VSK sklep II Cpg 460/2001

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi .

Okrajno sodišče v Novi Gorici je skladno s tar. št. 2/3 Zakona o sodnih taksah (ZST) ter na podlagi 27. člena istega zakona izvršitelju odmerilo sodno takso za sklep o stroških postopka z dne 19.3.2001 v višini 10.200,00 SIT.

Zoper ta sklep se pritožuje izvršitelj, ki se z odločitvijo prvostopnega sodišča ne strinja. V zvezi s tem opozarja, da v izvršilnem postopku ne nastopa kot stranka, marveč zgolj kot oseba, ki je zadolžena za opravo dejanj izvršbe ali zavarovanja po odredbi izvršilnega sodišča. Ravno zato tudi ni dolžan plačati sodnih taks za sklep, s katerim mu je sodišče odmerilo stroške postopka skladno z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ta namreč izvršitelju ne nalaga obveznosti plačevanja sodnih taks, marveč mu daje zgolj upravičenje do plačila za opravljeno delo in do povračila pri tem nastalih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Izvršitelj je subjekt s specifičnimi pooblastili v izvršilnem postopku, saj je skladno z določbo 286. čl. ZIZ zadolžen za opravo vseh dejanj izvršbe ali zavarovanja, ki jih je dovolilo sodišče z namenom realizacije ali zavarovanja upnikove terjatve proti dolžniku. To seveda pomeni, da izvršitelj ni stranka postopka, v katerem nastopa v opisani vlogi, zaradi česar je tudi vse njegove stroške že na podlagi 292. čl. ZIZ šteti kot stroške izvršilnega postopka. Izvršitelj je za opravljeno delo upravičen tudi do plačila po posebni tarifi ter obenem še do povračila stroškov, ki so mu pri tem morebiti nastali. O izvršiteljevih stroških odloča izvršilno sodišče s posebnim sklepom, za katerega pa izvršitelj ni dolžan plačati sodne takse, kot to zmotno meni prvostopno sodišče. Tarifna št. 2/3 ZST sicer res predvideva plačilo sodne takse za sklep o stroških, ki jo je skladno s 3. čl. ZST dolžan plačati tisti, ki je sodišču predlagal izdajo takšnega sklepa.

Glede na posebno naravo izvršiteljevega dela ter glede na položaj, ki ga slednji ima v postopkih izvršbe in zavarovanja, pa pritožbeno sodišče meni, da ga ne gre enačiti s procesnim položajem strank ali drugih udeležencev postopka oziroma predlagateljev, njegovih poročil in predlogov za izdajo odredb ali sklepov pa ne gre enačiti z vlogami strank, s katerimi slednje predlagajo uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja in za katere je v 3. čl. ZST predvidena taksna obveznost. Iz tega posledično izhaja, da se za sklep o odmeri stroškov izvršitelju, ki je po svoji vsebini sklep procesne narave, ne plača sodna taksa, kar velja tudi za pritožbo zoper takšen sklep. Prvostopno sodišče je z izdajo izpodbijanega sklepa tako zmotno uporabilo materialno pravo, o čemer nenazadnje priča že sama vsebina določbe 27. čl. ZST. Ta namreč določa, da je sodišče dolžno izdati tovrstni sklep o odmeri sodne takse zgolj na predlog stranke postopka, kar pa izvršitelj vsekakor ni.

Opisana kršitev materialnega prava je pritožbenemu sodišču narekovala, da ugodi obravnavani pritožbi izvršitelja ter razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ).