VSK sodba I Cp 669/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je glasil: „Toženi stranki sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 4.913,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2011 dalje do plačila.“ (točka I izreka). V točki II izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti prvotoženi stranki njene pravdne stroške v višini 619,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje, drugotoženi stranki pa njene pravdne stroške v višini 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) in to iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da določba 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) določa, da se zastaranje pretrga s pripoznavo dolga s strani dolžnika. Pri tem opozarja, da je sodišče povsem spregledalo dejstvo, ki med strankami postopka ni sporno, da je druga toženka s tožnico dne 14.4.2011 sklenila poravnavo in na tej podlagi je druga toženka tudi izvršila delno plačilo. Z navedenim (sklenitvijo poravnave in plačilom po poravnavi) pa je druga toženka brez dvoma pripoznala svojo obveznost, pripoznala je temelj, kar pomeni, da same terjatve ni izpodbijala. Obstajalo pa je razhajanje med višino ponudbe druge toženke in zahtevo tožnice. Po oceni pritožbe ni brez pomena dopis druge toženke z dne 26.6.2013, v katerem le-ta ponovno izrecno in jasno navaja, da je za predmetni škodni dogodek odgovorna prva toženka, tj. njena zavarovanka, s čemer je ponovno pripoznala temelj svoje obveznosti. za pretrganje zastaranja zadostuje že (skrajno neoblična) pripoznava temelja, saj to pomeni, da dolžnik soglaša z obstojem terjatve, katere višino je potrebno še ugotoviti. Druga toženka je sicer res pripoznala terjatev tožnice do določene višine in do te višine terjatev tudi izplačala, vendar je hkrati s tem nesporno pripoznala temelj vtoževane terjatve v celoti. To je bistvena okoliščina, ki jo je treba upoštevati pri ugotavljanju dejstva ali je prišlo do pretrganja zastaranja in v kakšni meri oz. do kakšne višine naj bi to bilo pretrgano (VSL I Cpg 783/2011). Do enakega zaključka, s pravno argumentacijo „a contrario“, pripeljejo tudi razlogi Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 5/2001 z dne 22.3.2001. Zastaranje zoper drugo toženko je bilo torej pretrgano in je tako začelo teči znova, če ne kasneje pa vsaj od 14.4.2011 dalje in do vložitve tožbe zastaralni rok ni potekel.

Druga toženka je podala odgovor na pritožbo. Navaja, da se je poravnava nanašala zgolj in točno na odškodnino katero je druga toženka želela plačati ter je štela, da jo je dolžna plačati. O presežku pa druga toženka ni nikoli govorila niti ga ni priznavala. Teorija in praksa sta zavzeli stališče, da ko dolžnik ob pripoznavi dolga določi višino le-tega, velja pripoznava le do te višine in se pretrga zastaranje zgolj do pripoznane višine. V presežku pa teče zastaranje naprej, saj v tem delu terjatev ni bila pripoznana (Obligacijski zakonik s komentarjem, 2 knjiga, (190. do 434. člen), odločbi VSL I Cp 1687/2000 in I Cp 4761/2009 ter odločba VS RS II Ips 237/2012)). Njenega dopisa z dne 14.4.2011 nikakor ni mogoče šteti kot pripoznavo dolga oz. celotno vtoževane terjatve, saj ni razvidno, da bi druga toženka pripoznala kakršenkoli drug ali višji dolg, kot ga je že plačala po sklenjeni poravnavi z dne 14.4.2011, zato tudi z dopisom z dne 26.6.2013 ni prišlo do pretrganja zastaranja. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V poravnavi z dne 11.4.2011 (priloga A3), sklenjeni med drugo toženko in tožnico, na podlagi katere je druga toženka tožnici tudi izplačala v poravnavi dogovorjeni znesek, je navedeno, da se zavarovalnica zavezuje, da bo oškodovancu v popolno poravnavo vse materialne škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 22.6.2010, plačala znesek 1.933,86 EUR in da bodo s plačilom navedenega zneska zavarovalnica in odgovorne osebe proste vsakršnih obveznosti iz tega škodnega dogodka v razmerju do oškodovanca.

Glede na tak zapis poravnave je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Podpira jo tako teorija(1), kot uveljavljena sodna praksa(2). Dejstvo je, da je druga toženka kot dolžnica podala izrecno izjavo, v kateri je določila višino. Iz navedene poravnave tudi jasno izhaja, da je druga toženka plačani znesek štela kot celotno odškodnino, do katere je upravičena tožnica in ne zgolj kot njen nesporni del oz. akontacijo. Z navedenim zapisom se je druga toženka zavarovala prav pred tem, kar želi tožnica v tej pravdi, tj. da bi to izjavo v pravdi za plačilo odškodnine šteli za pripoznavo dolga in se dejstva v zvezi s temeljem zahtevka ne bi več ugotavljala. Zato velja pripoznava le do višine navedene v poravnavi, ne pa v višjem znesku kot jo zahteva tožnica. Glede na navedeno ni moglo priti do pretrganja zastaranja na podlagi 364. člena OZ, za kar se zavzema pritožba, kot je v izpodbijani sodbi vse že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Drugačne odločitve ne podpira niti v pritožbi izpostavljena odločba Vrhovnega sodišča RS.

Upoštevaje vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo, potem ko pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350.člena ZPP), zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica in druga toženka nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka - tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, druga toženka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zaradi česar ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.

---

op. št. 1: dr. Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, stran 501.

op. št. 2: Primerjaj odločbi VS RS II Ips 51372008 z dne 13.5.2010, II Ips 237/2012 z dne 4.12.2014 in odločbi VSL II Cp 1687/2000 z dne 25.10.2010, II Cp 4761/2008 z dne 18.3.2009