VSL sklep I Ip 1518/2011

I. Pritožbi proti sklepu opr. št. 2890 In 233/1997-302 z dne 20. 12. 2010 se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se:
- v I. točki izreka odmera nagrade in nadomestila za stroške zniža za 105,80 EUR,
- v II. točki izreka prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zniža za 6,35 EUR,
- v IV. točki izreka skupni znesek zniža za 112,15 EUR,
- v preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu (I., II., IV. in V. točka izreka) potrdi.

Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožba proti sklepu opr. št. 2890 In 233/1997-304 z dne 21. 12. 2010 se zavrne in se sklep v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka potrdi.

Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožba proti sklepu opr. št. 2890 In 233/1997-305 z dne 21. 12. 2010 se zavrže.

Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi proti sklepu opr. št. 2890 In 233/1997-302 z dne 20. 12. 2010:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu S. L. iz L. za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške v skupnem znesku 687,70 EUR (I. točka izreka), sklenilo, da je od predlaganega celotnega izplačila treba obračunati in plačati 6% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 41,26 EUR (II. točka izreka), ugotovilo, da sodni izvedenec ni zavezanec za plačilo DDV (III. točka izreka), sklenilo, da plačilo skupnega zneska v višini 728,96 EUR izvrši finančno računovodska služba iz sredstev založenega predujma, da se znesek osebnega prejemka nakaže na osebni račun sodnega izvedenca, davek od osebnih prejemkov (akontacija dohodnine) ter 6% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa se nakažeta na ustrezna računa (IV. točka izreka), sklenilo je še, da se plačilo izvede najkasneje v 45 dneh od izdaje sklepa ter da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa (V. točka izreka sklepa).

Proti sklepu se je dolžnik po pooblaščenki pravočasno pritožil in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Uveljavlja, da izvedenec ni specificiral stroškovnika, saj ni pojasnil, katero in koliko gradiva je moral pregledati za izdelavo mnenja, niti kakšna je bila težavnost dela. Kot nepravilno ugotovitev dejanskega stanja uveljavlja, da izvedencu sodišče ni utemeljeno priznalo 138,00 EUR za pregled dokumentacije in študij spisa, saj izvedencu ni bilo treba pregledati celotnega spisa, ker se večina ne nanaša na višino terjatve, temveč na njen temelj in zavarovanje. Točka 45.1.3 tarife Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik) se uporablja za obseg spisa od 200 do 500 strani, del spisa, ki se nanaša na zahtevano izvedensko mnenje, pa v nobenem primeru ni obsežnejši od 20 strani. Zato bi bilo utemeljeno priznati nagrado v višini 46,00 EUR. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da gre za zelo zahtevno izvedensko delo (točka 47.1.3 tarife Pravilnika) in priznalo nagrado v višini 414,00 EUR. Zmotno in v nasprotju z listinami sodišče ugotavlja, da so bila plačila izražena v več valutah. Vsa plačila so se izvršila v eni valuti, to je nemški marki, in tudi velika večina izvedenskega mnenja je izražena v DEM. Slovenski tolar se pojavi šele v zadnjem razdelku zadnje strani izvedenskega mnenja. Zmotna je tudi navedba, da je bilo treba upoštevati številna plačila, teh je bilo natanko 17, kar gotovo niso številna plačila, poleg tega so bili vsi obroki enaki. Nadalje pritožnik izhaja tudi iz dolžine izvedenskega mnenja, da ni bilo zahtevno, saj pojasnila obsegajo šest strani z velikimi presledki, obračun obresti pa tri strani, presledki so še večji. Po mnenju pritožnika je zadeva kvečjemu zahtevna, zato bi izvedencu pripadalo največ 276,00 EUR. Sodišče tudi ne bi smelo obračunati 6% prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od materialnih stroškov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Višje sodišče ne sprejema splošne pritožbene navedbe, da izvedenec ni pojasnil, katero in koliko gradiva je moral pregledati, niti kakšna je bila težavnost dela in da je zato odmera stroškov in nagrade brez utemeljenega predloga in podlage. Glede odmere nagrade za študij spisa višje sodišče svojo odločitev pojasnjuje v nadaljevanju, glede nagrade za zahtevnost pisnega izvida in mnenja pa pojasnjuje, da Pravilnik ne predpisuje kriterijev za oceno zahtevnosti in je naloga sodišča, da ovrednoti konkretno zadevo glede na njeno zahtevnost. To je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi pravilno opravilo, dodatnih pojasnil izvedenca pa zato ni potrebovalo.

Dolžnik utemeljeno opozarja, da izvedencu v obravnavani zadevi za pripravo izvedenskega izvida in mnenja ni bilo treba pregledati celotne obsežne dokumentacije v spisu, zaradi česar je sodišče prve stopnje za študij spisa nepravilno priznalo nagrado po 3. točki prvega odstavka 45. člena Pravilnika. Ne gre prezreti, da je sodišče v sklepu opr. št. 2890 In 233/1997-267 z dne 15. 06. 2010 dalo jasna in konkretna navodila za delo izvedenca, pri čemer je v obrazložitvi navedlo podlage za izdelavo mnenja. Konkretno je namreč opredelilo glavnico in obresti, katerih izterjava je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 03. 09. 1998, kot tudi opravljena plačila, za katera je bila izvršba ustavljena s sklepom z dne 08. 12. 2009. Opozorilo je na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006. Ob tako natančnih navodilih v sklepu o postavitvi izvedenca ni razvidna potreba po študiju celotnega spisa, ki je do izdelave izvedenskega mnenja res obsegal preko 500 listovnih številk, če pa je izvedenec ocenil, da mora za izdelavo izvedenskega mnenja kljub temu pregledati vso obsežno dokumentacijo, bi to moral v predloženem stroškovniku pojasniti, česar pa ni storil, kot to opozarja tudi pritožnik. Višje sodišče tako ocenjuje, da je za študij spisa primerno priznati nagrado po 1. točki prvega odstavka 45. člena Pravilnika v znesku 46,00 EUR, kar je za 92,00 EUR manj od priznanega, upoštevaje še 15% povečanje za materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 41. člena Pravilnika, to pomeni 105,80 EUR manj od odmerjenega zneska.

Višje sodišče pa se strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, na katere se tudi sklicuje, glede ocene izvedenskega dela kot zelo zahtevnega, zaradi česar mu pripada nagrada po 3. točki prvega odstavka 47. člena Pravilnika v višini 414,00 EUR. Sodišče je pravilno ocenilo, da je moral izvedenec upoštevati številna plačila, in se ni mogoče strinjati s pritožbeno trditvijo, da 17 plačil ne pomeni „številna plačila“, prav tako pa je tudi sodišče pravilno upoštevalo, da je šlo za plačila, izražena v valutah DEM in SIT, kar uveljavlja pritožnik. Ocena zahtevnosti mnenja pa gotovo ne more temeljiti na njegovi obsežnosti po straneh in razmakih v pisavi, temveč je bistvenega pomena vsebina opravljenega dela.

V skladu s tretjim odstavkom 48. člena Pravilnika se stroški izplačujejo v bruto znesku, zato je pritožbeno uveljavljanje, da sodišče od materialnih stroškov (ki so bili priznani v pavšalni višini 15% od odmerjene nagrade v skladu s tretjim odstavkom 41. člena Pravilnika) ne bi smelo obračunati 6% prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, brez pravne podlage.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in sklep spremenilo tako, da je odmerjeno nagrado in nadomestila za stroške znižalo za 105,80 EUR, posledično je znižalo tudi znesek prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter bruto znesek nagrade in stroškov, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (3. in 2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Višje sodišče je odločilo, da dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka kljub delnemu uspehu s pritožbo, saj mu upnik stroškov za pritožbo ni neutemeljeno povzročil, kar je kriterij za odločitev na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ. Dolžnik v pritožbi te podlage niti ne zatrjuje.

O pritožbi proti sklepu opr. št. 2890 In 233/1997-304 z dne 21. 12. 2010:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika po izteku roka z dne 15. 10. 1999 po uradni dolžnosti ugodilo za izterjavo pogodbenih in zakonitih zamudnih obresti za čas od 01. 01. 2002 dalje do plačila (1. točka izreka), zavrnilo navedeni ugovor v delu, v katerem dolžnik zatrjuje, da sta stranki s plačili sporazumno podaljševali rok zapadlosti ter da je neutemeljen upnikov zahtevek, da se za obdobje do marca 1997 obračunavajo zamudne obresti (2. točka izreka), ter sklenilo, da dolžnik sam nosi svoje preostale stroške v zvezi z ugovorom (3. točka izreka).

Dolžnik je po pooblaščenki v pravočasno vloženi pritožbi izpodbijal sklep v 2. in 3. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Trdi, da sta se pogodbeni stranki konkludentno sporazumeli, da bosta rok zapadlosti podaljšali oziroma odložili zapadlost posojilnih pogodb, česar pa sodišče zmotno ni ugotovilo in ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal dolžnik, in je zato podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V posojilnih pogodbah je bilo res sprva dogovorjeno, da kredita zapadeta 17. 05. 1996 oziroma 22. 05. 1996, vendar se je način plačevanja obveznosti po posojilnih pogodbah kasneje izvrševal drugače, saj je dolžnik svojo obveznost poravnaval v mesečnih obrokih po 1.500 takratnih DEM, prvega decembra 1995, zadnjega pa marca 1997. Upnik je tak način plačevanja posojila sprejel in pristal na spremembo roka zapadlosti, kar je dolžnik v ugovoru zatrjeval. Sodišče je izvajalo dokaze z zaslišanjem strank in prič v zvezi s predloženimi potrdili o plačilih, o katerih je dolžnik zatrjeval, da so dokaz o spremenjenem roku plačila, ker je upnik plačila sprejel kot celotno izpolnitev iz naslova dolgovane glavnice in vsakokratnih pripadkov, ker sta stranki dogovorili, da se rok zapadlosti določi na dan plačila, vendar pa se je pri izvajanju dokazov omejilo le na vprašanje posameznih plačil dolžnika, ni pa dokazov izvedlo tudi v zvezi z vprašanjem spremembe roka zapadlosti plačil, zaradi česar je po mnenju dolžnika podana očitana kršitev. Trdi, da terjatvi po navedenih posojilnih pogodbah iz navedenih razlogov do marca 1997, ko je dolžnik plačal zadnji mesečni obrok, nista zapadli, temveč šele marca 1997, zamudne obresti pa so prenehale teči, ko so dosegle višino glavnice. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ugovor po izteku roka, v katerem je dolžnik uveljavljal, da sta stranki sporazumno podaljševali rok zapadlosti terjatve in da je zato neutemeljen zahtevek za obračun zamudnih obresti za obdobje do marca 1997, neobrazložen. V ugovoru z dne 15. 10. 1999 je namreč dolžnik, poleg zatrjevanja in dokazovanja plačil v obdobju od decembra 1995 do februarja 1997 (o tem delu ugovora je bilo pravnomočno odločeno s sklepom z dne 08. 12. 2009), navedel le, da je iz navedenih potrdil razvidno, da je dolžnik vračal posojila vse do marca leta 1997 ter da gre na tej podlagi ugotoviti, da sta pravdni stranki sporazumno podaljševali rok zapadlosti, zaradi česar je zahtevek upnika, da se za obdobje do marca 1997 obračunavajo zamudne obresti, neutemeljen in izpodbijani sklep nezakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so trditve o podaljševanju roka zapadlosti terjatve pavšalne in zanje ni ponujen noben dokaz, zaradi česar je ugovor utemeljeno štelo kot neobrazložen in s tem neutemeljen. Dolžnik v ugovoru ni predlagal izvajanja nobenih dokazov, zaslišanje strank in prič je bilo predlagano v vlogi z dne 29. 08. 2003 (red. št. 67 spisa), vendar ne za dokazovanje dejstev v zvezi z zatrjevano zapadlostjo terjatev, temveč za dokazovanje dejstev, ki so navedena v tej vlogi in se nanašajo na plačila, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da navedene vloge iz tega razloga pri odločanju v tem sklepu ni upoštevalo.

Ker izvajanje dokazov z zaslišanjem strank in prič za zatrjevano dejstvo podaljšanja roka zapadlosti terjatve v ugovoru ni bilo predlagano, sodišče prve stopnje s tem, ko jih na naroku v tej smeri ni zaslišalo, tudi ni moglo storiti absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kot to očita pritožnik, ki bi, če bi kršitev obstajala, moral nanjo opozoriti že na naroku, ali pa vsaj v pritožbi navesti, zakaj na naroku brez svoje krivde tega ni mogel storiti (prim. 286.b člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih 2. in posledično 3. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter šestem odstavku 38. člena ZIZ.

O pritožbi proti sklepu opr. št. 2890 In 233/1997-305 z dne 21. 12. 2010:

Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom v zvezi s prodajo nepremičnine parc. št. 123/4, vl. št. 1234 k.o. A., na tretji javni dražbi dne 02. 04. 2010 pozvalo drugega najboljšega ponudnika, da v roku osem dni od vročitve tega sklepa sodišču sporoči, ali privoli v plačilo kupnine za zgoraj navedeno nepremičnino v višini 485.500,00 EUR, kolikor je znašala njegova zadnja najvišja ponudba na tretji javni dražbi 02. 04. 2010, in če bo v danem roku sodišču sporočil svojo privolitev, mora kupnino plačati v 30 dneh od poteka danega roka.

Proti sklepu se je pravočasno pritožil dolžnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Ne strinja se s pravnim poukom, da zoper sklep ni pritožbe, saj je ZIZ ne izključuje. Glede na naravo odločitve višje sodišče nadaljnjih pritožbenih navedb ne povzema. Dolžnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni dovoljena.

ZIZ v tretjem odstavku 191. člena daje sodišču dve možnosti postopanja v primeru, če kupec nepremičnine v določenem roku ne položi kupnine, in sicer, da pozove na plačilo kupnine drugega oziroma naslednje najboljše kupce, ki v to privolijo in dajo izjavo iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, ter jim določi rok za položitev kupnine, ali pa prodajo s sklepom razveljavi in določi novo prodajo. Sklep o pozivu k izjavi o privolitvi v plačilo kupnine in o določitvi roka za plačilo v primeru privolitve ima naravo sklepa procesnega vodstva, na podlagi drugega odstavka 270. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa zoper takšne sklepe ni pritožbe. Sodišče prve stopnje je tako v pravnem pouku pravilno navedlo, da zoper izpodbijani sklep ni pritožbe, nedopustno pritožbo pa je višje sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter šestem odstavku 38. člena ZIZ.