UPRS sodba I U 1504/09

Tožba se zavrne.
Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2007 v skupnem znesku 40.351,61 EUR in sicer za poslovne prostore oz. bencinske servise na naslovu ... v izmeri 170 m2, na naslovu ... v izmeri 1.136 m2, na naslovu ... v izmeri 170 m2 ter na parceli 2422/2 k.o. ... v izmeri 170 m2. Zemljišča so bila ovrednotena glede na lego in namen uporabe prostorov in sicer: ... s 300 točkami, ... s 3000 točkami, ... s 600 točkami, parcel 2422/2 k.o. ... s 600 točkami. Nadomestilo je bilo odmerjeno v skladu z določbami Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Brda (Uradno glasilo, št. 6/03 do 8/04, v nadaljevanju Odlok), ob upoštevanju mesečne vrednosti točke, ki za leto 2007 znaša 0,000918 EUR (Uradni list RS, št. 136/04). Po določbi 3. člena Odloka se območje Občine Brda deli na dve območji: v prvo območje spadajo naselja: Nozno, Belo, Brdice pri Kožbani, Slapnik, senik, Golo Brdo, Breg pri Golem Brdu, Kožbana, Vrhovlje pri Kožbani in Brezovk, v drugo območje pa v naselja v občini, ki niso navedena v prvem območju. Nadomestilo je bilo odmerjeno v skladu z določbami 10. in 14. člena Odloka, po katerih je mesečna višina NUSZ odvisna od površine prostorov, namena uporabe prostorov in vrednosti točke na enoto prostorov, ki znaša 0,000918 EUR.

Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je imela tožeča stranka možnost preizkusiti izpodbijano odločbo na podlagi navedbe, da gre za bencinske servise, ki so glede na območje, na katerem se nahajajo, točkovani z ustreznim številom točk, določenih v 4. točki Odloka. Po mnenju drugostopnega organa je bila namembnost zemljišč pravilno ugotovljena, saj je obče znano, da je glavna dejavnost tožeče stranke prodaja naftnih derivatov in ne prodaja drugih artiklov, ki služijo le kot dopolnitev h glavni dejavnosti. Večjo obremenitev trgovine z naftnimi derivati od ostalih trgovin določa Odlok, upravna organa pa za presojo ustavnosti in zakonitosti Odloka nista pristojna. Drugostopni organ še pojasnjuje, da je obveznost plačila nastala v trenutku izdaje prve odmerne odločbe, ki je bila kasneje odpravljena. Odprava le-te pa ne pomeni prenehanje obveznosti, določene z odpravljeno odločbo, temveč le zavezo, da je davčni organ dolžan obstoj obveznosti ponovno izkazati. V obravnavanem primeru je nova odmerna odločba višino obveznosti plačila, določeno v odpravljeni odmerni odločbi, potrdila.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da ima na območju Občine Brda en bencinski servis, in sicer ... ter tri poslovne prostore. Ugovarja, da pravilnosti in zakonitosti odločb prve in druge stopnje vsebinsko ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Prvostopna odločba ne vsebuje konkretizacije dejanskega stanja, na podlagi katerega je bilo z upoštevanjem meril po Odloku opravljeno točkovanje, niti ni iz obrazložitve odločbe razvidno konkretno točkovanje po posameznih merilih. Obrazloženo ni niti to, na kakšen način so bile izračunane točke v izreku odločbe za posamezni bencinski servis, temveč je mogoče ugotoviti zgolj to, da sta bila dva objekta točkovana s 600 točkami, eden s 300 točkami in en s 3000 točkami. Obrazložitev odločbe uporabljenih meril za točkovanje ne konkretizira, temveč se le sklicuje na določbe ZSZ in Odloka. Izpodbijana odločba v izreku nima določenega datuma, kdaj je obveznost plačila NUSZ zapadla, pač pa vsebuje izrecno določbo, da je NUSZ po tej odločbi v celoti poravnan, kar glede na dejstvo, da je bila prvotna odmerna odločba odpravljena, pomeni bistveno kršitev določb postopka. Poleg meril iz ZSZ in Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje NUSZ in meril za določanje višine tega nadomestila, morajo biti morebitna druga merila, ki jih uvajajo lokalne skupnosti, skladna s temeljim namenom NUSZ, torej namenjena pokrivanju dela stroškov za graditev, vzdrževanje in obratovanje komunalne infrastrukture. Obremenitve v členu 11 Odloka niso skladne s tem namenom, pač pa so za zavezance, ki izvajajo dejavnost „prodaje naftnih derivatov“ brez utemeljenega razloga diskriminatorne. Takšne dejavnosti Standardna klasifikacija dejavnosti sploh nima. Sporna določba zavezance, ki izvajajo trgovino (na drobno) z motornimi gorivi, obremenjuje nerazumno višje kot zavezance, ki izvajajo trgovino na debelo, trgovino na drobno, pretežno z živili, ostalo trgovino na drobno. Iz določb Odloka ni možno razbrati razumnega razloga za kar 20-krat višjo obremenitev dejavnosti tožeče stranke v primerjavi z obremenitvijo zavezanca za NUSZ, ki na isti lokaciji izvaja dejavnost trgovine pretežno z osnovnimi prehrambenimi izdelki s površino nad 200 m2. Če je ključni razlog za tako vrednotenje prodajni artikel, potem tožeča stranka poudarja, da so cene naftnih derivatov pod državno kontrolo, zaradi česar je izključena možnost za pridobivanje izjemnih dohodkov. Določitev točkovanja po sporni določbi Odloka ne zagotavlja sorazmerne in enake obravnave zavezancev za NUSZ s področja istovrstne dejavnosti, pač pa predstavlja arbitrarno ureditev, ki temelji zgolj na prosti presoji. Zato mora sodišče pred odločitvijo o zahtevku na podlagi 156. člena Ustave RS zahtevati presojo skladnosti spornih določb Odloka z ustavo in zakonom na ustavnem sodišču in predlaga prekinitev postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbi prve in druge stopnje odpravi ter toženi stranki naloži, da ji povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodne presoje ne vzdrži tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ne vsebuje zadostne konkretizacije dejanskega stanja. Iz izreka odločbe je povsem jasno, za katera stavbna zemljišča oziroma objekte je bilo tožeči stranki odmerjeno NUSZ, kje se te nepremičnine nahajajo, kakšna je njihova površina in v kateri coni se nahajajo, s tem da je bila uvrstitev v cono glede na lokacijo še pojasnjena v obrazložitvi. Da glede navedenih nepremičnin ne bi bila subjekt iz 2. člena Odloka, ki je zavezanec za plačilo, tožeča stranka ne trdi. Prav tako ne oporeka upoštevani površini, niti legi nepremičnin. Da je upravni organ za stavbna zemljišča, na katerih so bencinski servisi s prodajnimi dvorišči, kot njihovo namembnost štel prodajo naftnih derivatov (kar je v izreku odločbe razvidno iz števila točk), je po mnenju sodišča pravilno, saj je glavna dejavnost na bencinskem servisu prodaja naftnih derivatov, druge dejavnosti pa so le dopolnitev k tej dejavnosti.

Na navedena relevantna dejstva je upravni organ pravilno uporabil določila Odloka, ki v 10. členu določa, da je višina nadomestila odvisna od površine prostorov, namena uporabe prostorov in vrednosti točke na enoto površine prostorov. Po 10. členu Odloka pa je št. točk odvisno od območja, na katerem se nepremičnina nahaja. Po teh merilih, na katera se je upravni organ v obrazložitvi svoje odločbe skliceval, je bilo izračunano nadomestilo v zneskih, ki so za vsako posamezno nepremičnino razvidni iz izreka izpodbijane odločbe. Tudi teh izračunov tožeča stranka ne izpodbija.

Glede na zgoraj presojeno tožeča stranka z ugovorom, da prvostopna odločba ne vsebuje konkretizacije dejanskega stanja, na podlagi katerega je bilo z upoštevanjem meril po Odloku opravljeno točkovanje, da ni razvidno točkovanje po posameznih merilih, in ni obrazloženo, na kakšen način so bile izračunane točke, odločbe ne more izpodbiti.

Ker v zadevi ni sporno, da je tožeča stranka NUSZ plačala že pred izdajo izpodbijane odločbe, po odpravljeni odločbi z dne 5. 7. 2007, je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je to ugotovil v izreku odločbe in ni določil datuma zapadlosti odmerjenega nadomestila. Tožeča stranka tudi nima prav, ko navaja, da obveznost plačila NUSZ za leto 2007 vse do izdaje izpodbijane odločbe ni nastala. Obveznost plačila je bila določena z odločbo z dne 5. 7. 2007, ne glede na to, da je bila le ta kasneje odpravljena, saj ima pritožba zoper odločbo o NUSZ v skladu z določbo 1. odstavka 21. člena Zakona o davčnem postopku, ki se uporablja tudi v tem postopku po določbi 21. člena Odloka, suspenzivni učinek, kar pomeni, da pritožba zoper odločbo o NUSZ ne zadrži izvršitve odločbe. Tožbeni ugovor tožeče stranke, da bi moralo biti z odpravo prvotne odmerne odločbe vzpostavljeno prvotno stanje, kar pomeni med drugim tudi, da bi moral biti tožeči strani vrnjen plačan znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tudi če bi se nanašal na izpodbijano odločbo in ne na odločbo z dne 5. 7. 2007, zato ne bi bil utemeljen.

V zvezi z ugovorom neustavnosti določb Odloka, na podlagi katerih je dejavnost prodaje naftnih derivatov bistveno bolj obremenjena s plačilom NUSZ kot ostale, čeprav podobne dejavnosti, in predlogom, da sodišče postopek prekine in na Ustavnem sodišču RS zahteva presojo ustavnosti in zakonitosti Odloka, sodišče pojasnjuje, da je tak predlog brez pravne podlage. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), postopek odločanja pa morajo prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, če je zakon, ki bi ga morali uporabiti, protiustaven (156. člena Ustave RS). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo in zakonom, pa lahko odkloni njegovo uporabo preko instituta exceptio illegalis. V tem primeru podzakonskega predpisa ne uporabi. V Odloku, ki je bil uporabljen v obravnavanem primeru, sodišče razlikovanja pri določitvi točk glede na namembnost zazidanega stavbnega zemljišča za zavezance v območju 1 in 2, ki bi bilo nedopustno diskriminatorno, kot ugovarja tožeča stranka, ne vidi. Po stališčih Ustavnega sodišča RS, sprejetih pri oceni odlokov, s katerimi lokalne skupnosti predpisujejo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, različna dejanska stanja dopuščajo različno urejanje pravnih položajev, ne da bi to pomenilo kršitev načela enakosti. V obravnavanem primeru po mnenju sodišča pri določbi člena 11 gre za različne oblike sicer istovrstne dejavnosti – trgovine na isti lokaciji (trgovina s pretežno prehrambenimi izdelki i.d.), prodaja naftnih derivatov pa v primerjavi z drugimi trgovinami tudi pomeni drugačno, višjo stopnjo obremenitve. Sicer pa tožeča stranka zatrjevanih nesorazmerij s točkovnim ovrednotenjem za različne namembnosti, razen številčno, niti konkretno ne utemeljuje. Posplošena trditev, da gre za arbitrarno ureditev, pa za sprejetje sklepa o neutemeljenem razlikovanju zavezancev za plačilo NUSZ ne zadošča. Sodišče lahko le pritrdi presoji drugostopnega organa, da je prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl. US in 107/09- odl. US, v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.