UPRS sodba I U 776/2012

Tožba se zavrne.

1Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju ARRS) je v zadevi Javnega razpisa za (so)financiranje tematsko usmerjenih in splošnih temeljnih in aplikativnih raziskovalnih projektov, aplikativnih in podoktorskih (temeljnih in aplikativnih) raziskovalnih projektov v letu 2006 (v nadaljevanju Javni razpis) z izpodbijanim obvestilom predlog tožnika kot prijavitelja – zasebnega raziskovalca in vodje projekta pod Šifro: J6-9801-1600-06 z naslovom Teorija novomedijske umetnosti zavrnila.

2Iz obrazložitve obvestila sledi, da je v zadevi ponovno odločeno, in sicer na podlagi in v skladu z napotki sodbe naslovnega sodišča z opr. št. U 623/2007 z dne 2. 12. 2008, ki je prvo izdano obvestilo (št. 430-13/2006-1368 z dne 4. 1. 2007) odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Pri tem se ugotavlja, da je podlaga za ponovno odločanje novi Pravilnik o sofinanciranju temeljnih, aplikativnih in podoktorskih raziskovalnih projektov (Uradni list RS, št. 23/09), ki je začel veljati 28. 3. 2009 in ki je nadomestil dotedanjega iz leta 2006, ki je bil podlaga za prvo izdano obvestilo (v nadaljevanju Pravilnik).

3Iz obrazložitve nadalje sledi, da je organ prve stopnje (ponovno) vpogledal v celotno dokumentacijo, ki se nanaša na tožnikovo prijavo na Javni razpis, na katerega je sicer prispelo 677 prijav raziskovalnih projektov in od katerih jih je bilo po opravljenem formalnem pregledu 641, vključno s tožnikovo prijavo, posredovanih v evalvacijski postopek. V skladu s Pravilnikom o delovanju stalnih in občasnih strokovnih teles za področje raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik o delovanju strokovnih teles) je Znanstveni svet ARRS (v nadaljevanju ZSA) imenoval občasno strokovno telo, le-to pa je iz potrjenega seznama, ob upoštevanju Metodologije ocenjevanja prijav (v nadaljevanju Metodologija) ter glede na število prispelih vlog, imenovalo potrebno število recenzentov za vsako raziskovalno področje. Evalvacijski postopek je potekal po postopku, določenem v Pravilniku in Metodologiji ter ob upoštevanju Usmeritev Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo za dodelitev proračunskih sredstev za raziskovalne prioritete v letu 2006 (v nadaljevanju Usmeritve).

4Predlogi raziskovalnih projektov so se ocenjevali po znanstvenih vedah oziroma po področjih znotraj znanstvene vede. Tožnikov predlog je bil uvrščen v okvir znanstvene vede humanistika, kar je v skladu z navedbo prijavitelja ob prijavi. Ocenjevanje predlogov s strani recenzentov je vključevalo ocenjevanje treh elementov, ki sestavljajo končno oceno recenzentov, to je oceno B. Recenzenti so v skladu z Metodologijo ocenjevali kakovost vsebine predlogov raziskovalnih projektov (ocena B1), znanstveno oziroma raziskovalno uspešnost vodij projektov in članov raziskovalnih skupin (ocena B2) in relevantnost predlogov raziskovalnih projektov, glede na skladnost vsebine predloga raziskovalnega projekta z razpisanimi temami in vključenost v evropske projekte ter možno sofinanciranje projekta (ocena B3). Predloge so ocenjevali trije recenzenti, od teh dva tuja, izmed katerih je en recenzent ocenjeval področje B1 in drugi B2, ter en domači recenzent, ki je ocenjeval področje B3. Pri določitvi recenzentov se je upoštevala opredelitev prijaviteljev glede raziskovalnih področij in podpodročij znotraj znanstvene vede, na katero posega posamezni raziskovalni projekt (točka 13, I. del prijavnega obrazca), vključno z določitvijo deleža posameznega raziskovalnega področja. Glede na tožnikovo navedbo, da predlog posega na področje filozofije v deležu 80%, na področje pedagogike v deležu 10% in na področje socialne in kulturne antropologije v deležu 10%, je bil njegov predlog dodeljen recenzentom s področja filozofije. Recenzenti so ocenjevali projekt na podlagi obrazca „ARRS-ZV-JR-PROJ-2006-III“, pri čemer niso imeli vpogleda v podatke o vodjih projektov in o projektnih skupinah.

5Tožnikov projekt je dobil pri ocenjevanju kakovosti predloga (B1) od možnih ocen 1 do 10 oceno 5. Ocena je določena kot povprečje dveh delnih ocen, s katerima je recenzent ocenjeval znanstveno kakovost in izvedljivost projekta. Obe delni oceni sta 5. V komentarju k oceni je navedeno, da je projekt zelo izviren in da očitno temelji na dobrem poznavanju problematike, ki jo želi raziskati. Pozitivno je, da v veliki meri ustreza najnovejšim usmeritvam sodobnih raziskav. Kot delne pomanjkljivosti projekta pa je navedeno: a) da je izhodiščna hipoteza široko zastavljena in nekoliko nenatančno formulirana; b) da so pričakovanja glede pomena rezultatov za področje teoretičnih ved in praktične uporabe nerealno visoka; c) da bi bila za izvedbo projekta ustreznejša manjša ekipa znanstvenikov ter d) da je pozitivna ocena o skladnosti projekta s splošno raziskovalno temo zgolj delna in pogojna.

6Glede na možne ocene za posamezne elemente ocenjevanja pri posamezni znanstveni vedi, kot so določene v Metodologiji, je bilo potrebno ocene recenzentov ustrezno normalizirati, saj so recenzenti ocenjevali z ocenami od 1 do 10. V humanistiki je po Metodologiji možen razpon ocene B1 od 1 do 3, zato je normalizacija pretvorila recenzentovo oceno B1 iz 5 na 1,5 kot polovico najvišje možne ocene. Tako izračunana ocena B1 je bila nato po enotnem postopku za vse prijavitelje povprečena, zato da se izravnajo neenakosti kriterijev posameznih recenzentov. To povprečenje je normalizirano oceno B1 dvignilo na vrednost 1,88. S takšno oceno se je tožnikov projekt uvrstil v skupino 20% projektov, ki so bili ocenjeni najnižje, kar je razvidno iz Tabele 1, ki je kot priloga sestavni del obvestila.

7V skladu s točko D.1 Metodologije se iz nadaljnjega postopa ocenjevanja izloči 20% najnižje ocenjenih projektov, zato je ZSA na seji dne 18. 12. 2006 sprejel predlog prednostnega seznama za izbor raziskovalnih projektov za (so)financiranje, s katerim je potrdil uvrstitev tožnikovega projekta v skupino 20% projektov v okviru znanstvene vede humanistika, ki se glede na doseženo oceno B1 izločijo iz nadaljnjega postopka ocenjevanja. Glede na navedeno ter skladno s sodbo naslovnega sodišča je bila nato na Upravnem odboru organa prve stopnje sprejeta odločitev, da se tožnikov predlog raziskovalnega projekta zavrne.

8Pritožbo tožnika zoper obvestilo je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom zavrnil.

9V obrazložitvi sklepa navaja, da je pri obravnavi pritožbe upošteval določbo prvega odstavka 26. člena Pravilnika, ki določa, da s pritožbo ni mogoče izpodbijati pogojev, kriterijev in meril za ocenjevanje prijav niti ocene predloga raziskovalne dejavnosti, temveč da je predmet pritožbe lahko samo kršitev postopka izbora ali očitna napaka. Ocena je tako lahko predmet pritožbe samo v primeru, ko se prijavitelj v pritožbi sklicuje na konkretno kršitev postopka izbora.

10Po pregledu pritožbenih razlogov prvostopni organ ugotavlja, da v postopku ni prišlo do očitne napake niti ni prišlo do kršitve postopka ter da je bil tožnikov projekt obravnavan skladno z Metodologijo.

11Pritožbeni očitek tožnika glede kršitve postopka, ki naj bi bila storjena zaradi vključitve tujih ocenjevalcev, je po presoji prvostopnega organa neutemeljen. Pri tem se sklicuje na določbe Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju ZRRD), s katerimi je ARRS kot javni agenciji podeljeno javno pooblastilo (tudi) za izdajo podzakonskih aktov. Na podlagi 43. člena ZRRD in 16. in 35. člena Sklepa o ustanovitvi je bil sprejet Pravilnik, ki je v 32. členu določal, da vsebino in relevantnost predlogov projektov ocenjujejo domači in tuji recenzenti, kot so opredeljeni s Pravilnikom o delovanju strokovnih teles in v skladu z Metodologijo, kot je objavljena ob razpisu. K Pravilniku je bilo izdano predhodno soglasje resornega Ministra, z njegovo vsebino pa se je pred objavo seznanil tudi ustanovitelj.

12Poleg tega se ugotavlja, da bi se tožnik lahko prijavil na Dodatni javni razpis za (so)financiranje tematsko usmerjenih in splošnih temeljnih in aplikativnih raziskovalnih projektov in podoktorskih (temeljnih in aplikativnih) raziskovalnih projektov v letu 2007 (v nadaljevanju Dodatni javni razpis), na katerega so se v skladu s 4. točko razpisa lahko prijavili samo tisti prijavitelji, ki niso uspeli na osnovnem razpisu v skladu z drugim odstavkom 5. točke osnovnega razpisa.

13Tožnikovo pritožbo je na podlagi sklepa naslovnega sodišča opr. št. I U 583/2010-13 z dne 15. 2. 2011 kot pritožbo zoper obvestilo in sklep kot pritožbeni organ v ponovnem postopku obravnavalo pristojno Ministrstvo ter jo kot neutemeljeno zavrnilo.

14Iz razlogov druge stopnje sledi, da je pritožbeni organ glede na svojo vezanost na zakon in podzakonske predpise štel tožnikove očitke o neustavnosti Javnega razpisa in o nedopustnem poseganju v tožnikove ustavne pravice kot nerelevantne za pritožbeni postopek.

15V zvezi s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na ocenjevanje s strani tujega ocenjevalca, se pritožbeni organ sklicuje na določbe 32. člena Pravilnika, ki je veljal v času Javnega razpisa in po katerih predloge projektov ocenjujejo domači in tuji recenzenti ter na Metodologijo, na katero napotuje Pravilnik v citirani določbi, konkretno na točko D in podtočko D.1 (Ocenjevalni postopek) in ki jo v celoti citira. Na tej podlagi in na podlagi spisov pritožbeni organ ugotavlja, da je v konkretnem primeru tuji recenzent podal oceno B1 ter da sta v spisih tako ocena recenzenta kot prevod ocene. Na ocenjevalnem listu B1 je ime recenzenta zakrito, kar je v skladu s Pravilnikom o delovanju strokovnih teles in da je torej prvostopni organ zakril ime recenzenta v skladu s podzakonskimi predpisi. Ocenjevali pa so po izrecnih določbah Pravilnika tako domači kot tuji recenzenti, in sicer v skladu z Metodologijo, ki je v drugem odstavku točke D. izrecno določala, da bodo vsako prijavo ocenili trije recenzenti ločeno, dva tuja in en domači, pri čemer en tuj recenzent ocenjuje kakovost vsebine predloga projekta (ocena B1). Prav tako je Metodologija izrecno določala, kako se razvrščajo projekti (glede na oceno B1) in da se iz nadaljnjega postopka izločijo tisti, ki so bili ocenjeni najnižje. Pri tem pritožbeni organ posebej poudari, da je bila Metodologija kot del razpisne dokumentacije objavljena hkrati z Javnim razpisom na spletnih straneh ARRS ter da zato pritožbeni organ ne dvomi, da je bila tožniku poznana. Javni razpis je bil objavljen 14. 7. 2006, rok za prijave pa je iztekel 21. 9. 2006 in je bilo torej dovolj časa za seznanitev s pogoji razpisa. Tožniku je bil torej ob prijavi v celoti in vnaprej poznan način ocenjevanja ter dejstvo, da bo en tuji recenzent ocenjeval kakovost vsebine predloga projekta (ocena B1), pa tudi način izločanja projektov. S prijavo na Javni razpis je tožnik v celoti pristal na razpisne pogoje, vključno z (objavljeno) Metodologijo. Zato so pritožbeni očitki, da je tožnikovo prijavo ocenjeval le en tuji ocenjevalec ter da je praksa, po kateri se izloča prijavitelje na podlagi ocene B1, nevzdržna, po presoji pritožbenega organa neutemeljeni in brez podlage.

16Razpisni pogoji so znani vnaprej, veljavni predpisi, s katerimi se ureja upravljanje z javnimi sredstvi za raziskovalno in razvojno dejavnost pa v ničemer ne omejujejo pravnih in fizičnih oseb, ki želijo opravljati raziskovalno dejavnost, saj so le podlaga za izvajanje javnih razpisov in delovanje ARRS. Pravico do raziskovanja v smislu opravljanja tržnih raziskovalno razvojnih storitev imajo vsi in jo lahko izvajajo tudi, če niso vpisani v evidenco raziskovalnih organizacij oziroma niso zasebni raziskovalci. Po drugi strani pa zgolj izpolnjevanje formalnega pogoja – statusa zasebnega raziskovalca še ne pomeni upravičenosti do dodelitve javnih sredstev iz razpisa, saj v evalvacijskem postopku nato zasebni raziskovalci konkurirajo skupaj z vsemi ostalimi prijavitelji, ki delujejo znotraj raziskovalnih organizacij. Zato so po presoji pritožbenega organa neutemeljeni tudi tisti pritožbeni očitki, po katerih se tožniku z izpodbijano odločitvijo onemogoča poklicna pot kot zasebnemu raziskovalcu.

17Podana tudi ni očitna zmota ocenjevalca. Način ocenjevanja kakovosti vsebine predloga projekta, po katerem se je ravnal tuji recenzent v tožnikovem primeru, je bil izrecno določen v drugem in tretjem odstavku točke D.1 Metodologije, kar je ocenjevalec upošteval, projekt strokovno ocenil ter svojo oceno ustrezno utemeljil. Pri tem pritožbeni organ poudari, da je ocenjevanje vlog v izključni pristojnosti ocenjevalca in da pritožbeni organ v strokovno mnenje ne more poseči. Presoja le, ali je ocenjevalec oceno ustrezno utemeljil in pri tem upošteval vsa ključna dejstva, ki jih določa javni razpis ter če je pri ocenjevanju upošteval merila iz razpisa in predpisani postopek.

18Prav tako ni podana zatrjevana pristranskost recenzenta. V tej zvezi se pritožbeni organ sklicuje na določbe 32. člena Pravilnika, po katerih projekte ocenjujejo domači in tuji recenzenti ter na določbe Pravilnika o delovanju strokovnih teles, ki je veljal v času Javnega razpisa in s katerim je določen način oziroma postopek imenovanja recenzentov, določene pa so tudi obveznosti recenzentov in njihovo ravnanje za primer morebitne povezanosti s pravno ali fizično osebo, ki je v evalvacijskem postopku. Če bi lahko povezanost vplivala na nepristranskost njegovega dela, mora recenzent o tem pisno obvestiti predsednika ZSA, ki v primeru, če gre za možno vplivanje na nepristranskost njegovega dela, odredi zamenjavo. Pritožbeni organ še navaja, da je v konkretnem primeru postopek dopolnil v tej smeri ter zahteval dodatna pojasnila glede vodenja postopka ter v dopolnjenem postopku ugotovil, da so vsi recenzenti v skladu z omenjenim Pravilnikom podpisali izjavo o nepristranskosti in o zaupnem ravnanju z gradivom ter da so bile na ta način v celoti spoštovane določbe citiranih predpisov, ki so namenjene zagotavljanju nepristranskega ravnanja recenzentov pri ocenjevanju prijav na javne razpise. Poleg tega so v konkretnem primeru recenzenti ocenjevali kakovost vsebine predloga projekta le na podlagi obrazca Prijava predloga projekta, III. del: Vsebina predloga raziskovalnega projekta (obrazec ARRS-ZV-JR-PROJ-2006-III) in pri tem niso imeli vpogleda v II. del prijavnega obrazca, kjer so navedeni podatki o vodji projekta in projektni skupini. Na ta način je bila tudi v tožnikovem primeru zagotovljena nepristranskost recenzentov in zato so pritožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni.

19V zvezi s pritožbenimi ugovori o diskriminatornem obravnavanju tožnika se pritožbeni organ (na 13. strani odločbe) sklicuje na drugi odstavek 5. točke Javnega razpisa, v katerem se prijavitelje opozarja na drugi (naslednji) razpis, ki je povezan z obravnavanim in ki je namenjen prijaviteljem, ki na prvem niso uspeli. Nadalje ugotavlja, da je ARRS v Uradnem listu RS, št. 21/07 z dne 9. 3. 2007 objavila Dodatni javni razpis. Po prepričanju pritožbenega organa bi se z ozirom na razpisne pogoje v točkah 4. in 4.3, ki jih citira, tudi tožnik lahko v razpisnem roku prijavil na Dodatni javni razpis, enako kot vsi drugi prijavitelji, ki niso uspeli na Javnem razpisu, saj okoliščina, da je uveljavljal sodno varstvo zoper obvestilo iz Javnega razpisa, glede na določbe Dodatnega javnega razpisa, po katerih se npr. ne zahteva pravnomočnost zavrnilne odločitve, ni predstavljala ovire za prijavo. Tožnikovo stališče, da bi ga prvostopni organ v oktobru 2009 in torej po tem, ko je bilo (ponovno) izdano obvestilo in obenem skoraj dve leti in pol po poteku roka za vložitev prijave na Dodatni razpis, moral pozvati k predložitvi prijave na Dodatni javni razpis, po presoji pritožbenega organa ni pravilno, oziroma je celo v nasprotju z načelom enakih možnosti prijaviteljev, saj bi na ta način prišlo do privilegiranega obravnavanja tožnika glede na ostale prijavitelje na Dodatni javni razpis.

20Pritožbeni organ nadalje ugotavlja, da so bili v obrazložitvi obvestila natančno in popolno navedeni razlogi za odločitev. Po tem, ko je dopolnil postopek s poizvedbami glede načina vodenja postopka, ugotavlja, da sta bili v zvezi s tožnikovo prijavo podani tudi recenzentski oceni B2 in B3, ki pa v nadaljnjem postopku nista bili uporabljeni, saj je bil tožnikov predlog projekta glede na doseženo oceno B1 izločen iz nadaljnjega postopka. Zato se (tudi) pritožbeni organ ni spuščal v njuno vsebino, saj za odločitev v zadevi omenjeni oceni nista pomembni.

21Pravno podlago za prvostopno odločitev predstavljata 24. člen (za obvestilo) in 27. člen Pravilnika (za sklep). V konkretnem primeru so, z ozirom na odpravo prve prvostopne odločitve s strani Upravnega sodišča in v zvezi s pritožbenimi navedbami o zamudi roka za izdajo obvestila in sklepa, relevantne še določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) o roku za ponovno odločitev v zadevi in o tožbi zaradi molka organa. Na tej podlagi pritožbeni organ pritožbene navedbe o zamudi roka zavrača kot neutemeljene in poudarja, da bi tožnik po izteku roka za izdajo novega obvestila lahko uveljavljal pravno varstvo zaradi molka organa, česar pa ni storil. Rok za izdajo odločbe je instrukcijski rok in zato lahko organ odloči v zadevi tudi po poteku tega roka. Prekoračitev roka pri izdaji odločbe pa tudi ne pomeni bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Kolikor se očita zamuda pri izdaji sklepa, pa pritožbeni organ ugotavlja, da je bil z ozirom na določbe 27. člena Pravilnika predpisani rok upoštevan.

22Tožnik se z izpodbijanima aktoma (obvestilom in sklepom) ne strinja in predlaga, da ju sodišče odpravi in obenem ugotovi, da je bilo z njima poseženo v tožnikove ustavne pravice ter odpravi diskriminatorne posledice, ki iz tega sledijo. Kot vrednost spora navaja znesek 100 000,00 EUR, skupaj s sodnimi stroški in valorizacijo.

23Tožbo vlaga zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi (suma) kršitve določb od 1. do 14. in 22. člena Ustave.

24V tožbi poudarja časovni vidik zadeve ter dejstvo, da se tožba nanaša na odločitev iz leta 2006. Nadalje poudarja, da izpodbijana odločitev temelji na oceni hrvaškega ocenjevalca in torej tujca ter da je mu je le-ta z nizko oceno onemogočil poklicno pot kot slovenskemu državljanu. Tožnik je pred tem več kot deset let deloval kot raziskovalec in pri tem izkazoval nadpovprečne znanstvene rezultate. Zaradi zavrnitve sofinanciranja je moral izstopiti iz statusa zasebnega raziskovalca in zato nima več možnosti, da bi enako kot drugi nosilci raziskovalne dejavnosti kandidiral na letnih razpisih toženke za sofinanciranje svojih projektov.

25Meni, da je pri ocenjevanju prišlo do „očitne zmote“ zaradi napačnega razumevanja Pravilnika, in sicer pri oceni izvedljivosti projekta, ko je ocenjevalec ocenjeval na podlagi zahtev, ki jih pravilniki ne vsebujejo.

26Toženi stranki nadalje očita, da mu ob izdaji obvestila z dne 28. 9. 2009 ni omogočila, da bi ji predložil v ponovno ocenjevanje popravljeni predlog raziskovalnega projekta in mu s tem dala možnost, ki so jo imeli prijavitelji, ki so bili zavrnjeni na istem razpisu in ki so razpolagali z obvestili, v katerih je bilo razumljivo pojasnjeno, kaj morajo popraviti, tako da je bila njihova prijava utemeljena.

27Izpodbijano obvestilo je tožnik prejel deset mesecev po sodbi naslovnega sodišča in s tem z zamudo, ki presega razumne časovne roke, ter šele na podlagi zahteve pri organu druge stopnje in po posegu Ministrstva za pravosodje. Tudi na pritožbo zoper obvestilo mu ni bilo odgovorjeno v roku iz ZUP, temveč šele na podlagi urgenc in po približno šestih mesecih.

28Tožnikov predlog projekta je bil ocenjevan le s strani enega tujca, kar ni v skladu z ustavami in praksami ocenjevanja v demokratičnih državah, zato gre za sum kršitve 1. člena Ustave. Gre za Hrvata, ki je bil lahko sovražno nastrojen do Slovencev. S svojo oceno je tožnikov predlog projekta izločil iz nadaljnjega ocenjevanja, kar pomeni, da je bila negativna ocena enega Hrvata dovolj, da se predlog zavrne. Odločitev toženke, da ocenjujejo predloge tuji eksperti, je temeljila na 32. členu Pravilnika. Po določbah 22. člena novega Pravilnika so na prvem mestu domači in ne tuji recenzenti. Le-ti so opredeljeni kot druga možnost, in sicer v povezavi z domačimi, kar je bistveno drugače, kot je bila situacija v konkretnem primeru, ko so ocenjevali izključno tuji ocenjevalci brez domačih. Sicer pa je tudi 32. člen Pravilnika na prvo mesto postavljal domače recenzente in zato ni bilo potrebe, da je tožnikov predlog ocenjeval tujec. Zato je postopek, v katerem se je ocenjevanje zaključilo le na podlagi ocene B1, ki jo je prispeval tujec, nevzdržen in v nasprotju z načelom demokratičnosti iz 1. člena Ustave, saj predpostavlja nezmotljivost ocenjevalca, tožena stranka pa je s takšnim načinom vodenja postopka kršila podzakonske akte, ki sicer stalno uporabljajo pri ocenjevalcih množinsko obliko. Spornost ocenjevanja je spoznala tudi tožnica (pravilno: tožena stranka), ki je spremenila prakso tako, da se določita dva ocenjevalca. Pa tudi to je napačno, saj gre (po Pravilniku) za množinsko obliko in se torej zahteva, da se predlog projekta lahko zavrne le na podlagi ocene treh recenzentov. Tožnik zato sodišču predlaga, da ugotovi tudi neustavnost aktov, ki so podlaga za sporno odločitev ter da se izreče v tej zvezi tudi po vsebini, česar do sedaj v svoji odločbah ni storilo.

29Sodišče naj ugotovi tudi očitno zmoto in napako v postopku, saj je hrvaški ocenjevalec odlično pisno oceno iz uvodnega dela prepolovil, čeprav je pomanjkljivosti označil za delne in nebistvene. Pri tem je zagrešil napako, saj javni razpis ni zahteval ali priporočal, da je za izvedbo projektov nujno delo v skupinah ali povezovanje raziskovalcev. Mnenje je formulirano kot neobvezujoče, predvsem pa ta ugotovitev ne zadeva zasebnega raziskovalca kot enega prijavitelja, kot je to bilo v tožnikovem primeru. Prav tako iz mnenja ne izhaja, v čem je izhodiščna hipoteza široko zastavljena in nekoliko nenatančno formulirana. Isto velja za ugotovitev o nerealno visokih pričakovanjih glede na pomen rezultatov, kar je zelo subjektivna ocena. Če resno pristopiš k projektu, te motivirajo ravno visoka pričakovanja in če takšnih pričakovanj nimaš, tudi nimaš veliko možnosti za uspeh. Projekt je bil izvedljiv in tudi dejansko izveden na podlagi samofinanciranja, kar dokazuje knjiga Besedilo in novi mediji ter več kot deset objavljenih znanstvenih člankov, kar povsem razvrednoti ocenjevalčevo stališče o delni pomanjkljivosti projekta.

30Obvestilo je tožnika diskriminiralo zato, ker mu ni omogočilo, da se udeleži novega razpisa. Šele obvestilo iz leta 2009 je bilo ustrezno, pred tem pa zaradi pomanjkljivosti obvestila, iz katerega ni bilo razvidno, kaj je potrebno popraviti, takšne možnosti ni imel. Na dodatni razpis se tožnik ni prijavil zato, ker obvestila ni razumel in ga je kot takšnega razveljavilo (pravilno: odpravilo) tudi naslovno sodišče. Ko je prejel ustrezno obvestilo, bi ga morala tožena stranka pozvati, da predloži predlog projekta v skladu z oceno iz obvestila, pa tega ni storila. S tem je tožnik diskriminiran z ozirom na vse tiste prosilce, ki so prejeli ustrezna obvestila iz leta 2007 o tem, da niso uspeli in so se zato lahko prijavili na Dodatni razpis in nekateri od njih na razpisu tudi uspeli.

31Tožnik opozarja sodišče še na revizijsko poročilo Računskega sodišča, v katerem se ugotavlja, da „ARRS prijaviteljem ni zagotovila evropsko primerljivega varstva pravic“ in zato predlaga vzpostavitev instituta varuha pravic prijaviteljev.

32Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

33Pri tem kot bistveno ponovno poudarja, da je Pravilnik, ki je veljal v času Javnega razpisa, v 32. členu izrecno določal, da vsebino in relevantnost predlogov projektov ocenjujejo domači in tuji recenzenti, kot so opredeljeni s Pravilnikom o delovanju strokovnih teles in v skladu z Metodologijo, objavljeno ob razpisu na spletni strani ARRS in v razpisni dokumentaciji. Metodologija pa je v drugem odstavku točke D izrecno določala, da bodo vsako prijavo – predlog projekta ocenili trije recenzenti ločeno, in sicer dva tuja recenzenta in en domač recenzent, pri čemer en tuj recenzent ocenjuje kakovost vsebine predloga projekta (ocena B1), drugi pa znanstveno oziroma raziskovalno uspešnost vodje projekta in članov raziskovalne skupine (ocena B2), domači recenzent pa ocenjuje relevantnost predloga projekta, skladnost vsebine predloga projekta z razpisanimi temami in vključenost oziroma povezave s potekajočimi evropskimi projekti (ocena B3). Prav tako je Metodologija določala, da se po tem, ko je bila določena ocena za kakovost vsebine predloga projekta, projekti razvrstijo po velikosti glede na oceno B1 in se iz nadaljnjega postopka ocenjevanja izloči 20% projektov, ki so bili ocenjeni najnižje. Metodologija je bila kot del razpisne dokumentacije objavljena hkrati z Javnim razpisom, zato je bila nedvomno tožniku poznana. Javni razpis je bil objavljen skupaj z razpisno dokumentacijo dne 14. 7. 2006, rok za oddajo prijav pa je bil 21. 9. 2006 do 12. ure, kar pomeni, da so imeli prijavitelji dovolj časa, da se seznanijo z razpisom in razpisno dokumentacijo ter pripravijo prijavo. Tožniku je bil torej vnaprej znan način ocenjevanja prijav, poznan pa mu je bil tudi način razvrščanja projektov in izločanja iz nadaljnjega postopka. S tem, ko se je prijavil na Javni razpis, je pristal tudi na vse razpisne pogoje in merila, vključno z Metodologijo. Zato so ugovori tožnika v zvezi z ocenjevanjem prijav po mnenju tožene stranke v celoti neutemeljeni.

34Tožena stranka ponovno poudari še, da je ocenjevanje prijav strokovno opravilo in da se v strokovne ocene upravni organ ne sme spuščati. Po prepričanju tožene stranke je tuji recenzent predlog projekta tožeče stranke strokovno ocenil in svojo oceno ustrezno utemeljil. Pri tem ni imel vpogleda v podatke o vodji projekta in projektni skupini. Zato so tožbene navedbe neutemeljene tudi v tem pogledu.

35Ponovno pa kot bistveno poudari še, da bi se tudi tožnik lahko prijavil na Dodatni javni razpis enako kot vsi drugi prijavitelji, ki niso uspeli na Javnem razpisu. In to ne glede na vloženo tožbo, saj Dodatni javni razpis ni določal omejitev za prijavo. Ker gre za javnopravno stvar, morajo imeti vsi udeleženci razpisa možnost, da sodelujejo v postopku pod enakimi pogoji. To pa ne bi bilo zagotovljeno, če bi se tožnika po izteku roka za prijavo na razpis, pozivalo k predložitvi prijave.

36Tožnik v odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih. Način ocenjevanja mu ni bil vnaprej poznan, kot to trdi tožena stranka. V tistem času je opravljal strokovno delo in prebiral Ustavo, v podrobnosti Metodologije pa se ni spuščal, saj je pričakoval, da bo ocenjevanje ustrezno in nepristransko. Za to, da bi se štelo, da so seznanjeni s pravilniki in Metodologijo, bi moral prvostopni organ zahtevati od prijaviteljev podpisano izjavo. Čim pa tega ne stori, se iz že navedenih razlogov nedemokratično posega v tožnikove pravice.

37Tožba ni utemeljena.

38Po pregledu spisov in izpodbijanih aktov (obvestila in sklepa ARRS) sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna s predpisi, na katere se sklicuje, to je z določbami zakona (ZRRD) in podzakonskih aktov (Pravilnika, Pravilnika o delovanju strokovnih teles, Metodologije in Usmeritev), ki so veljali ob izboru prijav za (so)financiranje raziskovalnih projektov za leto 2006 na podlagi Javnega razpisa oziroma ob izdaji prvega obvestila o rezultatih izbora prijav predlogov projektov za leto 2006 št. 430-13/2006-1368 z dne 4. 1. 2007. Z ozirom na to, da gre v konkretnem primeru za odločanje v postopku javnega razpisa, v katerem morajo biti vsi prijavitelji ob odločanju v enakem pravnem položaju, se je namreč tudi v ponovljenem postopku utemeljeno upoštevalo kot relevantne za odločitev določbe predpisov, ki so veljali v času prvega obvestila oziroma prvega izdanega sklepa, spremenjene določbe Pravilnika (sedaj: Pravilnika o postopku (so)financiranja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti) pa le toliko, kolikor se nanašajo na (formalno) podlago za izdajo prvostopenjske odločitve.

39Izpodbijana odločitev je skladna tudi z napotki, ki jih je dalo naslovno sodišče v svojih odločbah (sodbi in sklepu). Obširna in vsebinska obrazložitev izpodbijane odločitve omogoča njen preizkus, o tožnikovi pritožbi pa je odločeno s strani pristojnega organa.

40Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih vsebuje obširna obrazložitev izpodbijanih aktov in odločbe druge stopnje. Zato razlogov za odločitev ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori le še dodaja:

41Iz izpodbijanih aktov sledi, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku ponovno pregledal vso dokumentacijo, ki se nanaša na tožnikovo prijavo na Javni razpis ter pri tem ugotovil, da je postopek potekal po pravilih, določenih v Pravilniku in Metodologiji ter ob upoštevanju Usmeritev. Pri tem se po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da so bili skladno s Pravilnikom oziroma Pravilnikom o delovanju strokovnih teles določeni tudi recenzenti, ki so ocenjevali tožnikov predlog raziskovalnega projekta „Teorija novomedijske umetnosti“, ter da je skladno s Pravilnikom in Metodologijo kakovost vsebine predloga raziskovalnega projekta (ocena B1) ocenjeval tuji, v konkretnem primeru hrvaški, recenzent. Sicer pa tožnik navedenim ugotovitvam (da je bil tuji recenzent določen skladno s predpisi) ne ugovarja. Ugovarja (podzakonski) ureditvi, ki to omogoča. Moti ga zlasti, da je, pri tem ko gre za oceno, ki ima za posledico izločitev iz nadaljnjega postopka, ocenjevala njegov predlog projekta le ena oseba in še to tuji državljan, kar naj ne bi bilo skladno s praksami ocenjevanja in z načelom demokratičnosti. Zakaj in s katerimi praksami naj bi bila takšna določitev recenzenta v nasprotju, tožnik ne pove. Razlogi, ki jih navaja v tej zvezi, pa so po presoji sodišča neprepričljivi in obenem neprimerni, saj izražajo odpor do tujih strokovnjakov nasploh in še posebej do hrvaških državljanov. Neustrezen in diskriminatoren ter kot takšen v nasprotju z Ustavo je torej tožnikov odnos do tujcev in ne izpodbijana ureditev, ki po presoji sodišča z ozirom na omejen krog domačih strokovnjakov, utemeljeno in na ustrezen način vključuje v ocenjevanje tuje strokovnjake s posameznih področij. Le-ti imajo po določbah Pravilnika, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, enak položaj kot domači in niso nikjer opredeljeni kot „druga možnost“, kot to trdi tožnik v tožbi. Dikcije citiranega 32. člena namreč ni mogoče razumeti na način, kot jo razlaga tožnik – to je, da že množinska oblika zahteva, da izdela oceno (zlasti v primeru, ko se predlog zavrne) več recenzentov (vsaj trije) niti ni mogoče iz tega, da so v citirani določbi na prvem mestu navedeni domači recenzenti, zaključiti, da bi moral tožnikov predlog projekta (najprej) oceniti domači recenzent. Predvsem pa ne drži tožbena trditev, da so v konkretnem primeru ocenjevali izključno tuji ocenjevalci brez domačih. Kot ocenjevalci so bili določeni trije, dva tuja in en domač recenzent, le da se nadaljnjih ocen (B2 in B3) v konkretnem primeru ne upošteva, ker je bil tožnikov predlog projekta izločen že zaradi prve prenizke ocene (B1).

42Podana tudi ni očitna zmota in napaka v postopku s tem, ko naj bi hrvaški ocenjevalec odlično pisno oceno iz uvodnega dela prepolovil, kot to trdi tožnik v tožbi. Ocene namreč ni prepolovil ocenjevalec, temveč jo je pravilno in na ustrezen način „prepolovil“ prvostopni organ, ko je oceno recenzenta, podeljeno v razponu od 1 do 10, „normaliziral“ oziroma pretvoril v možni razpon od 1 do 3, ki velja za področje humanistike po določbah Metodologije.

43V Metodologiji so opredeljeni elementi ocenjevanja ter določen način ocenjevanja prijav, kot to podrobno opisuje (in obenem povzema relevantne določbe) drugostopni organ na 5. do 8. strani odločbe. Pri tem skladno s podatki spisov ugotavlja, da je ocena tožnikovega predloga projekta (B1) izdelana na predpisanem obrazcu, da sta obe delni oceni recenzenta v tožnikovem primeru 5, da je posledično takšna (5) tudi skupna ocena ter da je dal recenzent pojasnilo k oceni. V spisih se nahaja tako ocena kot prevod ocene, ki je bil v ponovljenem postopku v skladu z napotki sodišča posredovan tožniku. Ocena je bila torej izdelana na predpisan način in kot takšna vsebuje vse predpisane elemente. Ni pa bila prvotno odlična, kot trdi tožnik, saj je bila ocena 5 določena, kot jasno sledi iz navodil na obrazcu in kot je že pojasnjeno zgoraj, v okviru razpona od 1 do 10.

44Kot izhaja iz obrazca ocene B1, se ocenjuje 1. znanstvena kakovost in 2. izvedljivost vsebine projekta. V okviru izvedljivosti vsebine projekta se ocenjuje: trajanje projekta, obseg sredstev za izvedbo projekta, stroški projekta, časovni razpored in časovne zahteve projekta, raziskovalna institucija ter razpoložljiva/potrebna raziskovalna oprema, kar po presoji sodišča povsem ustreza kazalcema „izvedljivost projekta glede na razpoložljive infrastrukturne materialne in kadrovske zmožnosti skupine“ ter „primerna in časovna ocena“, ki sta kot podlaga za ocenjevanje kakovosti vsebine predloga projekta določena v 28. členu Pravilnika. Sodišče zato ni moglo slediti tožbenim navedbam, po katerih je bila izvedljivost projekta ocenjena napačno, oziroma na podlagi zahtev, ki niso nikjer zapisane.

45Slediti tudi ni moglo tožbenim očitkom, ki se nanašajo „delne pomanjkljivosti projekta“, kakršne se ugotavljajo v pojasnilu k oceni. Tako po določbah Pravilnika (4. člen) kot po pogojih Javnega razpisa (točka 4.2), izvaja raziskovalni projekt projektna skupina, podoktorski projekt pa samo en raziskovalec, kar pomeni, da se raziskovalni projekt vsaj praviloma, če že ne obvezno, izvaja v skupini. V konkretnem primeru je kot izvajalec projekta naveden le tožnik, zato je ocenjevalec takšno situacijo po presoji sodišča utemeljeno štel (vsaj) za pomanjkljivost projekta. Kot ustrezno in hkrati zadostno obrazložitev ocene pa je po presoji sodišča šteti tudi stališče, ki ga ocenjevalec zavzame v točki a) glede izhodiščne hipoteze in v točki b) glede pričakovanj glede na pomen rezultatov, saj pri tem izhaja iz vsebin, ki so predmet ocene, konkretno iz kazalcev znanstvene kakovosti projekta, kot so navedeni v 1. točki ocene, ti pa so po presoji sodišča ustrezni kazalcem, ki so za ocenjevanje kakovosti vsebine predloga projekta določeni v 28. členu Pravilnika, in ki jim tožnik kot takšnim ne oporeka. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da je ugotovitev ocenjevalca o nerealno visokih pričakovanjih subjektivna. Vsaka ocena je namreč že po naravi stvari subjektivna. Pomembno je le, da subjektivno gledanje ne prevlada nad objektivnimi dejstvi. Da bi šlo v konkretnem primeru za takšno situacijo, pa iz spisov in tožbenih navedb ni razvidno.

46Odgovor na tožbene navedbe v zvezi z zamudo pri izdaji izpodbijanega obvestila in v zvezi z udeležbo na Dodatnem javnem razpisu vsebuje že obrazložitev odločbe drugostopnega organa, ko le-ta odgovarja na enake pritožbene očitke. Do zamude roka za izdajo obvestila v ponovljenem postopku je nedvomno prišlo, nima pa ta zamuda, iz razlogov, ki jih pravilno navaja že drugostopni organ, vpliva na izpodbijano odločitev. V zvezi z očitanim diskriminiranjem tožnika pri prijavi na Dodatni javni razpis pa prav tako pravilno poudari, da ni v predpisih nobene podlage za to, da bi se ga naknadno, že po poteku razpisnega roka, pozivalo k prijavi. Tožba zoper obvestilo pri tem ne igra nikakršne vloge, še najmanj takšne, kot jo uveljavlja tožnik v tožbi. Vložena tožba namreč po izrecni določbi 32. člena ZUS-1 ne zadrži izvrševanja izpodbijane odločitve. Takšnih posledic pa tudi nima oziroma ga ni imela po določbah razpisa.

47Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

48Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

49Ker ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.