UPRS sodba II U 241/2013

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja delno ugodila zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev in sicer v višini 70.581,69 €, del zahtevka v višini 64.385,06 € pa je zavrnila (1. točka izreka). Ker so bila tožeči stranki na podlagi odpravljene odločbe z dne 27. 10. 2011 že izplačana sredstva v višini 80.077,55 €, mora razliko v višini 9.495,86 € vrniti v roku 30 dni na v odločbi naveden račun (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja tožeči stranki z odločbo o pravici do sredstev št. 33123-48/2009-11 z dne 4. 2. 2010 odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 158.733,18 € za sofinanciranje iz ukrepa 322-obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z javnim razpisom. Dne 23. 8. 2011 je tožeča stranka vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 134.966,75 € in zahtevku priložila potrebno dokumentacijo.

Z odločbo z dne 27. 10. 2011 je Agencija o vlogi tožeče stranke že odločila in ji odobrila finančna sredstva v višini 80.077,55 €, preostali znesek v višini 54.889,20 € pa je zavrnila. Tožeča stranka je zoper navedeno odločitev vložila tožbo na Upravno sodišče RS, le-to pa je s sodbo št. II U 502/2011-12 z dne 9. 1. 2013 tožbi ugodilo in odločbo Agencije z dne 27. 10. 2011 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek, ker je ugotovilo, da odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in nepopolni in se jih ne da preizkusiti.

V ponovnem postopku je Agencija sledila navodilom upravnega sodišča in svojo odločitev obrazložila z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo. Agencija je v ponovljenem postopku ugotovila, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen v višini 70.581,69 €, del zahtevka v višini 64.385.06 € pa je zavrnila. Agencija je opravila kontrolo na kraju samem dne 13. 9. 2011 in ugotovila, da je pri obnovi gasilskih domov prišlo do odstopanj med opravljenimi deli oziroma vgrajenim materialom ter izstavljenimi računi. Pri PGD A. je bilo ugotovljeno neskladje v višini 6 zračnikov. Pri PGD B. je bilo ugotovljeno, da je bila izvedena demontaža samo enega wc-ja s kotličkom in umivalnika, na računu pa so navedene 3 demontaže wc-ja s kotličkom. Pri PGD C. je bilo na računu navedeno 379,08 m2 dobave in montaže nosilnih letev 5/8 cm (za kritino iz trapezne pločevine), dejansko pa je bilo izvedeno 359,8 m2. Razlika torej znaša 20 m2. Pri tem PGD je bila ugotovljena tudi razlika v dobavi in montaži kritine v rdeči barvi, prav tako v višini 20 m2. Razen tega je bilo pri PGD D. ugotovljeno še, da je bilo na računu zahtevanih 12 komadov dobave in montaže enojnih kolen, dejansko pa je bilo montiranih 9 in torej ugotovljeno neskladje znaša 3 enojna kolena. Skupni znesek znižanja na podlagi izvedene kontrole na kraju samem tako znaša 504,00 €. Ta znižanja so povzeta po zapisniku z dne 16. 9. 2011, ki ga je stranka podpisala in potrdila navedene ugotovitve.

Razen tega je bila z izpodbijano odločbo znižana višina zahtevka na podlagi ugotovitev o nepredvidenih delih oziroma ugotovitvah administrativne kontrole. Pri PGD A. presežni neupravičeni stroški znašajo 6.788,10 €, ker tožeča stranka zahteva več, kot je zlicitirana cena v pogodbi z izvajalci za objekt PGD A. Splošni stroški so bili zavrnjeni v presežku 601,30 € zato, ker jih tožeča stranka zahteva več, kot ji je bilo odobreno z odločbo z dne 27. 10. 2011. Pri PGD D. presežni neupravičeni stroški znašajo 20.418,87 €, ker tožeča stranka tudi tukaj zahteva več, kot ji je zlicitirana cena v pogodbi z izvajalcem za objekt PGD D. Pri tem tožeča stranka zahteva nepredvidena dela v višini 13.057,60 €, z ostankom situacije pa presega pogodbeno vrednost z izvajalcem. Pri PGD E. tožeča stranka zahteva več, kot je višina zlicitirane cene v pogodbi z izvajalcem in sicer v višini 14.851,90 €. Pri PGD B. tožeča stranka zahteva 3.363,30 € preveč, ker se ne upoštevajo nepredvidena dela. Pri PGD F. presežni neupravičeni stroški znašajo 10.384,77 €, ker tožeča stranka zahteva več, kot je zlicitrana cena v pogodbi z izvajalcem, ostalo pa gre v sankcije iz naslova preveč zahtevanih sredstev in nepredvidenih del, ki presegajo pogodbeno vrednost. Pri PGD G. tožeča stranka neupravičeno zahteva za nepredvidena dela znesek 2.683,91 € in pri PGD Sp. H. 4.788,91 €. Skupno torej presežni neupravičeni stroški znašaj 63.881,06 € oziroma skupaj s prej ugotovljenimi 504,00 € znesek presežka znaša 64.385,06 €.

Pri odločanju je Agencija upoštevala znesek zahtevanih računov v višini 282.243,70 €, od katerega je odštela 12.310,21 € presežnih upravičenih stroškov, ki jih tožeča stranka ne zahteva, in neupravičeno zahtevane stroške v višini 64.385,06 €. Na podlagi tega je Agencija ugotovila upravičeno višino zahtevka v višini 102.774,22 €. Iz tega pa je razvidno, da gre za skupno znižanje zahtevka v višini 23,85 %, kar pomeni, da presega dovoljen prag 3 %, zato je potrebno v skladu z določbo 30. in 31. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 v takih primerih uporabiti sankcijo v višini ugotovljene razlike med zahtevkom vlagatelja in dejanskim izračunom. 31. člen Uredbe določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca in določi zneske upravičene za podporo. Če razlika med obema zneskoma znaša več kot 3 %, se uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. V navedenem primeru znaša sankcija 32.192,53 €, zato je Agencija ta znesek odštela od zneska upravičenega zahtevka v višini 102,774,22 € in tožeči stranki odobrila sredstva v višini 70.581,69 €, v presežku pa je njen zahtevek zavrnila.

Tožeča stranka v vloženi tožbi zatrjuje, da Agencija v ponovljenem postopku ni sledila navodilom in stališčem Upravnega sodišča RS v sodbi št. II U 502/2011-12 z dne 9. 1. 2003 in je tudi v ponovnem postopku zagrešila bistveno kršitev pravil postopka. Zatrjuje, da izpodbijane odločbe v pretežnem delu še vedno ni mogoče preizkusiti. Zadovoljivo obrazloženo je le zmanjšanje zahtevka v višini 504,00 €, navedeno v obrazložitvi pod „ugotovitve kontrole na kraju samem z dne 13. 9. 2011“. Glede dela, ki se nanaša na znižanje zahtevka na podlagi ugotovljenih nepredvidenih del in ugotovitvah administrativne kontrole, tožeča stranka zatrjuje, da v odločbi niso navedene materialnopravne določbe, ki narekujejo znižanje višine, razen tega pa v odločbi tudi ni pojasnjen pojem zlicitirana cena. Tožena stranka ne navaja pravne podlage za odštevanje tako imenovanih presežnih upravičenih stroškov v znesku, za katere celo navaja, da jih tožeča stranka ni zahtevala. Izpodbijana odločba po trditvi tožeče stranke še vedno ni ustrezno obrazložena. Po mnenju tožeče stranke je mogoče preizkusiti le znižanje zahtevka iz naslova splošnih stroškov, pri tem pa se sklicuje na določila javnega razpisa, ki določajo, da lahko splošni stroški predstavljajo največ 10 % skupne priznane vrednosti naložbe, s tem, da so ti limitirani na največ 50.000,00 €. Glede na to bi tožeča stranka lahko zahtevala celo 15.873,31 €, dejansko pa je zahtevala le okoli petino tega zneska.

Tožeča stranka zatrjuje, da ji v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Odobrena so ji bila sredstva v višini do 158.733,18 €, po izvedbi obnove pa je tožeča stranka vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 134.966,75 €. Zahtevek je vseboval upravičene stroške in splošne stroške, ni pa vseboval nobenih neupravičenih stroškov. Glede na to je odločitev Agencije, da je tožeča stranka zahtevala povrnitev neupravičenih stroškov, nepravilna. Po mnenju tožeče stranke okoliščina, da so se pri nekaterih domovih pojavila nujna nepredvidena dela ali več dela, nekatere domove pa je tožeča stranka uspela obnoviti z nižjimi stroški, kot je bilo predvideno, ni pomembna. Sicer pa je tožeča stranka z izvajalci sklenila pogodbe s klavzulo cena po enoti mere in ne s klavzulo na ključ. Točko 11 tožbe je tožeča stranka popravila s pripravljalno vlogo vloženo dne 30. 5. 2013 in postavila zahtevek, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev ugodi v višini 134.714,75 €, v presežku v višini 252,00 € pa zavrne. Glede na to je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 54.637,20 €.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev, vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in še dodaja, da ne drži, da v ponovljenem postopku ni sledila navodilom in stališčem sodišča v sodbi, saj je v novi odločbi svojo odločitev obrazložila izčrpno, jasno in pregledno, opisno in v tabelah ter torej ustrezno utemeljila. Glede očitka tožeče stranke, da ne navaja materialno pravnih določb za odločitev, navaja, da je v izpodbijani odločbi navedla materialno pravno podlago, to je Uredbo komisije ES št. 1975/2006, ki med drugim v 31. členu določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi preglede ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Izraz zlicitirana cena po mnenju tožeče stranke povsem jasno pomeni pogodbeno dogovorjeno ceno. Glede presežnih upravičenih stroškov, ki jih tožeča stranka ni zahtevala, tožena stranka pojasnjuje, da je bistvo ravno v tem, da gre za stroške, ki jih tožeča stranka ni zahtevala in zato izraz presežni upravičeni stroški, ki pa ne gredo v sankcijo kot neupravičeni. Gre torej za stroške, ki presegajo postavljen zahtevek. Glede splošnih stroškov tožena stranka pojasnjuje, da je skupna vrednost priznana vrednost naložbe v konkretnem primeru določena z odločbo z dne 4. 2. 2010 in je torej ta tudi pravna podlaga za odmero splošnih stroškov.

Glede tožbene navedbe, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, tožena stranka pojasnjuje, da Uredba komisije ES št. 1975/2006 ne predpisuje načina obravnavanja oziroma poteka dokaznega postopka, ne glede na to pa je bil tožeči stranki že dne 4. 11. 2010 poslan dopis po elektronski pošti, s katerim je bila seznanjena, da predstavljena dodatna dela ne morejo biti upravičen strošek naložbe, ker ne gre za nujna nepredvidena dela, ampak za dodatna dela v smislu širjenja obsega naložbe, za kar pa bi morala tožeča stranka toženo stranko obvestiti, preden so se ta dela začela izvajati. Dokazni postopek tožene stranke je tako potekal skladno z določbami in načeli splošnega upravnega postopka. Po mnenju tožene stranke neupravičene stroške predstavljajo tudi dodatna dela, ki pomenijo širjenje naložbe, tudi za ta pa odločba z dne 4. 2. 2010 zahteva soglasje. Neutemeljena je tudi trditev tožeče stranke, da bi bilo potrebno od zahtevka odšteti le polovico vrednosti manjkajočih količin, ki znašajo 504,00 € in torej odšteti le 252,00 €. Glede na to, da ugotovljene nepravilnosti znašajo 504,00 €, se ta znesek odšteje od ugotovljenega zneska, šele nato pa se ugotovi končna priznana vrednost zahtevka, od katere se ugotovi delež sofinanciranja.

Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v vloženi pripravljalni vlogi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Tožeča stranka je bila uspešna s prijavo na javni razpis iz ukrepa „obnova in razvoj vasi – ukrep št. 322“, zato so ji bila z odločbo št. 33123-48/2009/11 z dne 4. 2. 2010 odobrena sredstva v višini do 158.733,18 €. Tožeča stranka je z vlogo z dne 23. 8. 2011 zahtevala izplačilo 134.966,75 €, vendar pa z njo ni bila v celoti uspešna, saj so ji bila z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo dodeljena sredstva v višini 70.581,69 €, v presežku, to je za 64.385,06 €, pa je bila njena vloga zavrnjena. Odločba z dne 25. 4. 2013 je že druga odločba, ki jo je agencija izdala na zahtevo tožeče stranke za izplačilo sredstev, prva je bila izdana dne 27. 10. 2011, vendar pa je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Mariboru, št. II U 502/2011-12 z dne 9. 1. 2013 odpravljena, ker odločba ni bila ustrezno obrazložena in je zato ni bilo mogoče preizkusiti.

Tožeča stranka v sedaj obravnavani tožbi zatrjuje, da agencija v ponovnem postopku ni sledila napotkom sodišča in je tudi sedaj obravnavana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, vendar se sodišče s tem ne strinja. V ponovnem postopku je agencija dovolj natančno in argumentirano obrazložila svojo odločitev. Obrazložila je svoje ugotovitve na kraju samem dne 13. 9. 2011 in odstopanja med predloženimi računi in opravljenimi deli oziroma vgrajenim materialom, iz česar sledi razlika v vrednosti 504,00 €, čemur tožeča stranka sicer ne nasprotuje, meni pa, da bi bilo iz tega razloga dopustno le znižanje za polovico tega zneska, torej 252,00 €. Sodišče se s tem ne strinja iz razlogov, ki jih navaja agencija v izpodbijani odločbi in jo sodišče povzema. Najprej je namreč treba, kot to določa Uredba komisije (ES) št. 1975/2006, ugotoviti upravičen, to je utemeljen, znesek, nato pa določiti znesek sofinanciranja.

Po presoji sodišča pa je agencija v zadostni meri obrazložila tudi rezultate administrativne kontrole in znižanja zaradi neskladja med odobrenimi deli oziroma sredstvi ter zahtevanimi. Z odločbo z dne 4. 2. 2010 so bila tožeči stranki odobrena sredstva za projekt, s katerim se je prijavila na javni razpis. Pri tem se je tožeča stranka zavezala sredstva porabiti točno za namen, za katerega so ji bila dodeljena. Tožeča stranka se je z odločbo zavezala še, da bo agencijo obvestila o vsaki, vsebinski, finančni ali časovni spremembi naložbe v roku 10 dni in pridobila soglasje agencije, preden se spremembe naložbe začnejo izvajati.

Agencija je pri odločanju o zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev izhajala iz zahteve, kot jo je tožeča stranka postavila. Pri odločanju tako ni mogla iti preko postavljenega zahtevka, prav tako pa ni mogla iti preko zneska odobrenih sredstev. Za vsa nepredvidena oziroma dela preko z odločbo z dne 4. 2. 2010 odobrenega projekta, bi morala tožeča stranka dobiti odobritev agencije. Ker te ni imela, teh sredstev ni mogoče odobriti. Pri tem tudi po presoji sodišča ne more biti nobenega dvoma, da izraz „zlicitirana cena v pogodbi“ pomeni pogodbeno dogovorjeno ceno.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da v izpodbijani odločbi ni navedena materialnopravna podlaga odločitve. Izpodbijana odločba se sklicuje na Uredbo komisije (ES) št. 1975/2006 (v nadaljevanju Uredba). V skladu s to uredbo se za kontrolo meril o izpolnjevanju pogojev opravijo administrativni pregledi in pregledi na kraju samem. Namen teh pregledov pa je preveritev zahtevka za plačilo, to je preveriti resničnost navedenih izdatkov ter skladnost med zahtevkom za plačilo in odobrenimi sredstvi. Plačila se izračunajo na podlagi tistega, kar izpolnjuje pogoje (31. člen Uredbe). Država članica preveri zahtevek za plačilo in določi zneske, upravičene za podporo. Določi torej a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo in b) znesek, ki ga upravičencu plača po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek b) presega znesek a) za več kot 3 %, se za znesek b) uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema zneskoma. Temu je sledila tudi agencija in v izpodbijani odločbi ugotovila upravičenost zneska za plačilo na podlagi kontrole na kraju samem in administrativne kontrole. Na ta način je ugotovila resničnost navedenih izdatkov, te pa je preverila tudi glede na obseg sredstev odobrenih z odločbo z dne 4. 2. 2010. Ker je razlika med zneskoma a) in b) iz 31. člena Uredbe znašala več kot 3 %, je bilo tudi pravilno uporabljeno znižanje v višini med tema zneskoma.

Pri tem se tožeča stranka neuspešno sklicuje na to, da bi ji morala biti sredstva odobrena že zato, ker ji je bil skupno odobren višji znesek, to je 158.733,18 €. Kot izhaja iz spisa, je do znižanja prišlo predvsem zaradi opustitve del na gasilskem domu I. To pa ne pomeni, da lahko tožeča stranka, ker določenih z odločbo z dne 4. 2. 2010 odobrenih del ni izvedla, izvede katerakoli druga dela po lastni presoji brez odobritve agencije. Za vsako vsebinsko spremembo bi morala namreč, preden so se ta dela začela izvajati, pridobiti soglasje agencije. O tem je bila tožeča stranka obveščena tudi s sporočilom poslanim po elektronski pošti dne 4. 11. 2010.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.