VSRS Sodba VIII Ips 60/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za spremembo 1. točke odločbe tožene stranke z dne 14. 12. 2004 tako, da se mu prizna plačilni razred s količnikom 8,00, da mu je tožena stranka dolžna od julija 2004 do februarja 2006 obračunati bruto razliko plače v višini 5.097,15 EUR, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke, neto znesek v višini 2.327,70 EUR plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti do plačila (kot izhaja iz sodbe) ter mu povrniti stroške postopka. S sklepom je ustavilo postopek zaradi umika tožbe za razliko v plači od 1. 2. 2006 dalje in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka.

2Sporno vprašanje se je nanašalo na to, ali je imel tožnik ob razporeditvi na drugo delovno mesto pravico obdržati le količnik, ki ga je pridobil z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu, ali tudi število napredovanj, kar bi pomenilo tudi višji količnik za določitev plače. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik s 1. 7. 2004 imenovan v naziv vojaškega uslužbenca XIV. razreda, ki je v skladu s prvim in drugim odstavkom 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) ter prilogo Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadalj.; v nadaljevanju Uredba) naziv III. stopnje. Glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, se za te delavce štejejo uradniki v nazivih prve do šeste stopnje (prvi odstavek 196. člena ZJU v povezavi s 195. členom ZJU). Za višje upravne delavce ne velja določba, da v primeru razporeditve na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini, v istem ali drugem organu, obdržijo število plačilnih razredov, ki so jih dosegli na prejšnjem delovnem mestu (31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi - Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj.; v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to je tožena stranka tožnika pravilno razporedila v plačilni razred s količnikom 7,20, ki ga je dosegel na podlagi napredovanj na prejšnjem delovnem mestu.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo tudi, da dopusti revizijo. Tako kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za tožnika veljajo določbe, ki se glede pravic in obveznosti nanašajo na višje upravne delavce, v takšnem primeru pa zanj ne velja določba, da obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, temveč v skladu s četrtim odstavkom 195. člena ZJU le količnik za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanji v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS, št. 18/94 in nadalj.), če je ta višji od količnika iz prvega odstavka tega člena (za XIV. razred in naziv tretje stopnje znaša količnik za določitev osnovne plače 6,00).

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Povzema ugotovitve o imenovanju na formacijsko dolžnost svetovalca za pedagoško delo in posebne naloge v poveljstvu za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje, ki se opravlja v XIV. razredu, s količnikom za določitev osnovne plače 6,00, in da iz obrazložitve sodišča druge stopnje izhaja, da gre v skladu s prvim in drugim odstavkom 195. člena ZJU ter Uredbo za naziv III. stopnje, to pa naj bi na podlagi določbe prvega odstavka 196. člena ZJU in 30. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-D, Ur. l. RS, št. 40/2004 oziroma ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) pomenilo, da se tožnika šteje za višjega upravnega delavca, za katerega pa po 31.a členu Pravilnika ne velja določba o tem, da zadrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Predpis, ki je določal, kateri zaposleni so višji upravni delavci pred prevedbo nazivov po ZJU, je bil Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in nadalj.), prav na podlagi tega zakona pa tudi Pravilnik. Po 15. členu ZDDO so določeni višji upravni delavci, določbe ZJU, ki se nanašajo na poimenovanje nazivov uradnikov pa se uporabljajo šele od prevedbe nazivov javnih uslužbencev dalje, ki je bila za tožnika opravljena z dnevom razporeditve na novo dolžnost. Za čas pred prevedbo so zanj relevantne določbe ZDDO, po katerih nima statusa višjega upravnega delavca. Tega sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali in sta materialno pravo zmotno uporabili, zagrešili pa tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se nista opredelili do razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega sodišči nista upoštevali specifične narave dela pripadnikov Slovenske vojske, saj gre za vojaške osebe, ne za uradnike. Če bi bil tožnik izenačen z uradniki, njegovih pravic ne bi urejal ZObr kot specialni predpis, prav tako pa tudi v 194. in 195. členu ZJU ne bi bilo navedeno, da se prevedba v naziv za pripadnike Slovenske vojske izvaja po posebni uredbi. Ker tožnik ni izgubil statusa vojaške osebe, ni uradnik, in zanj glede priznanja pravice do napredovanja ni mogoče uporabiti 196. člen ZJU. Za razlikovanje med višjimi upravnimi delavci in drugimi javnimi uslužbenci tudi ni razumnega razloga; določba 31.a člena Pravilnika je v nasprotju z ustavnim načelom prepovedi diskriminacije, sodišči pa je ne bi smeli uporabiti. Stališče sodišča druge stopnje je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso tega sodišča (v zadevah Pdp 524/2006, 748/2006 in 1186/2006). Tožena stranka bi ob upoštevanju 31.a člena Pravilnika morala najprej opraviti prerazporeditev na novo formacijsko dolžnost, nato določiti ustrezni plačni razred za to dolžnost ob upoštevanju vseh napredovanj in šele nato opraviti ustrezno prevedbo tožnika.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Revident se uvodoma sklicuje na revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ki se nanaša na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje, v nadaljevanju pa v nasprotju s tem očita sodišču prve stopnje le bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, da naj tožnik ne bi bil višji upravni delavec v skladu z določbami ZDDO. Tega sodišče prve stopnje (enako tudi sodišče druge stopnje) res ni navedlo, vendar to ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb postopka. Očitana kršitev je funkcionalne narave in se nanaša na tiste pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti. To pa ne drži, saj izpodbijana sodba omogoča preizkus; iz nje jasno izhaja, da je sodišče (tako kot tožena stranka) uporabilo drug predpis, namreč ZJU. Uporaba enega ali drugega predpisa predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

8Dne 28. 6. 2003 se je začel uporabljati ZJU, ki je v prvem odstavku 194. člena določil, da se nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v organih državne uprave, upravah lokalnih skupnosti in pravosodnih organih najkasneje do 1. 1. 2004 prevedejo v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev plače. Prevedba nazivov v Slovenski vojski je bila določena ob smiselni uporabi prvega odstavka tega člena z vladno uredbo (peti odstavek 194. člena ZJU). Za čas do začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) je ZJU v prvem odstavku 195. člena določil količnike za določitev osnovne plače z upoštevanjem uradniških nazivov (1. do 18. točka te določbe). Za pripadnike Slovenske vojske se v skladu z drugim odstavkom 195. člena ZJU z začetkom uporabe ZSPJS določijo količniki za določitev osnovne plače z vladno uredbo ob smiselni uporabi prvega odstavka istega člena (drugi odstavek 195. člena ZJU). V 30. členu ZObr-D, je bilo določeno, da je prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih izenačeno z imenovanjem na formacijske dolžnosti po ZObr o obrambi, izvaja pa se z akti vodenja in poveljevanja.

9Iz 5. člena ZObr izhaja, da so vojaške osebe tudi vojaški uslužbenci (oziroma delavci, ki poklicno opravljajo delo na obrambnem področju). Zanje v skladu z 88. členom ZObr veljajo predpisi o javnih uslužbencih. Delitev vojaških uslužbencev na nižje in višje določa 63.a člen ZObr (nižji uslužbenci so razporejeni v razrede od I. do VIII, višji pa v razrede od IX. do XV.), podrobneje pa Uredba o vojaških uslužbencih (Ur. l. RS, št. 54/2003), pri čemer je v 6. členu te Uredbe določena tudi primerljivost vojaškega uslužbenca s čini – XIV. razred, ki velja za tožnika, je primerljiv s činom polkovnika. O prevedbi dolžnosti govorita tudi 20. in 21. člen te Uredbe, pri čemer se pri prevedbi v formacijske dolžnosti vojaških uslužbencev upošteva primerljive formacijske čine ter količnike za določitev plače ali plačnega razreda.

10Glede na navedeno ni utemeljeno revizijsko stališče, da tožnika kot vojaško osebo ni mogoče šteti oziroma primerjati z uradniki in da v primeru izenačitve z uradniki njegovih pravic ne bi urejal ZObr kot specialni predpis. Prav določbe specialnih predpisov v skladu z ZJU, na katerega napotuje ZObr, določajo prevedbo tudi za pripadnike Slovenske vojske in pri tem smiselno uporabo ZJU. Tudi vojaške osebe je zato treba obravnavati po pravilih, ki veljajo za upravne delavce po določbah ZJU, seveda z upoštevanjem specifične ureditve po ZObr. Zato je v skladu z 88. členom ZObr treba upoštevati tudi določbo 196. člena ZJU, po kateri se glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, za te štejejo uradniki v nazivih prve do šeste stopnje, uradniki v drugih nazivih pa se štejejo za upravne delavce.

11Tožnik kot vojaški uslužbenec XIV. razreda (v nazivu tretje stopnje) je torej primerljiv z uradniki, za katere se uporabljajo predpisi za višje upravne delavce, kar pa v skladu s prvim odstavkom 31.a člena Pravilnika (ta določa: „če je zaposleni razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ta določba pa ne velja za višje upravne delavce“) pomeni, da tožnik ni mogel obdržati število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, temveč je lahko v skladu s četrtim odstavkom 195. člena ZJU obdržal le količnik za določitev osnovne plače, ki je bil pridobljen na podlagi prejšnjih napredovanj, saj je bil ta višji od osnovnega količnika za naziv tretje stopnje.

12Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje za to, da bi bilo treba pri opredelitvi višjih upravnih delavcev izhajati iz določb prejšnjega zakona, to je ZDDO in da ni nikakršnega razumnega razloga za razlikovanje med višjimi in ostalimi upravnimi delavci.

13Čeprav opredelitev višjih in ostalih upravnih delavcev oziroma razlikovanje med njimi res izhaja iz ZDDO, prav ZJU v prehodni določbi 196. člena opredeli, kdo se šteje za višje upravne delavce, za katere veljajo posebni predpisi. Opredelitev višjih upravnih delavcev po ZDDO sicer ni primerljiva z novo ureditvijo (ZJU).

14V ZDDO so bili višji upravni delavci opredeljeni kot delavci, ki se imenujejo za pomoč pri vodenju dela v upravnih organih in za opravljanje najzahtevnejših del (1. odstavek 14. člena ZDDO). Ta zakon je v nadaljevanju določil tudi nazive višjih upravnih delavcev ter njihovo imenovanje s strani izvršnega sveta, itd. Razlikovanje med višjimi upravnimi delavci in upravnimi delavci po ZDDO se je med drugim kazalo tudi v količnikih za določitev plače po 8. členu ZRPJZ in v Pravilniku, ki določa neke razlike ne le v 31.a členu, temveč tudi v 5., 29. in 31.b členu. Tega razlikovanja ZJU ni ohranil, vendar je z namenom prevedbe določil, kateri uradniški nazivi po sistemu iz ZJU (85. člen) se štejejo za višje upravne delavce – ki jih je treba upoštevati pri določitvi pravic in obveznosti. Gre torej za prilagoditev novemu sistemu, ki pa je izhajala tudi iz prejšnjega razlikovanja. Glede na pred tem različen položaj višjih in ostalih upravnih delavcev revizijsko sodišče ne ugotavlja razlogov, zakaj teh dveh kategorij ne bi mogli obravnavati različno tudi v primeru prevedbe in razporeditve na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini, ob tem pa določitvi količnikov oziroma upoštevanju plačilnih razredov.

15Tožnik je bil na novo formacijsko dolžnost imenovan že z ukazom z dne 29. 6. 2004 (s 1. 7. 2004) in je bil že takrat v skladu z ZObr in ZJU imenovan v naziv vojaškega uslužbenca XIV. razreda. Tudi zato pri kasnejši odločbi tožena stranka utemeljeno ni izhajala iz ZDDO, temveč ZJU. To smiselno trdi že tožnik sam, saj navaja, da so bile zanj za čas pred prevedbo, vendar ne tudi po njej (!), relevantne določbe ZDDO (po katerih ni imel statusa višjega upravnega delavca).

16Revizijsko sodišče je enako odločilo tudi v primerljivih zadevah VIII Ips 236/2008 (prav v zvezi z drugačno odločitvijo sodišča druge stopnje Pdp 1185/2006) in VIII Ips 155/2009.

17Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.