VSL sklep I Cp 594/2016

I. Pritožba tožencev se zavrže.

Pritožba tožnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30.9.2015:

- zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka na ugotovitev (v izreku navedenih) daril, ki naj bi jih v obliki vlaganj pri gradnji in adaptaciji vikend hišice v S. (sedaj pokojni) A. A. (roj. ..., umrl ...) prejel od zapustnika B. B. (I. točka izreka),

- odločilo, da ne dopusti (objektivne) spremembe tožbo glede tožbenega zahtevka na ugotovitev (v izreku navedenih) daril, ki naj bi jih v obliki vlaganj pri gradnji in adaptaciji vikend hišice v S. (sedaj pokojni) A. A. (roj. ..., umrl ...) prejel od zapustnika B. B. (II. točka izreka),

- dopustilo spremembo tožbe (glede spremenjenih – povečanih količin) oziroma opredelilo tožbeni zahtevek (v 1. točki izreka), o katerem bo odločalo (III. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper I. in II. točko izreka in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da v zavrženem delu tožbe naštete stvari niso dovolj konkretizirane oziroma dovolj določno opredeljene, da bi zahtevek ustrezal standardu formalne popolnosti. Primarno oporeka sami ugotovitvi sodišča, da je bil prvotni tožbeni zahtevek nepopoln, zaradi česar mu je s sklepom naložilo, da mora tožbo popraviti. Poudarja, da je bila tožba v predmetni zadevi vložena na podlagi napotila Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 188/2000 in da je pri oblikovanju tožbenega zahtevka v celoti sledil temu napotitvenemu sklepu. Poleg tega je v predmetnem postopku sodišče tožbo že začelo meritorno obravnavati, saj jo je vročilo toženi stranki v odgovor, izvedlo pa je tudi že del dokaznega postopka in o zadevi celo že enkrat meritorno odločalo. O (ne)popolnosti tožbe lahko sodišče presoja izključno v fazi predhodnega preizkusa tožbe in lahko njeno dopolnitev oziroma odpravo pomanjkljivosti naloži le do vročitve tožbe toženi stranki (sklicuje se na določbe 272. in 270. člena ZPP). Po vročitvi tožbe v odgovor toženi stranki je stvar presoje le še meritorna utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi izvedenega dokaznega postopka (pritožnik se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Mariboru III Cp 905/2007 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1330/2010). Nasprotuje zaključku sodišča, da tožbeni zahtevek v zavrženem delu kljub popravi tožbe ni dovolj konkretiziran. V vsakem primeru je potrebno posebej upoštevati obliko tožbenega zahtevka ter njegov namen. V konkretnem primeru gre za ugotovitveni zahtevek, katerega bistveni namen je ugotoviti, ali je nek dedič dejansko prejel določena darila od zapustnika. Pri tem je pomembno ta darila predvsem vrednostno opredeliti, kar bi nadalje omogočilo v zapuščinskem postopku ugotoviti vrednost celotne zapuščine (skladno z določbo 28. člena ZD) ter presoditi, ali je dejansko prišlo do prikrajšanja nujnega deleža. Darila se namreč ne bodo vračala v zapuščinsko maso, temveč se bo le njihova vrednost upoštevala pri izračunu po 28. členu ZD. Tožnik je za prav vse postavke tožbenega zahtevka oziroma za vsa darila, katerih ugotovitev terja, navedel vsaj vrednost le-teh v času daritve. Nasprotuje stališču sodišča, da iz vrednosti daril v času nakupa ni moč ugotoviti vrednosti daril ob zapustnikovi smrti. V tem delu se je sodišče spustilo v strokovno vprašanje, ki bi ga moral presoditi izvedenec ustrezne stroke. Bolj določno stvari, ki so naštete v tožbenem zahtevku, ne bi mogel konkretizirati, saj je uporabil vse razpoložljive podatke iz dokumentacije o njihovem nakupu. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča podano v zvezi z II. točko izreka izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je specifikacijo podal bolj razdelano. Pri tem se je držal navedbe posameznih stvari, kot so opredeljene v računih ob njihovem nakupu, zaradi česar so nekatere stvari le drugače poimenovane. Četudi bi bila v novem zahtevku zajeta darila, ki jih v prvotnem zahtevku ne bi bilo, meni, da sodišče ni imelo podlage, da spremembe tožbe ni dopustilo. V danem primeru je ugotovitev vseh daril, ki naj bi jih A. A. prejel od zapustnika B. B., ključna za nadaljevanje zapuščinskega postopka, kar jasno kaže, da je za dokončno ureditev razmerij med strankama smotrno, da se že v tej pravdi obravnava vsa darila. V nasprotnem primeru bo prisiljen vložiti novo tožbo. Ne drži navedba sodišča, da bi obravnavanje tega zahtevka predmetni postopek zavleklo. Nobenega od že izvedenih dokazov zaradi razširitve zahtevka ne bi bilo treba ponoviti, prav tako ne bi bilo potrebno izvajati dodatnih dokazov, saj jih tožnik niti ne predlaga. Sodišče je šele pet let po vložitvi tožbe ugotovilo, da naj bi bila ta nepopolna (ker naj bi bil zahtevek nedoločen) in ga je šele sedaj pozvalo, da jo popravi. Do razširitve zahtevka je torej prišlo tudi v posledici te zahteve sodišča, ki je bila podana zelo pozno v postopku.

4Toženci na pritožbo niso odgovorili.

5Toženci se zaradi napačne uporabe procesnih določb pritožujejo zoper III. točko izreka in pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep v tem delu razveljavi in tožbo zavrže, (vse s stroškovno posledico). Sodišče naj bi po njihovem mnenju združilo zahtevek iz tožbe in del spremenjenega zahtevka, kar naj bi bilo odločanje extra petitum (torej odločanje v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP). Zahtevka, kot ga je sodišče povzelo v III. točki izreka izpodbijanega sklepa, tožnik nikoli ni postavil. Slednji je zahtevek po tožbi nadomestil z novim spremenjenim zahtevkom in na ta način odstopil od prvotno postavljenega zahtevka. Sodišče pa je zahtevek po tožbi, ki je bil nadomeščen z novim zahtevkom, s svojim sklepom protipravno ponovno vzpostavilo in o njem odločalo, ne glede na to, da je bil ta z dovoljeno postavitvijo novega zahtevka neobstoječ. Tak pristop sodišča pomeni nedopustno privilegiranje tožnika. Sklep je potrebno v izpodbijanem delu razveljaviti tudi zato, ker vse postavke, kot so navedene, ne zadostijo zahtevi sodišča, da tožnik vsako postavko natančno opiše tudi po kvaliteti, kar bi edino lahko omogočilo oceno darila po stanju na dan darovanja in vrednosti ob zapustnikovi smrti (v nadaljevanju pritožba našteva posamezne konkretne postavke). Tožba glede na navedeno ni dovolj substancirana oziroma posamezni zahtevki ne izpolnjujejo standarda formalne popolnosti (in sicer ne le glede posameznih postavk, temveč tudi z dokumentacijo, na kateri temelji posamezen zahtevek).

6Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

7Pritožba tožencev ni dopustna, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožencev:

8Odločitev podana v III. točki izreka izpodbijanega sklepa po svoji vsebini predstavlja dopustitev objektivne spremembe tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP),(1) zoper katero posebne pritožbe ni (sedmi odstavek 185. člena ZPP). Zato je pritožba tožencev zoper takšno odločitev nedopustna in jo je bilo posledično potrebno zavreči (četrti odstavek 343. člena v zvezi z 352. členom ZPP). Vse to velja tudi za primer, da bi trditve pritožnikov o nedoločenosti v III. točki izreka izpodbijanega sklepa opredeljenega zahtevka ter o njegovem neustreznem povzemanju s strani sodišča prve stopnje, držale. Pritožbeno naziranje, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, je namreč napačno. Omenjena določba prepoveduje vsebinsko (meritorno) odločanje preko (mimo) tožbenega zahtevka, za kar pa pri izpodbijanem sklepu (oziroma njegovi III. točki izreka) seveda ne gre.(2) Le-ta je po svoji vsebini sklep procesne narave. Zoper tak sklep pa posebne pritožbe ni.(3) Zato se do pritožbenega pojasnjevanja, kateri del zahtevka naj bi bil s strani sodišča prve stopnje „oblikovan“ v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, oziroma v katerih delih naj bi bil v III. točki izreka opredeljen tožbeni zahtevek premalo določen, kot brezpredmetnega pritožbeno sodišče (vsebinsko) ni opredeljevalo.

V zvezi s pritožbo tožnika:

9Zakaj in kako (konkretno) je potrebno darila opredeliti, da je moč upoštevaje 52. člen ZD(4) opraviti njihovo vračunanje dediču v dedni delež, sodišče prve stopnje ni pojasnilo le na naroku dne 27.5.2015, na katerem je tožnika pozvalo k dopolnitvi tožbe, ampak tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Hkrati pa je konkretno (prepričljivo) pojasnilo tudi (glej predvsem 1., 3. in 4. točko obrazložitve), zakaj je glede daril opredeljenih v I. točki izpodbijanega sklepa tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP (ostal) nedoločen. Zgolj pritožbeno nestrinjanje ne vzbudi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Neprepričljivo je tudi oporekanje ugotovitvi sodišča prve stopnje o nepopolnosti prvotnega tožbenega zahtevka. Trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje v predmetnem pravdnem postopku obravnavati zahtevek, na vložitev katerega je bil tožnik napoten s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 188/2000 (ki naj bi mu v celoti sledil), ne drži. Namen napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča ni „skrbeti“, da bo dedič (ki je bil iz takega ali drugačnega razloga napoten na pravdo), vložil zahtevek, ki bo v procesnem smislu sposoben obravnavanja.(5) Stranka je tista, ki (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) nosi skrb za vložitev in pravilno (kar pomeni tudi dovolj določno) oblikovanje tožbenega zahtevka.(6) Zmotno je nadalje naziranje, da sme okoliščino (ne)popolnosti tožbe sodišče presojati izključno v fazi predhodnega preizkusa tožbe in da lahko dopolnitev tožbe oziroma odpravo pomanjkljivosti naloži le do vročitve tožbe toženi stranki. „Formalna“ popolnost tožbe, kamor sodi tudi določenost zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 180. člen ZPP), je predpogoj za njeno vsebinsko obravnavanje. Na izpolnjenost te procesne predpostavke (torej določnega zahtevka, o katerem je moč vsebinsko odločiti) mora sodišče prve stopnje paziti ves čas postopka. Okoliščina, da ZPP ukrepe za popravo vlog omenja v povezavi s pripravami za glavno obravnavo oziroma predhodnim preizkusom tožbe (glej 270. in 272. – 274. člen ZPP), ne pomeni, da je te moč (kot zmotno meni pritožba) izreči izključno v omenjenih fazah postopka. Ne glede na to, kdaj zazna takšne pomanjkljivosti (nedoločenost) tožbenega zahtevka (četudi v fazi izvajanja dokazov), je sodišče prve stopnje tožnika dolžno pozvati k njihovi odpravi.

10Pritožbeno navajanje, da je potrebno v vsakem primeru posebej upoštevati obliko tožbenega zahtevka ter njegov namen, je povsem splošno in kot tako samo po sebi neprepričljivo. Enako velja za (načelno) pojasnjevanje, kakšen je namen predmetnega ugotovitvenega zahtevka, oziroma zakaj je bil tožnik napoten na pravdo. Nejasen (neobrazložen) je tudi argument, da naj bi bil, iz razloga ker se darila ne bodo vračala v zapuščinsko maso, ampak se bo njihova vrednost (le) upoštevala pri izračunu po 28. členu ZD, postavljeni zahtevek dovolj določen. Prav zaradi ugotovitve njihove vrednosti ob zapustnikovi smrti je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (glej 3. in 4. točko obrazložitve), kakšna opredelitev darila je potrebna.(7) S to pojasnitvijo se sodišče prve stopnje seveda ni spustilo v reševanje strokovnega vprašanja (ocenjevanja vrednosti konkretnih daril), ki je v domeni ustreznega izvedenca. Upoštevaje zahtevo po določenosti tožbenega zahtevka (v zvezi z relevantnimi določbami ZD) je zgolj zavzelo (pravilno/prepričljivo) načelno stališče, katera dejstva (okoliščine) mora ta vsebovati. Ali je razlog, da tej zahtevi v celoti ni uspel zadostiti, na tožnikovi strani ali gre za objektivne ovire, ni pomembno. Za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve je relevantno le, ali je zahtevek, ki ga je postavil (v celoti) določen ali ne.

11Pritožnikovo pojasnjevanje (v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede nedopustitve objektivne spremembe tožbe – II. točka izreka), češ da je specifikacijo zgolj bolj razdelal (in da so nekatere stvari le drugače poimenovane), je presplošno (zaradi česar mu ni moč slediti). Nadalje je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge, zakaj dopustitev spremembe tožbe ne bi bila smotrna. Ti razlogi se ne skrivajo le v dejstvu obsežnejšega dokaznega postopka,(8) ampak tudi okoliščini (ki se je pritožba ustrezno ne dotakne), da bi bilo potrebno tudi v tem delu zaradi zahteve po določnosti zahtevka tožnika pozivati k odpravi te (procesne) pomanjkljivosti. Pritožnik v pravilnost teh argumentov(9) ne vzbudi potrebnega dvoma. Ne le nerelevantno ampak tudi sicer povsem neprepričljivo je tudi navajanje, da naj bi do razširitve zahtevka prišlo tudi v posledici zelo pozno v postopku podane zahteve sodišča prve stopnje po popravi tožbe. Sodišče prve stopnje namreč tožnika na naroku dne 27.5.2015 ni pozvalo k razširitvi zahtevka oziroma navajanju morebitnih ostalih daril, ki niso bila zajeta s tožbo,(10) ampak zgolj k popravi (dopolnitvi) do tedaj uveljavljanih daril. Da bo šele v tej fazi postopka začel uveljavljati (navajati) tudi druga darila, je bila zato (zgolj in samo) odločitev tožnika. Ker upoštevaje vse navedeno pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

12V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevku, ampak zgolj „napovedalo“, o kakšnem zahtevku bo odločalo.

Op. št. (3): Toženec lahko pritožbeno izpodbija zgolj meritorno (vsebinsko) odločitev, s katero je bil tožbeni zahtevek prekoračen (ali je bilo prisojeno nekaj drugega). Morebitna nedoločenost zahtevka pa je „zgolj“ razlog za (dolžno) postopanje sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP).

Op. št. (4): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): Ampak le, da bodo dediči sporna (a za vprašanje dedovanja ključna) vprašanja razrešili v za to namenjenem pravdnem postopku (210. člen ZD).

Op. št. (6): Glej sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 2077/2011 z dne 14.12.2011.

Op. št. (7): Ter da zgolj navedba vrednosti darila ob nakupu ne omogoča sklepanja o vrsti (količini) oziroma posledičnega ugotavljanja njegove vrednosti ob zapustnikovi smrti. Pritožnik se s tem stališčem ne strinja, a ne uspe obrazložiti, zakaj naj bi bilo napačno.

Op. št. (8): Kar je glede na obseg teh daril samo po sebi umevno in kar poskuša pritožba (neprepričljivo) omejiti zgolj na „nekoliko bolj obsežno delo“ (morebitnega) izvedenca.

Op. št. (9): Z navajanjem, češ da naj bi bila ugotovitev vseh daril, ki naj bi jih od zapustnika prejel A. A., ključna za nadaljevanje zapuščinskega postopka (in da bo v nasprotnem primeru prisiljen vložiti novo tožbo). Z ozirom na izpostavljanje „ključnosti“ omenjene ugotovitve, ni (po)jasn(jen)o, zakaj naj bi začel ostala daril uveljavljati (navajati) več kot pet let po vložitvi tožbe.

Op. št. (10): Sodišče česa takega tudi ne bi smelo storiti.