VSL sodba I Cp 2258/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 17.9.1997, opr. št. I 97/00991 v 1. in 3.točki izreka v veljavi. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 22.326,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1999 do plačila.

Proti sodbi je toženka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da sodba ni jasna in v celoti temelji na obsodilni sodbi K 34/98-49. Sodišče prve stopnje verjame tožeči stranki le zaradi njene "prepričljivosti", po drugi strani pa toženki oporeka verodostojnost listin, ki jih je izdala Agencija za plačilni promet. Pritožbi prilaga nove dokaze (B34-B38), med njimi tudi dokaz, ki ga pritožnica oziroma njen pooblaščenec označuje kot "dokaz št.1" (B 34), in po navedbah pritožnice ponazarja razčlenitev prometa denarnih sredstev v breme računa M.. Navaja, da je iz sodbe K 34/98-49 razvidno, da kazensko sodišče ni sprejelo odločilnih dokazov zaradi "časovne odmaknjenosti več kot enega leta", kar se je pokazalo kot netočno. Pravdno sodišče ni moglo uporabiti iste formulacije in je odreklo verodostojnost listinam, ker na njih ni bilo štampiljk Agencije za plačilni promet. Navaja, da je splošno znano, da Agencija za plačilni promet ne žigosa prenosnih nalogov zaradi goljufij, ki so se tam dogajale. Namesto tega je Agencija izdala listino kot je "dokaz št.1", ki dokazuje, da je bila finančna transakcija opravljena preko Agencije za plačilni promet. Pojasnjuje, kako so potekali posli med M. d.o.o. in H. d.o.o.. Nekateri dolžniki družbe M. so nakazovali finančna in "druga" sredstva za nakup avtomobilov za izvoz. Na račun tako pridobljenih sredstev je družba H. bila dolžna družbi M. dobavljati avtomobile. Po mnenju pritožnice je iz finančne transakcije v breme podjetja M. po dokazih razvidno, da je bil plačan znesek 735.600,00 SIT (450.000 SIT- B9 + 285.600,00 SIT-B8). Tožeča stranka zahteva od toženke še vedno 709.392,00 SIT, čeprav je toženka v preplačilu za znesek 26.208,00 SIT. Na žiro računu družbe M. je še vedno akceptni nalog brez dolžniško-upniškega razmerja, ki ga je na goljufiv način skušala vnovčiti tožeča stranka. K temu naj bi se prištelo še 1.552.800,00 SIT po blagajniškem prejemku št. 070695/V (B3), 900.000,00 SIT po blagajniškem prejemku brez datuma ter nakazilo v znesku 440.628,40 po prenosnem nalogu - obrazcu, od 25.11.1996 (B6). Skupni znesek je 4.913.118,40 SIT. Pri tem naj se ne bi upoštevalo zneska iz akceptnega naloga, ki še ni bil vnovčen. V družbi H. je poleg tega še vedno 3.629.028,00 SIT po računu št. 070695/V za nakup avta Renault laguna. Po pritožnikovem izračunu je glede na vrednost avta v znesku 2.702.820,40 SIT preplačal oziroma znaša na računu družbe H. dobroimetje denarnih sredstev 926.207,60 SIT. Pritožnica šteje, da navedeni materialni dokazi (razen blagajniškega prejemka za 900.000,00 SIT) dokazujejo, da je bila finančna plat transakcije zaključena. Nadalje navaja, da je dne 13.10.1999 pooblaščenec toženke sporočil sodišču prve stopnje, da na narok z dne 18.10.1999 zaradi nujne zadržanosti v tujini ne bo mogel pristopiti in je sodišču dal pisno jamstvo, da bo svojo odsotnost opravičil (sporočilo o zadržanosti, "št. 2"). Enako velja tudi za toženko, ki ni pristopila, ker s predmetom pravde ni bila seznanjena. Če bi se pooblaščenec udeležil naroka za glavno obravnavo z dne 18.10. 1999 in tako "zanemaril glas razuma", bi družba M. izgubila poslovnega partnerja, s čimer bi ji naredil škodo v znesku 500.000,00 DEM, ki bi bila po mnenju pritožnika tudi škoda za državo. Pritožnik razume, da sodišče opravi v skladu z določbo 281.člena ZPP narok za glavno obravnavo tudi v primeru odsotnosti pravdnih strank, vendar pa zakon sodišču ne nalaga, da postopek po naroku zaključi v škodo ene ali druge udeleženke v postopku. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka oziroma njen pooblaščenec neutemeljeno navaja razloge, iz katerih se nista mogla udeležiti naroka za glavno obravnavo z dne 18.10.1999. Sodišče prve stopnje je v skladu z 281.členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99) opravilo zadnji narok za glavno obravnavo, potem ko se je prepričalo, da sta bila toženka in njen pooblaščenec pravilno vabljena (povratnici, pripeti k list. št. 26 in list. št. 28 spisa) in da svojega izostanka nista opravičila. Poleg tega je dne 14.10.1999 pooblaščenec toženke sam pisno sporočil sodišču, da naj opravi narok dne 18.10.1999 brez njegove prisotnosti (list. št. 30 spisa), zaradi česar ni pravnoupoštevno njegovo naknadno opravičilo o zadržanosti s predloženimi dokazi (B 35 - B 38), toženka pa se v tej fazi postopka (zadnji narok) tudi ne more sklicevati, da na narok ni pristopila, ker s predmetom obravnavanja ni bila seznanjena. Uveljavljavljani pritožbeni razlog po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podan.

V pravdnem postopku sodišče praviloma ugodi ali zavrne tožbeni zahtevek(obdrži v veljavi plačilni nalog ali pa ga razveljavi), zato je odločitev sodišča za eno izmed udeleženih strank bolj ali manj ugodna kot za nasprotno stranko. Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v zadevi ni razpisalo še enega naroka. Prvostopno sodišče odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva in kdaj jih šteje za dokazana (8.člen ZPP), zato je izključno od presoje sodišča odvisno, koliko narokov je potrebno opraviti za razjasnitev dejanskega stanja. Toženka predlaga v pritožbi nov dokaz o razčlenitvi prometa v breme računa M. (B 34 ). Vendar pa toženka ni izkazala, da listine Agencije za plačilni promet z dne 30.6.1997, ki za pritožnico predstavlja dokaz št.1, brez opravičljivih razlogov ni mogla predložiti do konca glavne obravnave, zato te listine zaradi prepovedi predlaganja novih dokazov v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337.člena ZPP) ni moč upoštevati. Neutemeljeno očita toženka sodišču prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ne držijo pavšalne trditve pritožnice, da izpodbijana sodba temelji na razlogih kazenske sodbe K 34/98-49 in je pravdno sodišče uporabilo le "drugo formulacijo" za oceno izvedenih dokazov. Pritožnica skuša s svojim izračunom, ki je osnovan na zmotni interpretaciji dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, prikazati, da je podjetje M. (pre)plačalo tožeči stranki sporni znesek 709.392,00 SIT. Nakazilo v znesku 440.628,40 po prenosnem nalogu - obrazcu, od 25.11.1996 (B6) tožeči stranki in s strani toženke plačani znesek 1.552.800,00 SIT (blagajniški prejemek z dne 22.6.1995) na račun plačila osebnega avtomobila znamke Laguna RT 1,8 med pravdnima strankama nista sporni. Sodišče druge stopnje sledi tudi dokazni oceni prvostopnega sodišča, da plačilo toženke 9.000.000,00 SIT tožeči stranki v obravnavanem primeru ni relevantno, saj predstavlja delno plačilo kupnine za drug posel (nakup avtomobila R 19). Pritrditi je tudi oceni, da toženka ni dokazala tudi, da sta bila zneska 285.600,00 SIT in 450.000,00 SIT plačana preko Agencije za plačilni promet RS tožeči stranki (212.člen ZPP). Za ta dva zneska je toženka predložila prvostopnemu sodišču dve sporočili o obremenitvi (B 8 in B 9), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da ne vsebujeta žiga Agencije RS za plačilni promet, zaradi česar ne izkazujeta izvršene transakcije. Vendar pa predloženi listini nimata dokazne teže iz navedenega razloga. Po 19.členu Navodila o obliki, vsebini in uporabi obrazcev za opravljanje plačilnega prometa prek Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur.l. RS, št. 9/95) ima nalog za obračun (obrazec št.42) tri izvode: nalog za obračun, sporočilo o odobritvi in sporočilo o obremenitvi. Iz določbe je razvidno, da sporočilo o obremenitvi zadrži nalogodajalec, da spremlja izvršitev obračuna. Gre torej za izvod (naloga za obračun), katerega uporablja nalogodajalec (konkretno: M.) za interno vodenje evidence, zato ne dokazuje pa izvršitve zatrjevane finančne transakcije iz naslova cesije (B 5, B7), za kar določba 17.člena citiranega navodila predpisuje uporabo naloga za obračun. Da bi toženka veljavno dokazala izvršitev zatrjevane finančne transakcije tožeči stranki, bi morala predložiti overjeno fotokopijo naloga za obračun, ki ostane pri agenciji kot dokument o obremenitvi in odobritvi določenega računa ali pa sporočilo o odobritvi, ki ga prejme nalogodajalec kot obvestilo o izvršenem obračunu v breme in dobro njegovega računa (19.člen citiranega navodila). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da toženka ni predložila ustreznega dokazila, tudi zakonita.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353.člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.