega prava, če teh pritožnik ni uveljavljal v ugovoru zoper načrt prve razdelitve, prehud in nesorazmeren poseg v pravni položaj prizadetih udeležencev, ki ga interes po hitrosti in ekonomičnosti stečajnega postopka ne more upravičiti. Primerljiva prekluzija oziroma omejevanje pritožbenih razlogov je v rednem pravdnem postopku določena le pri razlogih, ki se nanašajo na ne-pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma navajanja novih dejstev in dokazov (prvi odstavek 337. člena, drugi odstavek 338. člena, prvi odstavek 458. člena ZPP). „Dejstva in dokazi“ so v popolni kompetenci strank postopka, zato izključitev pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sankcionira strankine opustitve in napake, ki bi se jim stranka lahko izognila, če bi bila zadosti skrbna in bi ob pravem času navedla vsa relevantna dejstva, ki jih tudi edina pozna oziroma je praviloma v položaju, ko zanje lahko izve. V primeru uveljavljanja absolutnih bistvenih kršitev postopka in napačne uporabe materialnega prava pa gre za napake sodišča (v stečajnem postopku lahko tudi za napake upravitelja, ki je organ sodišča), ki je dolžno poznati tako pravila postopka kot materialno pravo. Absolutne bistvene kršitve postopka in nepravilno uporabo materialnega prava je po ZPP mogoče uveljavljati tako v pritožbi in tudi še (res da omejeno) v izrednih pravnih sredstvih, neodvisno od tega, ali jih je stranka predhodno že uveljavljala. Zato ni videti sistemskega razloga, da bi bila stranka v stečajnem postopku prekludirana z uveljavljanjem teh razlogov zgolj zaradi opustitve pravnega sredstva ugovora, ki niti ni devolutivne narave in zato ne zagotavlja polne pravice do pritožbe. Ker so stečajnem postopku izključena izredna pravna sredstva (2. odstavek 121. člena ZFPPIPP), bi še dodatna omejitev pritožbenih razlogov bistveno poslabšala pravni položaj udeležencev stečajnega postopka v primerjavi s položajem strank rednega civilnega postopka. Tudi teleološka razlaga relevantnih določil ZFPPIPP vodi k enakemu zaključku. Določilo 364. člena ZFPPIPP izrecno ne pove, iz katerih razlogov je mogoče vložiti ugovor proti načrtu prve razdelitve, vendar pa iz vsebine načrta prve razdelitve, kot ga določa 363. člen ZFPPIPP smiselno izhaja, da je imel zakonodajalec v mislih ugovor zoper dejstva (glede višine razdelitvene mase, višine deležev ipd.) ki jih načrt vsebuje. Z ureditvijo iz 364. člena in prvega odstavka 366. člena ZFPPIPP se torej zasleduje legitimen cilj, da se vsa sporna dejstva v zvezi z razdelitvijo stečajne mase, tudi glede višine stroškov, ki jo bremenijo, rešijo v ugovornem postopku na prvi stopnji, kar prispeva k hitrosti in ekonomičnosti stečajnega postopka. Citirana zakonska določila torej prepovedujejo, da bi se katerakoli sporna (dejanska) vprašanja v zvezi z razdelitvijo odprla šele v pritožbenem postopku. Vendar pa predstavlja sklep sodišča o prvi razdelitvi (prvo) sodno odločitev, zoper katero je (prvič) mogoče uveljavljati procesne kršitve oz. kršitve materialnega prava. Pritožbeno sodišče je mnenja, da gre v obravnavanem primeru povečini prav za takšne pritožbene razloge.

7Splošna razdelitvena masa je denarno dobroimetje, namenjeno za poplačilo upnikov, ki je nastalo z unovčenjem stečajne mase, zmanjšano za stroške stečajnega postopka (1. in 2. odstavek 226. čl. ZFPPIPP). Če do unovčenja stečajne mase ne pride in neunovčljivo premoženje prevzame upnik, ga prav tako bremenijo stroški stečajnega postopka, s to razliko, da mora upnik v tem primeru denarna sredstva za njihovo kritje sam nakazati v stečajno maso, saj ne obstaja denarno dobroimetje, od katerega 001-81 stran 3/6 bi se odšteli. Stroški stečajnega postopka so torej tako ali drugače vedno vključeni v načrt razdelitve. Tudi ni sporno, da predstavljajo stroški v načrtu razdelitve ugotovljeno dejstvo, kar bi napotovalo na zaključek, da je treba, če stranka meni, da so stroški nepravilni, vložiti ugovor proti načrtu razdelitve in se torej v načelu prekluzija iz 1. odstavka 366. člena ZFPPIPP nanaša tudi na v načrtu določene stroške.

8Vendar pa niti načrt razdelitvene mase niti sklep o razdelitvi, stroškov stečajnega postopka, ki bremenijo stečajno maso, izvorno ne določata. Režim določitve in odobritve plačila stroškov stečajnega postopka je predpisan v 353. - 357. člen ZFPPIPP tako, da sodišče posebej s samostojnimi sklepi potrjuje predračune stroškov, odmerja nagrade in nadomestila upravitelju, daje soglasja k plačilu stroškov ipd. Možno je torej, da v času izdelave oz. objave načrta prve razdelitve vsi stroški, ki bremenijo stečajno maso, še niso bili odmerjeni oz. določeni na v zakonu predpisan način, in da je njihov končni obseg še neznan. To praviloma ni ovira za izdelavo načrta prve razdelitve, vendar pa se na tej točki pokaže pomembna razlika v položaju upnikov, ki se poplačujejo iz unovčene razdelitvene mase in upnika, ki prevzame neunovčljivo premoženje stečajnega dolžnika. V prvem primeru upravitelji za predvideno oceno višine stroškov oblikujejo rezervacijo in temu ustrezno znižajo razdelitveno maso v načrtu prve razdelitve. Upniki zaradi morebitno nepravilno ocenjenih stroškov v načrtu prve razdelitve praviloma ne utrpijo nobenih posledic. Stroški so bili oz. še bodo itak predmet preverjanja sodišča ob izdaji sklepov o potrditvi predračuna, nagradi upravitelja in sklepov o soglasju k plačilu stroškov. Upravitelj jih sme izplačati samo v višini, kot so bili odobreni z navedenimi sklepi. Če so bili torej stroški, upoštevani v sklepu o prvi razdelitvi, previsoki, se bo razlika nad dejansko odobrenimi stroški prelila nazaj v splošno razdelitveno maso, na kateri bodo v naslednji delitvi participirali vsi upniki v enakem razmerju, v katerem nosijo tudi stroške stečajnega postopka. Okoliščina torej, da je sklep o prvi razdelitvi izvršilni naslov (3. odstavek 366. člena ZFPPIPP), nima posebnega vpliva na višino dejanskih stroškov stečajnega postopka, ki jih trpijo upniki pri delitvi unovčene stečajne mase. Končno razmerje med razdelitveno maso in stroški se mora urediti in natančno uskladiti z dejanskimi šele ob zadnji (končni) delitvi.

9Prevzem neunovčljivega premoženja pa je specifična oblika samo ene in to končne delitve. Sklep o končni razdelitvi je izvršilni naslov tudi za upniku v plačilo naložene stroške stečajnega postopka v stečajno maso. Tudi v tem primeru si upravitelj ne more izplačati več stroškov, kot so mu bili oz. mu še bodo dejansko odobreni, zato bi se razlika med plačanimi in dejanskimi prav tako prelila nazaj v splošno razdelitveno maso, namenjeno poplačilu vseh upnikov. Vendar te stroške nosi le upnik, ki je prevzemnik neunovčljivega premoženja, katerega vloga v stečajnem postopku je s pravnomočnostjo sklepa o prenosu končana. Zaradi tega se o prenosu neunovčljivega premoženja in stroških odloči s sklepom o končni razdelitvi, kar pomeni, da mora biti o vseh stroških, ki bremenijo stečajno maso, ki jo sestavlja neunovčljivo premoženje, do izdelave načrta končne razdelitve že pravnomočno odločeno (s sklepi o nagradah in sklepi o izdaji soglasij). V nasprotnem (če vsi stroški ob izdaji načrta končne razdelitve še ne bi bili določeni) se prevzemnika neunovčljivega premoženja postavi v pravno povsem nevzdržen položaj, da ugovarja zoper višino tistih v načrtu razdelitve predvidenih stroškov, ki bodo še predmet sodnega preverjanja ob izdaji sklepov o nagradah oz. izdaji soglasij. Poleg tega se morajo v sklepu o končni razdelitvi naloženi stroški tudi v celoti ujemati z že odobrenimi oz. priznanimi v pravnomočnih sklepih. Na te pogoje in medsebojno skladnost odločitev o stroških je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10Ker v konkretnem primeru do unovčenja stečajne mase ni prišlo in je (bil) edini predmet delitve le prenos neunovčljivega premoženja upniku, ni bilo potrebe za izdelavo načrta prve razdelitve in za 001-81 stran 4/6 izdajo sklepa o prvi razdelitvi. Upraviteljica bi lahko izdelala končni načrt razdelitve, sodišče prve stopnje pa o prenosu neunočljivega premoženja in naložitvi stroškov odločilo s sklepom o končni razdelitvi (8. odstavek 374. člena ZFPPIPP). Navedena nedoslednost oz. napačno poimenovanje načrta in prvostopnega sklepa sicer nima učinka na obseg pritožbenih razlogov (tudi s pritožbo proti sklepu o končni razdelitvi bi bilo skladno s konceptom ZFPPIPP dovoljeno izpodbijati le odločitve o ugovorih zoper načrt končne razdelitve). Vendar pa bi moralo biti v času njegove izdaje o vseh stroških, o katerih se posebej odloča, že odločeno.

11Navedenim zahtevam v izpodbijanem sklepu ni bilo zadoščeno, kar smiselno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in tudi napačno uporabo materialnega prava, te razloge pa je po mnenju pritožbenega sodišča dopustno uveljavljati v pritožbi proti sklepu o razdelitvi ne glede na to, ali je bil vložen ugovor proti načrtu razdelitve. Utemeljena je pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev o naložitvi plačila upniku tistih stroškov, o katerih sodišče s samostojnim sklepom še ni odločilo, pa bi v skladu z določili ZFPPIPP moralo. Pravilno opozarja, da o nagradi upraviteljici iz naslova nadomestila za preizkus terjatev (ki je vključena med stroške, ki jih je sodišče naložilo v plačilo upniku) še ni bilo odločeno s sklepom iz 7. točke 104. člena ZFPPIPP niti ni upraviteljica odmere tega nadomestila zahtevala do izdaje izpodbijanega sklepa. Prav tako je utemeljena pritožba v delu, v katerem opozarja neskladje med stroški, o katerih je sodišče že posebej odločilo s pravnomočnim sklepom, pa v sklepu o končni razdelitvi niso upoštevani v isti višini. Načelo zakonitosti terja, da so s pravnomočnim sklepom dejansko priznani in v izpodbijanem sklepu v plačilo naloženi stroški enaki. Stečajni upraviteljici je bilo s pravnomočnim sklepom odmerjeno nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila z vključenim DDV-jem v višini 1.733,01 EUR (red. št. 40). Zato je strošek nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila v višini 2.558,34 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje upniku naložilo v plačilo, v nasprotju s tem sklepom. Napačen je tudi naloženi strošek nadomestila za unovčenje stečajne mase v višini 7.205,32 EUR, saj je bilo upraviteljici iz tega naslova v tč. 3 izreka odmerjeno le 6.187,07 EUR, zato izrek sklepa nasprotuje samemu sebi. Dovoljena in utemeljena je nadalje pritožba tudi v delu, ki napada strošek iz naslova vračila predujma, ker je v celoti nerazumljiv in nejasen (v načrtu tudi popolnoma neobrazložen), zato ni mogoče ugotoviti, na kakšni podlagi ga je sodišče priznalo. V obravnavnem primeru je upnik, ki je plačal predujem, hkrati tudi prevzemnik neunovčljivega premoženja, zato je dolžan plačati le še tiste stroške stečajnega postopka, ki presegajo založeni predujem. Že plačani predujem s strani upnika - prevzemnika premoženja bi se torej moral upoštevati kot odbitek in ne kot pribitek pri izračunu (še preostale) obveznosti iz naslova stroškov.

12Pritožbeno sodišče pa ni upoštevalo pritožbenih razlogov zoper naložitev plačila stroškov v višini 1.905,00 EUR, ki predstavljajo stroške iz potrjenega predračuna stroškov. Z razlogi, da so bili ti stroški že v predračunu stroškov bistveno previsoki, oziroma, da v planirani višini niso nastali, je pritožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča prekludiran. Zoper stroške, ki so bili predvideni in odobreni s pravnomočnim sklepom o potrditvi predračuna in za izplačilo katerih na podlagi 2. odstavka 357. člena ZFPPIPP ni potrebna še naknadna odobritev oz. soglasje sodišča, bi upnik moral ugovarjati bodisi s pritožbo zoper sklep o potrditvi predračuna bodisi z ugovorom proti načrtu prve razdelitve (končnemu načrtu), kot je predvideno v 364. členu ZFPPIPP.

13Iz povedanega sledi, da znaša pravilni znesek stroškov tega stečajnega postopka, kot bi ga moral vsebovati načrt končne razdelitve splošne stečajne mase: 9.825,07 EUR (1.733,00 EUR za nadomestilo 001-81 stran 5/6 za izdelavo otvoritvenega poročila z DDV-jem, 1.905,00 EUR drugih stroškov, 6.187,07 EUR za nadomestilo za unovčenje stečajne mase). Ker je pritožnik s položenim predujmom že poravnal del teh stroškov v višini 3.269,33 EUR, je dolžan plačati še razliko v višini 6.555,74 EUR. V navedenem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v 2.3. točki izreka spremenilo.

K 3. točki izreka

14Tretja točka izpodbijanega sklepa, s katerim je bila odmerjena nagrada upraviteljici za razdelitev splošne razdelitvene mase, že sistemsko ni del sklepa o razdelitvi ali načrta razdelitve. Zato upnik s tem, ko ni vložil ugovora zoper načrt prve splošne razdelitve, ni izgubil pravice do pritožbe zoper sklep o odmeri nagrade upraviteljici (glej sklep Vrhovnega sodišča III Ips 50/2012).

15Vendar pa pritožba ne navaja nobenih razlogov, zaradi katerih naj bi bila odločitev prvostopnega sodišča v tem delu nepravilna. Ker tudi pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in sklep prvostopnega sodišča v 3. točki izreka potrdilo (353. čl. ZPP v zvezi s 121. čl. ZFPPIPP).

16Upnik sam nosi pritožbene stroške na podlagi 129. člena ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.