VSK sklep I Cpg 99/2002

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr.št. Ig 321/98 z dne 22.4.1998 v celoti razveljavilo v 1. in 3. točki izreka, po katerih je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 479.119,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.1998 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 37.665,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1998 do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.762,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2001 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V pritožbi zatrjuje, da je bila tožeča stranka skladno z veljavnimi predpisi upravičena do obračuna zamudnih obresti tako kot jih je obračunavala, saj gre v bistvu za konformni način izračuna skladno z veljavnimi predpisi in vračunavanje izpolnitev po 313. čl. ZOR-a, ki je kogentne narave. Tožena stranka je obračunane zamudne obresti za obdobje do 1.1.1994 tožeči stranki plačala na podlagi njenih zahtevkov in je tako točno vedela, kaj plačuje, pri čemer so ji bila oz. bi ji morala biti zakonska določila vseskozi znana in ni bila v nikakršni zmoti, kot to razloguje prvostopenjsko sodišče. Pri tem prezre v dokaz predložene bistvene listine tožeče stranke in sicer bremepis št. 1053/94 z dne 23.12.1994 in konsignacijo z dne 26.1.1995, iz katerih izhaja, da je tožena stranka dne 26.1.1995 plačala celoten znesek po navedenem bremepisu, iz katerega je točno izhajala specifikacija dolga in je tako ob plačilu točno vedela kaj plačuje in ni bila v nikakršni zmoti ter upoštevaje 211. čl. ZOR-a nima pravice ničesar zahtevati nazaj. Prvostopenjsko sodišče se v tem delu sklicuje zgolj na dopis tožene stranke z dne 15.7.1997 in vsebino le-tega ter iz tega zaključuje, da v času preplačila tožena stranka ni mogla vedeti, da plačuje nekaj, česar ni dolžna; s tem pa je bistveno kršilo določila pravdnega postopka, glede na to, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v dokaz predloženih listinah. Tudi ni res, da naj bi tožeča stranka ne prerekala višine domnevnega preplačila ter je tega prerekala glede vseh elementov obračuna in predlagala izvedbo dokazov, ki jih prvostopenjsko sodišče ni izvedlo. Kakršnokoli preplačilo oz. terjatev iz naslova kondikcije tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji, predvsem pa ta tudi ni obstajala in bila zapadla, ko je tožena stranka podala, sicer neutemeljeno pobotno izjavo, tako da zakonski pogoji za pobot vtoževane terjatve niso bili podani in do pobota vtoževane terjatve ni prišlo. V tem delu prvostopenjsko sodišče temu celo pritrjuje ter razloguje, da do pobota ni prišlo na podlagi same izjave, temveč šele takrat, ko so vtoževane terjatve zapadle v plačilo, pri čemer se sklicuje na 343. čl. ZOR-a, ki ne daje podlage za navedeno razlogovanje. Skladno z veljavnimi predpisi se s pobotno izjavo lahko pobotajo medsebojne terjatve, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji iz 336. čl. ZOR-a in tega ni mogoče izjaviti za bodoče terjatve. Zakonski pogoji za pobot vtoževanih terjatev ob dopisu tožene stranke z dne 15.7.1997 niso bili podani in ker tožena stranka tudi tekom prvostopenjskega postopka ni vložila pobotnega ugovora, pobot ni nastal.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni podana situacija po 211. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem nima pravice zahtevati nazaj tistega, kar nekdo plača, čeprav ve, da ni dolžan; to namreč ne izhaja niti iz bremepisa št. 1053/94 z dne 23.12.1994, na katerega se sklicuje pritožba, saj iz te listine dejansko ni razvidno, kolikšen znesek odpade na obrestne obresti.

Glede na to dejansko ni bilo mogoče zaključiti, da tožena stranka ni bila v zmoti in da je vedela, kaj plačuje. Tudi glede dopisa tožene stranke z dne 15.7.1997 ni podana kršitev pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tožeča stranka. Njena trditev, da naj bi dejansko šlo v bistvu za konformni način izračuna zamudnih obresti in vračunavanje izpolnitev po 313. čl. ZOR (ne pa obrestne obresti), pa predstavlja novo trditev v pritožbi, katera glede na 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ob izostanku tam navedenih pogojev, ne bi mogla biti upoštevna niti v rednem sporu, v predmetni zadevi pa gre celo za spor majhne vrednosti po določilih 495. čl. in nasl. ZPP. Prav pa ima pritožba, da niso bili podani zakonski pogoji za pobot vtoževane terjatve, zaradi česar do pobota ni prišlo. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka pobotno izjavo za preveč plačani znesek v višini 545.275,00 SIT podala v svojem dopisu z dne 15.7.1997 in je torej po mnenju sodišča prve stopnje šlo za materialnopravni (izvenpravdni) pobot. Tudi za takšen pobot pa morajo biti izpolnjeni vsi pogoji po 336. čl. ZOR, poleg ostalih tudi zapadlost (obeh) terjatev, ki si stopita nasproti. V dopisu z dne 15.7.1997 tožena stranka konkretne terjatve tožeče stranke, s katero naj bi bil opravljen pobot niti ne navaja, ampak le omenja, da bo razliko v znesku 545.275,00 SIT v svoje dobro enostransko pobotala s svojimi obveznostmi do tožeče stranke do končne izravnave navedenega zneska.

Po vsebini je torej šlo za pogojno pobotanje, katero pa ni dopustno, ker pobotanje ne sme biti zvezano s pogojem ali pa vezano na rok. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je na podlagi pobotne izjave tožene stranke v tem dopisu prišlo do pobota takrat, ko je iztoževana terjatev tožeče stranke v višini 479.119,30 SIT zapadla v plačilo (torej: po podatkih tožbe dne 17.4.1998). Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v smeri obstoja terjatve tožeče stranke nepopolno ugotovljeno (2. odst. 458. čl. ZPP) oziroma izpodbijana sodba o tem ne vsebuje razlogov, njena sprememba ni mogla priti v poštev, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.