VSK sodba Kp 558/93

Pritožba zagovornika obtoženega se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtoženec dolžan povrniti stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je obtoženega spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZS. Na podlagi 45. člena KZJ je obtožencu kazen odpustilo. Sklicujoč se na 1. odstavek 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP v znesku 3.500,00 SIT ter na 7.500,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se kot uvodoma navaja iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obtoženčev zagovornik. Iz obrazložitve pa je razvidno, da uveljavlja predvsem pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in pobijano sodbo spremeni ter obtoženega obtožbe oprosti.

Zagovornik obtoženega nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo dognana, v podkrepitev sklepov, ki jih je sprejelo, pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. Seveda je potrebno pritrditi pritožniku, da bi bila hitrost 80 km/h kolikor je obtoženec vozil, primerna, če bi ta med vožnjo pokazal dolžno pozornost na dogajanje na vozišču. Prilagojenost hitrosti vožnje je potrebno presojati v luči stanja vozišča, prometne situacije, obdolženčevega vozniškega znanja, spretnosti, telesnega in duševnega počutja. Vozišče je bilo mokro in spolzko, obtoženec pa praktično sploh ni spremljal dogajanja na vozišču, pač pa se je, kot navaja tudi pritožnik sam, zasanjano prepustil lagodnemu poslušanju glasbe.

Primernost hitrosti vožnje je zato potrebno ocenjevati predvsem upoštevajoč vse omenjene dejavnike. Zagotovo hrup, ki ga je povzročilo motorno kolo med prehitevanjem obtoženčevega avtomobila, ni tak pojav, ki ga obdolženec med vožnjo ne bi mogel pričakovati.

Celo nasprotno, znano je, da vozniki močnejših motornih koles na odsekih ceste, ki jim to omogočajo praviloma naglo pospešujejo hitrost in na ta način tudi povzročajo močan hrup. Nič nenavadnega na cesti ne pomeni vozilo z okvarjenim izpušnikom plinov, ki prav tako v okolje oddaja poku podoben hrup. V kolikor bi bil obtoženec pozoren na vožnjo voznika motornega kolesa, dolžan je namreč spremljati v vzvratnem ogledalu tudi kaj se na vozišču dogaja za njim, bi ga pravočasno zaznal in ga hrup, ki ga je povzročilo motorno kolo, zagotovo ne bi presenetil. Če pa se je že odločil za lagodnejšo vožnjo ob glasbi, bi temu moral prilagoditi hitrost. Tega pa ni storil in je ravno zato, ker ga je premalo pozornega hrup predramil, sunkovito zavil v desno in na ta način povzročil prometno nesrečo, v kateri je življenje izgubil njegov sopotnik. Pritožnikovi očitki, kolikor zadevajo dejansko stanje, torej niso utemeljeni. Nekakšne asociacije med položajem v katerem se je zgolj zaradi svoje premajhne pazljivosti znašel obtoženi, z vojnimi razmerami v Sarajevu in uporabo pirotehničnih pripomočkov v prazničnem času, pa tudi nimajo take teže, da bi utegnile omajati pravilnost dejanskih sklepov, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Pomembno je, da do nesreče ne bi prišlo, če bi obtoženec hitrost vožnje prilagodil konkretnim cestnim razmeram in svojemu takratnemu počutju ter vozniški neizkušenosti. Odtod je ugotoviti, da pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona nista podana.

Preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje v skladu s 376. členom ZKP opravilo po uradni dolžnosti tudi ni pokazal nepravilnosti, zato je bilo potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi pobijano sodbo. Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je njegov varovanec po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT. Pri tehtanju kakšen naj bo obdolžencu v plačilo naloženi pavšalni znesek, je sodišče druge stopnje upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere, izhajalo pa tudi iz tega, da je šlo za razmeroma enostavno zadevo gledano z zornega kota odločanja v prizivnem postopku.