VSL sodba II Cp 298/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11.12.1995, opr. št. III I 2750/95 ostane v veljavi in je zato toženec dolžan plačati tožeči stranki glavnico v znesku 9.984,00 SIT, zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake mesečne naročnine, to je od 15. v mesecu za vsak tekoči mesec do vložitve izvršilnega predloga v skupnem znesku 1.577,00 SIT in izvršilne stroške v znesku 6.175,00 SIT. Sodišče je naložilo tožencu, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 7.1255,00 SIT.

Proti sodbi je toženec vložil pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov. Ponavlja ugovorne navedbe in navaja, da se je zaradi ločitve odselil na nov naslov, TV sprejemnik je odjavil na predpisanem obrazcu po pošti, vendar zanj ni dobil potrdila. Po dogovoru med RTV Slovenija in Pošto Slovenija naj bi poštne enote te obrazce pošiljale RTV Sloveniji brez potrdil stranki o prevzemu. Toženec ne more prevzeti odgovornosti za tožečo stranko, če ta ne posluje vestno in izgubi obrazec. Po mnenju pritožnika je tožeča stranka to napako priznala tako, da je v "enaki" zadevi zoper istega toženca, samo za predhodno plačilno obdobje (plačila RTV naročnine od maja do decembra 1994), tožbo umaknila. To dejstvo pa je tožeča stranka zamolčala, čeprav je toženec ponudil "enake" dokaze, kot jih navaja v pritožbi. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 443.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99) gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, zato se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339.člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458.člena ZPP).

Ker sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so pravno neupoštevne trditve pritožnika, s katerimi skuša omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje o pravnoodločilnih dejstvih dejanskega stanja. Tako na izpodbijano odločitev v dokaznem smislu sploh ne more vplivati zatrjevana primerjava istovrstnega postopka, ki se je proti tožencu končal zaradi umika tožbe. Sodišče druge stopnje je vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih je razvidno zlasti, da je toženec v obdobju, na katerega se nanaša sporna naročnina, imel prijavljen TV sprejemnik. Pri tem sodišče prve stopnje v okviru dokazne presoje tudi ni upoštevalo nedokazanih navedb toženca, da je zaradi spremembe naslova bivališča odjavil TV sprejemnik po pošti na predpisanem obrazcu, za kar pa mu ni bilo izdano potrdilo. V pritožbi toženec zmotno navaja, da nosi tožeča stranka dokazno breme za trditev, da je on odjavil TV-sprejemnik. Če toženec zatrjuje, da je odjavil TV-sprejemnik, je dolžan temu ustrezno ponuditi dokaze. Po določbi 8.člena tedaj veljavnega Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja radijskih in televizijskih sprejemnikov, načinu vodenja evidence ter pogojih in načinu plačevanja RTV naročnine, Ur.l. SRS, št. 38/86 (v nadaljevanju: pravilnika) izda RTV Ljubljana (sedaj: Slovenija) imetniku potrdilo o odjavi sprejemnika. Gre za situacije, ko imetnik ne uporablja več TV sprejemnika in jih določa 5. člen pravilnika. S pravilnikom so tudi izrecno določene situacije, ko imetnik sprejemnika ne plačuje rtv naročnine. V skladu s 13.členom pravilnika se imetnik sprejemnika razbremeni dolžnosti plačevanja naročnine v primerih, ko je sprejemnik zapečaten ali v popravilu. Z gledišča pravilne uporabe materialnega prava je pomembno, da je dokazno breme o prekinitvi naročniškega razmerja (odjava) oziroma o začasni nemožnosti uporabe na imetniku TV sprejemnika. In ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka imetnik RTV sprejemnika, za katerega (še vedno) obstoji naročniško razmerje med pravdnima strankama, je materialnopravno tudi pravilen zaključek, da je toženec dolžan plačati zahtevano naročnino (15.člen Zakona o Radioteleviziji).

Smiselno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo potrebno pritožbo toženca na podlagi določbe 353.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l.RS, št. 26/99) zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.