VSL sodba I Cp 1870/99

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je plačilni nalog, ki ga je samo izdalo pod opr. št. Pl 7/98 dne 6.4.1998, vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da mora plačati tožnici znesek 126.822,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.1999 in za stroške plačilnega naloga. V preostalem delu je plačilni nalog razveljavilo, hkrati pa je tožencu tudi naložilo dolžnost plačati tožnici še znesek 145.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.1999 dalje in 34.485,00 SIT pravdnih stroškov, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vendar od 13.7.1999 dalje do plačila, vse pa v 15 dneh. Kar je zahtevala tožnica več, je sodišče zavrnilo. Znesek, ki ga je toženec dolžan plačati tožnici, so stroški za tožničino zastopanje toženca.

Toženec se je zoper sodbo pritožil iz vseh v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov kot uveljavljanih. Obširno obrazlaga svoje stališče, da je toženec v svojem imenu in zase tožnico pooblastil in ji naročil le del opravil v zvezi z nakupom nepremičnine od kupca v Mariboru ter kot eden od denacionalizacijskih upravičencev za postopek denacionalizacije. V vseh ostalih postopkih pa tožnica toženca ni zastopal. Toženec tožnici za zastopanje v zadevi D 51/94 ni dal nobenega pooblastila, ker za to tudi ni imel nobenega interesa in ji v tej zapuščini ni naročil nobenega opravila. Zgolj zato, ker je bil toženec kot pooblaščenec prisoten na zapuščinskih razpravah, pa ni mogoče oceniti, da je nastalo med tožnico in tožencem pooblastilno razmerje in da je zato toženec dolžan plačati tožnici opravila iz zadeve D 51/94. Glede plačila in zastopanja v zadevi denacionalizacije pa bi bil toženec kot eden od pooblastiteljev kvečjemu dolžan plačati le sorazmeren del stroškov, če bi bil račun utemeljen. Vendar pa tožnica ne more za pregled spisa, ki ga je prejela od prejšnjega zastopnika in je bil kompleten, zaračunati kar 5 ur, enako ne more zaračunati sestanka na UE, ki ni v ničemer potrjen.

Sicer pa toženec poudarja, da tožnica ni upravičena zviševati zahtevanih stroškov, ker se ji zdi, da je stroške ovrednotila prenizko. Tožnica je svoje delo ocenila v računu, ki ga je izdala, toženec ga je priznal in do dodatnih zahtevkov iz tega naslova tožnica ni upravičena, ker nimajo osnove. Nerazumljiva je tudi odločitev sodišča, da priznava tožnici neke stroške za postopek skrbništva. V tej zvezi toženec tožnici ni dal nobenega naročila, ki naj bi ga tožnica izpolnila. Končno se toženec pritožuje tudi glede stroškov postopka. Stroški njene pooblaščenke niso potrebni, saj je tožnica sposobna lastnega zastopanja. Zato naj sodišče zavrne tudi stroškovni del tožničinega zahtevka.

Toženec predlaga razveljavitev plačilnega naloga in zavrnitev zahtevka po plačilu vtoževanega zneska tudi v delu, ki ga je sodišče prisodilo v plačilo, tožnici pa naj naloži v plačilo stroške tega postopka, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožnica je na toženčevo pritožbo odgovorila. Prereka vse njegove navedbe in predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje prav vse zatrjevane pritožbene razloge. Na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče jo sprejema kot pravilno, kajti pritožbene navedbe niso prav z ničemer omajale prepričanja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo tožnico in toženca kot stranki. Na osnovi neposrednega vtisa je ocenilo izpovedbo tožnice kot verodostojno in pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da takšne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne bi sprejelo kot pravilne. Na osnovi tožničine izpovedbe pa je sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da je tožnica zastopala toženca pri pogajanjih za nakup hiše J. K. in da zato utemeljeno zahteva od toženca po računu št. 94/97 znesek 38.250,00 SIT.

Nobenih pomislekov tudi nima pritožbeno sodišče glede odločitve sodišča prve stopnje, da je tožnica zastopala toženca tudi v zapuščinskem postopku po pok. S. T., za katero zastopanje je tožencu izdala račun št. 95/97 za znesek 150.322,50 SIT in da se je toženec zavezal plačati tožnici stroške za njeno zastopanje v tem postopku. V izpovedbi tožnice, da je bil med pravdnima strankama dogovor, da tožnica zastopa toženca v tem postopku in da je bil s tožnico v kontaktu izključno le toženec ter da je bil med pravdnima strankama tudi glede plačila za storitve dogovor tak, da bo plačnik storitev toženec ter da se bo toženec potem z ostalimi dediči sam dogovoril glede plačila, je imelo sodišče prve stopnje zanesljivo oporo za tak svoj zaključek. Tožničina izpovedba pa je podprta tudi z listinskim dokazom - odgovorom na pritožbo z dne 4.3.1996 v zapuščinski zadevi D 51/94, iz katerega jasno izhaja, da je toženec kot pooblaščenec sam pooblastil tožnico za zastopanje. Zato ni mogoče pritrditi toženčevemu stališču, da ni imel interesa, da bi tožnico pooblastil za zastopanje v zapuščinskem postopku in da med njima ni nastalo nikakršno pooblastilno razmerje, zaradi česar naj toženec ne bi bil dolžan plačati tožnici nobenih opravil iz navedene zapuščinske zadeve D 51/94. Enak zaključek velja glede plačila tožnici za zastopanje toženca v denacionalizacijskem postopku. Toženec je tožnico pooblastil, da ga zastopa v tem postopku, zato je dolžan tožnici za opravljeno delo plačati znesek 38.250,00 SIT po računu št. 95/97. Res je sicer denacionalizacijski postopek že tekel, ko je toženec pooblastil, da ga v zadevi zastopa tožnica in je tožnica prevzela zastopanje kasneje, ko je bil denacionalizacijski postopek že v teku, vendar iz njene izpovedbe izhaja, da je bil spis izredno obsežen in da ga je študirala dva dni, vsak dan najmanj po 8 ur. Zato ni pretirana priglasitev 5 ur za pregled spisa. Sestanek na Upravni enoti v Škofji Loki pa je tudi potrjen z vabilom UE Škofja Loka in z izpovedbo tožnice. Glede ocene verodostojnosti tožničine izpovedbe pa je bilo že povedano.

Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni pribavljalo še denacionalizacijskega spisa zaradi vpogleda vanj.

S pavšalnimi trditvami, da tožnica toženca ni zastopala pri urejanju skrbništva za brata toženca, tudi toženec ne more ovreči izpovedbe tožnice, da je urejala zadeve po pooblastilu toženca v zvezi s skrbništvom za njegovega brata. Tožnica zato utemeljeno zahteva od toženca tudi stroške za urejanje zadev v zvezi s tem postopkom.

Glede na določbo 3. odst. 3. člena Odvetniške tarife je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pri čemer se upošteva vrednost točke, veljavne v času plačila. Tožnica je glede na navedeno določbo upravičeno zahtevala od toženca plačilo za svoje storitve po višji vrednosti točke in je torej utemeljena njena sprememba tožbe. Zato ni mogoče pritrditi stališču toženca v pritožbi, da toženec ne more biti zavezan k dodatnemu plačilu.

Neutemeljeno izpodbija toženec v pritožbi tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Čeprav je tožnica odvetnica, ima pravico do zastopnika. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno priznalo stroške tožničine pooblaščenke kot potrebne pravdne stroške na strani tožnice.

Po obrazloženem so vse obširne pritožbene navedbe neutemeljene in neutemeljena je s tem pritožba toženca v celoti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj in pravilno raziskalo, pravilno je uporabilo materialno pravo, v postopku in sodbi pa tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno toženčevo pritožbo zavrnilo, sodbo pa v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo (368. člen ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženca je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Toženec je dolžan trpeti sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, tožnica pa prav tako, ker odgovor na pritožbo glede na stanje zadeve in vsebino pritožbe ni bil potreben (1. odst. 166. člena, 1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena ZPP/77).

V sodbi so bile uporabljene določbe ZPP/77 glede na določilo 1. odst. 498. čl. ZPP/99.