VSK sklep Kp 287/95

Pritožba obtoženega H. G. se kot neutemeljena zavrne.

Sodišče prve stopnje je po izreku sodbe, s katero je obtoženega H. G. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in ga obsodilo na enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora, iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še do pravnomočnosti sodbe, vendar ne dlje kot do izteka izrečene mu zaporne kazni.

Zoper sklep se pritožuje obtoženi H.G. Navaja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri njem ni podan. Kazniva dejanja je izvrševal zaradi zasvojenosti z mamili. Teh pa ne jemlje več. Glede na to, da ga preživljajo starši zato ni nobene bojazni, da bi v bodoče sredstva za preživljanje pridobival s kaznivimi dejanji. Pravi še, da bi pomagal materi in zaslužil kak dinar. Dolgo časa je bil v zaporu, zato pogreša zaročenko in bi z njo rad preživel čas do nastopa kazni. Zaveda se, da je šel predaleč, vendar se nadeja razumevanja in upa, da mu bo sodišče dalo še eno možnost, da pošteno zaživi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in kot ga je razumeti, pobijani sklep spremeni ter pripor odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

Obtoženi H.G. v svojih zatrjevanjih, da pri njem ni podan priporni razlog po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP, ni prepričljiv.

Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je na podlagi spisovnih podatkov sprejelo takemu naziranju nasproten sklep. Obtoženec naj bi obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje storil med preizkusno dobo in komaj tri mesece po prestani enoletni zaporni kazni. Živel naj bi neurejeno, brez rednih sredstev za preživljanje ali premoženja . V prid sklepu, da je ponovitvena nevarnost pri njem izkazana zgovorno priča tudi način storitve enega od očitanih mu izvršitvenih dejanj, ko naj bi v stanovanju kradel, čeprav naj bi zaznal, da se tam nahajata speča oškodovanca. Po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje seveda tudi okoliščine, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, se zatorej izkaže, da je podana nevarnost, da bi obtoženec v primeru odprave pripora tovrstna kazniva dejanja ponavljal. Z navedbami, da ga je v izvršitev kaznivega dejanja pahnila odvisnost od mamil, sedaj pa da se je pozdravil ter da bi mu na prostosti gmotno pomagali starši, pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča obtoženec ne more omajati. Polaščanje tujega premoženja na način, kot naj bi to storil obtoženi, pomeni napad na varnost ljudi in je zato neogibno potrebno zoper obtoženega H.G. pripor podaljšati. Odprava nevarnosti storitve novih, tovrstnih kaznivih dejanj, pa odtehta tudi tak hud poseg v obtoženčevo pravico do svobode, kot je odreditev oziroma podaljšanje pripora . Izhajajoč iz navedenih razlogov je bilo potrebno obtoženčevo pritožbo v skladu s 3. odstavkom 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti.