VSK sodba in sklep Cpg 413/93

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izreku o stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Sicer se pritožba tožene stranke o glavni stvari zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem a pobijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi z dne .... opr. št. v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 144,40 SIT od 29.9.1989 do 3.10.1989, od zneska 597,30 SIT od 30.9.1989 do 15.11.1989, od zneska 2.462,70 SIT od 30.9.1989 do 15.11.1989, od zneska 2.449,50 SIT od 30.9.1989 do 15.11.1989, od zneska 361,00 SIT od 30.9.1989 do 15.11.1989, od zneska 634,70 SIT od 1.10.1989 do 15.11.1989, od zneska 1.095,40 SIT od 5.10.1989 do 15.11.1989, od zneska 1.330,90 SIT od 5.10.1989 do 15.11.1989 ter v delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo stroškov postopka v znesku 512,00 SIT. V preostalem delu je sklep o izvršbi sodišče prve stopnje razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, odločilo pa tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 11.397,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.1991 do plačila v 8 dneh, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 9.020,00 SIT v 8 dneh.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke, kolikor se glasi na znesek v tolarjih kot neutemeljen zavrne, glede stroškov pa odloči glede na doseženi uspeh v pravdi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 8. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije, da se za zneske, navedene v menicah, pogodbah in drugih listinah in obvestilih, obračunih in evidencah, izdanih oziroma nastalih do uveljavitve zakona, šteje, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije. Po mnenju tožene stranke namreč navedeni predpis velja le za osebe na ozemlju Republike Slovenije, ne pa za osebe izven tega ozemlja. V konkretnem primeru pa gre za spor z mednarodnim elementom. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, saj tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom v celoti, točno pa tudi ni, da ne bi uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Zavrnjen je bil namreč zahtevek v višini 9.075,90 SIT, ugodeno pa le zahtevku v znesku 11.397,00 SIT ter obrestnemu zahtevku.

Pritožba tožene stranke je utemeljena le v pogledu stroškov postopka, ne pa tudi glavne stvari.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v tolarjih, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je namreč treba določilo 8. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije tolmačiti tako, kot ga je tolmačilo že sodišče prve stopnje, to je, da se v vseh primerih, ko se zneski, navedeni v menicah, pogodbah in drugih listinah in obvestilih, obračunih in evidencah, izdanih oziroma nastalih do uveljavitve Zakona o uporabi denarne enote šteje, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije, ne glede na to, čigave so te terjatve, torej ali gre za terjatve oseb, ki po osamosvojitvi Slovenije ostajajo na ozemlju Republike Slovenije ali pa za terjatve oseb z območja bivše SFRJ. Res gre pri tem za spor z mednarodnim elementom, vendar je potrebno v takih sporih uporabiti tiste prisilne predpise domačega prava, ki pomenijo javni red. Prav določilo 8. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije pa je po mnenju pritožbenega sodišča del javnega reda in ga je zato sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede glavne stvari zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje glede pravdnih stroškov res odločilo v nasprotju z določilom 2. odstavka 154. člena ZPP. Vsekakor tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni v celoti uspela, prav tako pa ni mogoče trditi, da tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega naj ne bi nastali posebni stroški. Tožeča stranka je uspela z zahtevkom do zneska 11.397,00 SIT ter z obrestnim zahtevkom, ne pa tudi glede zahtevka glede glavnice 9.075,90 SIT. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške porazdeliti v sorazmerju z uspehom v pravdi po 2. odstavku 154. člena ZPP, torej upoštevati pri odločitvi o stroških tudi priglašene pravdne stroške tožene stranke.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v delu glede pravdnih stroškov pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v izreku o pravdnih stroških razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, to je, da ponovno odloči o stroških postopka, upoštevajoč uspeh pravdnih strank v pravdi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.