VSRS sodba II Ips 25/2014

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je prvi toženki naložilo, da tožnici plača 12.655,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v II. točki izreka glede zneska 18.911,70 EUR ter v stroškovni odločitvi, v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo prve toženke je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 174/2013 z dne 3. 10. 2013 dopustilo revizijo toženke glede vprašanja, ali je bilo v konkretnem primeru z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka pretrgano zastaranje za prisojeno terjatev.

Navedbe revidentke:

4Toženka meni, da zastaranje ni bilo pretrgano, ker premoženjsko pravni zahtevek, ki ga je tožnica postavila v kazenskem postopku, ni bil natančno in konkretno opredeljen; bil je pavšalen, nedoločen in nesposoben za obravnavanje, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 272/2005. Glede navedenega vprašanja izkaže tudi neenotnost sodne prakse višjih sodišč. Ker sta pavšalnost tako postavljenega zahtevka ugotovili tudi sodišči druge in prve stopnje, vendar sta kljub temu zaključili, da je bilo zastaranje z njegovo vložitvijo pretrgano, je po njenem mnenju podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi.

5Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, druga stranska intervenientka je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8V kazenskem postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta prva toženka in I. B. storili kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine. Tožeča stranke je v tej pravdi uveljavljala plačilo odškodnine, ki ji je nastala v zvezi z ravnanji prve tožene stranke, zaposlene pri tožnici, ter povrnitev prejetega na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

9Sodišče prve stopnje je presodilo, da je premoženjskopravni zahtevek, ki ga je tožnica postavila v kazenskem postopku, zelo pavšalen in v njem tožnica le navaja “da postavlja vrednost, ki jo bo sodišče ocenilo kot vrednost protipravno pridobljene premoženjske koristi, za katero jo je tožena stranka oškodovala, kot osnovo za vračilo zneska, za katerega je bila oškodovana“, in izpeljalo pravni zaključek, da je zastaranje za račune, ki so se obravnavali v kazenskem postopku, pretrgano. Tožbeni zahtevek v zvezi z računi, ki niso bili obravnavani v kazenskem postopku, pa je zastaran.

10Ugotovitev sodišč druge in prve stopnje je, da je tožeča stranka premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku vložila v okviru subjektivnega triletnega roka od ugotovitve nastanka škode (352. člen OZ). V skladu z določbo 365. člena OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. V konkretnem primeru je treba presoditi, ali premoženjskopravni zahtevek, vložen v kazenskem postopku, ustreza pojmu „drugega upnikovega dejanja pred sodiščem“, ki ima za posledico pretrganje zastaranja. Iz dikcije 366. člena OZ, „da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja“, izhaja, da se šteje za drugo upnikovo dejanje, ki ni tožba in ki privede do pretrganja zastaranja, dejanje, storjeno z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je tako odločilen namen upnika, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev in ne formalna popolnost takšnega dejanja v smislu vsebovanja vseh elementov civilnega delikta, saj so le-ti v mnogih primerih tudi hkrati elementi kaznivega dejanja. Premoženjskopravni zahtevek, v katerem je tožnica navajala, da „postavlja vrednost, ki jo bo sodišče ocenilo kot vrednost protipravno pridobljene premoženjske koristi, za katero jo je tožena stranka oškodovala, kot osnovo za vračilo zneska, za katerega je bila oškodovana“ izkazuje namen upnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev in narekuje uporabo določbe 365. člena OZ o pretrganju zastaranja.

11Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) premoženjskopravni zahtevek obravnava v X. poglavju (100 - 111. člen). Tretji odstavek 102. člena tega zakona določa, da tisti, ki je upravičen podati predlog(1), mora določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze. V teoriji(2) je tako zaslediti stališče, da navedena določba pomeni, da mora oškodovanec svoj zahtevek konkretizirati glede temelja, vrste in višine, ter ga izkazati vsaj za verjetnega z navedbo okoliščin in predložitvijo dokazov zanj. Pri tem je poudarjena dolžnost sodišča, da pomaga neukemu oškodovancu (14. člen ZKP). Tudi v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem(3) je zapisano stališče, da mora biti predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka enak tožbenemu zahtevku.

12Določba 105. člena ZKP določa, kako lahko kazensko sodišče odloči o premoženjskopravnem zahtevku; oškodovancu lahko premoženjskopravni zahtevek v celoti prisodi; lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. Če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, napoti sodišče oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom. Iz navedenega izhaja, da zavrženje premoženjskopravnega zahtevka zaradi formalnih pomanjkljivosti ali (zavrnitev) zaradi nezadostne opredeljenosti ni predvideno. Zakon o kazenskem postopku na več mestih govori o uveljavljanju, podajanju oziroma priglasitvi premoženjskopravnega zahtevka (glej člen 241, 285č, 319 ZKP), kar ob upoštevanju načela procesne ekonomije uveljavljanja premoženjskopravnih zahtevkov v kazenskem postopku napeljuje na zaključek, da so formalne in vsebinske zahteve, ki jih mora premoženjskopravni zahtevek vsebovati, da bi bil sposoben obravnave v kazenskem postopku, ohlapnejše kot to predvideva ZPP za vložitev tožbe. Še toliko manj pa je vprašanje „formalne popolnosti“ premoženjskopravnega zahtevka na mestu pri presoji pretrganja zastaranja. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 16/2014 z dne 9. 4. 2014 že zavzelo stališče, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo nepopolne tožbe, ki ni vsebovala tožbenega predloga.

13Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 272/2005 z dne 13. 4. 2006 pa se od zavzetega materialnopravnega stališča v tej pravdi bistveno razlikuje. V njej je Vrhovno sodišče presodilo, da zgolj napoved uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ne pretrga zastaranja odškodninske terjatve (oškodovanec je pred preiskovalnim sodnikom izjavil, da bo uveljavljal tudi premoženjskopravni zahtevek). Izjava tožnice v kazenskem postopku „da postavlja vrednost, ki jo bo sodišče ocenilo kot vrednost protipravno pridobljene premoženjske koristi, za katero jo je tožena stranka oškodovala, kot osnovo za vračilo zneska, za katerega je bila oškodovana“ ni napoved, temveč pomeni uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka. Četudi takšno uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka ne vsebuje vseh potrebnih elementov tožbe iz 180. člena ZPP, pa vendarle daje potrebno trditveno podlago za določitev višine premoženjskopravnega zahtevka. Namen adhezijskega postopka je ravno v hitrejšem obravnavanju premoženjskopravnih zahtevkov, kadar je podana kazenska odgovornost storilca kaznivega dejanja. Ker ZKP nima podrobnejših določb o vsebini premoženjskopravnega zahtevka, iz podanega premoženjskopravnega predloga tožnice pa jasno izhaja kaj je njen namen, je ugovor zastaranje revidentke neutemeljen. V konkretnem primeru je bila revidentka pravnomočno obsojena za storjeno kaznivo dejanje ponarejanje listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika. Kazensko sodišče je tožnico s postavljenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Tožnica je tako pravočasno poskrbela za uveljavljanje svoje škode; najprej v kazenskem postopku in sedaj v pravdnem.

14Ker je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, kršitev določb pravdnega postopka pa ni podana, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka.

15Ker je Višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je Vrhovno sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Predlog za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka.

Op. št. (2): Jelenc-Puklavec A., Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Določanje odškodnine v adhezijskem postopku, Podjetje in delo, 1999, št. 6 - 7, str. 1317 - 1324.

Op. št. (3): Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 235.