VSL sodba in sklep II Cp 1915/2015

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana odločba z dne 14. 11. 2014 v II. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na prepoved banki ..., da tožencu ali komu drugemu po njegovem nalogu izplača znesek 1.516,06 EUR s toženčevega transakcijskega računa SI ... in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba tožene stranke zoper odločbo z dne 14. 11. 2014 se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., III., IV, V. in VI. točka izreka) navedena odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 12.1.2015 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

O pritožbah zoper sodbo in sklep z dne 14. 11. 2014

1Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi in sklepu najprej ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za sojenje v tej zadevi (I. točka izreka), ugovoru toženca (dolžnika) z dne 8. 7. 2014 zoper sklep o začasni odredbi z dne 12. 6. 2014 ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 12. 6. 2014 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo (II. točka izreka) in ugotovilo, da sta kreditna pogodba št. 61-1712 z dne 4. 10. 2012, sklenjena med družbo ..., Češka Republika, in tožnico, in odstopna izjava ter upravno izplačilna prepoved na plačo – pokojnino z dne 4. 10. 2012 za poplačilo terjatve iz kreditne pogodbe št. 61-1712 z dne 4. 10. 2012, nični (III. in IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora v petnajstih dneh plačati tožnici znesek 1.516,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 222,36 EUR za čas od 30. 11. 2013 doplačila, od zneska 258,47 EUR za čas od 31. 12. 2013 do plačila, od zneska 258,74 EUR za čas od 1. 2. 2014 do plačila, od zneska 258,47 EUR za čas od 1. 3. 2014 do plačila, od zneska 258,47 EUR, za čas od 1. 4. 2014 do plačila in od zneska 258,74 EUR za čas od 1. 5. 2014 do plačila (V. točka izreka) in pravdne stroške v znesku 509,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka do plačila (VI. točka izreka).

2Proti navedeni odločbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnica se pritožuje zoper II. točko izreka, kjer je sodišče ugodilo ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi, sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog zavrglo. Tožnica se strinja, da je zaradi spremembe 135. člena ZIZ prenehal njen pravni interes za obstoj takšne začasne odredbe, vendar le v delu, ki se nanaša na prenehanje odtegovanja zneskov od njene pokojnine. S sklepom o začasni odredbi je bilo naloženo banki ... (podružnica v Ljubljani), da toženki ali komu drugemu odreče izplačilo denarnega zneska 1.516,06 EUR z njenega transakcijskega računa. Sprememba 135. člena ZIZ na ta del sklepa o začasni odredbi ne vpliva in pravni interes tožnice za obstoj začasne odredbe v tem delu še vedno obstaja. Če bi obveljala razveljavitev začasne odredbe tudi v tem delu, bi bila ogrožena kasnejša realizacija denarne terjatve tožnice do tožene stranke, ki je bila z delno izpodbijano sodbo sicer tudi potrjena. Ker sodišče ni navedlo razlogov za razveljavitev začasne odredbe tudi v tem delu, gre tudi za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 343. člena ZPP.

4Toženka v pritožbi najprej navaja, da je sodišče prve stopnje v njeni odsotnosti izvedlo narok dne 13. 11. 2013 kljub temu, da je direktor toženke izostanek opravičil zaradi zdravstvenih težav. Sodišče prve stopnje sicer trdi, da toženka ni predložila zdravniškega potrdila, vendar sodišče k temu nikoli ni pozvalo. Sicer pa se dobi zdravniško potrdilo po koncu zdravljenja, ne pa na začetku. Toženka se ni nikoli strinjala s spremembo tožbe, zato jo je sodišče neutemeljeno spremenilo. Meni, da je bila terjatev odstopljena le v izterjavo, kar pomeni, da je za „zgoraj prvo toženo(1) “ stranko zgolj izterjevala terjatev po pooblastilu. Toženka je pasivno legitimirana ravno toliko, kot bi bil odvetnik, ki za svojo stranko prejema izpolnitev denarne obveznosti tretje osebe. Navedeno pomeni, da ni šlo za odstop terjatve, ki ga ureja tretji odstavek 20. člena Zakona o potrošniških kreditih. Tožnica je podpisala izjavo, da najema kredit za poslovne namene. Če pa to ni res je zavajala kreditnega posrednika in „prvo toženo“ stranko, za kar ne more biti nagrajena, toženka pa kaznovana. Sodišče za obravnavanje te zadeve tudi ni pristojno. Bruseljska uredba v 23. členu ureja dogovor o pristojnosti in določa, da če se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorijo, da mora biti za spore, ki so, ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim upravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče, ali sodišče določene države članice, je pristojno to sodišče oziroma so pristojna sodišča te države članice. Ta pristojnost je izključna, razen, če se stranke niso dogovorile drugače. Sporna kreditna pogodba obe stranki zavezuje, ker vsebuje dogovor o pristojnosti češkega sodišča. Veljaven dogovor o pristojnosti izključuje splošno pristojnost po 2. členu BU, pri čemer sama izključna pristojnost slovenskega sodišča ni podana po 22. členu BU. Bistveno je, da veljavnost sporazuma o pristojnosti ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe, tudi, če je sestavni del kreditne pogodbe. Pogodba je bila sklenjena na daljavo v Republiki Češki na sedežu „prvo tožene“ stranke. Dejstvo je, da je tožnica pogodbo res podpisala v prostorih kreditnega posrednika družbe S. d. o. o., ki je nastopala kot agent kreditodajalca in je nato kreditna pogodba s strani agentov poslana kreditodajalcu in je bila zato tudi po določbah obligacijskega zakonika sklenjena na sedežu kreditodajalca. Ker je bila kreditna pogodba sklenjena v Republiki Češki in ker sta pogodbeni stranki za to pogodbo določili, da se uporablja pravo Republike Češke, velja za to pogodbo pravo Republike Češke in ker je bila kreditna pogodba sklenjena za poslovni namen, ta pogodba ne more biti nična. Isto velja za upravno izplačilno prepoved. Brezpredmetne so zato tudi navedbe, da bi „prvo tožena“ stranka za sklenitev te kreditne pogodbe potrebovala dovoljenja za dajanje potrošniških kreditov slovenskih organov, saj ima vsa potrebna dovoljenja za svojo dejavnost v Republiki Češki. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na dejstvo, da se kreditna pogodba sklicuje tudi na določila Zakona o potrošniških kreditih, saj tudi v Republiki Češki obstaja tak zakon, ki je zelo podoben slovenskemu zakonu in kreditojemalcem ne daje manj pravic in jih ne ščiti manj kot slovenski Zakon o potrošniških kreditih. Pogodbena volja strank je bila izključna uporaba zakona Republike Češke in ne Republike Slovenije. Tak način obravnave slovenskih sodišč žali suvereno prijateljsko državo članico EU in se postavlja vprašanje, ali sodišče s tem ne škodi dobrim meddržavnim odnosom. Toženka tudi ni dolžna plačati zamudnih obresti na domnevno terjatev. Tožnica se je obnašala nepošteno, podpisala je izjavo, da najema kredit za poslovne namene, sprejela je vse določbe kreditne pogodbe, vedela je, da se uporablja češko pravo, v sodbi pa se sklicuje na formalistične podrobnosti. Pogodb se je treba držati in če bo tudi sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, bo to pomenilo, da se nagrajuje vse, ki pogodbe podpisujejo v slabi veri in za to pričakujejo še korist. Napačna je tudi odločitev, da je toženka dolžna tožnici plačati tudi 600,00 EUR, ki naj bi jih le ta plačala kot nekakšen strošek odobritve. Ni res, da toženka ni prerekala tega, da je tožnica plačala znesek 600,00 EUR, saj je že v začetku odgovora na tožbo prerekala vse navedbe tožnice in v nadaljevanju izrecno zapisala, da ni jasno, od kje tožnici ideja, da je prejela le znesek 3.400,00 EUR, saj iz listinske dokumentacije izhaja, da je dne 4. 10. 2012 prejela znesek 4.000,00 EUR.

5Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki nanjo nista odgovorili.

6Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke pa neutemeljena.

Pritožba tožnice

7V tem postopku je bila dne 12. 6. 2014 izdana začasna odredba, s katero je sodišče ZPIZ prepovedalo, da v času njene veljavnosti toženki v breme tožničine vsakokratne mesečne pokojnine izplačuje zneske po odstopni izjavi in upravno administrativni prepovedi na pokojnino z dne 4. 10. 2012, banki ..., bančna podružnica Ljubljana pa, da mora toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska 1.516,06 EUR z dolžničinega transakcijskega računa. Sodišče je še odločilo, da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.

8Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnice (toženke) v celoti ugodilo, ker je štelo, da je z uveljavitvijo novele ZIZ-J (30. 7. 2014) oziroma novega četrtega odstavka 135. člena ZIZ odpadel tožničin pravni interes za izdajo začasne odredbe, ker po novi ureditvi dolžnik lahko upravno izplačilno prepoved kadarkoli prekliče s pisno izjavo, dano delodajalcu (izplačevalcu pokojnine).

9Pritožnica utemeljeno opozarja, da je bilo z izdano začasno odredbo (tudi) banki B. prepovedano izplačilo denarnega zneska 1.516,06 EUR s transakcijskega računa toženke. Sprememba 135. člena ZIZ na tožničin interes v tem delu njenega predloga za izdajo začasne odredbe ne more vplivati, zato je odločitev o zavrženju tudi tega dela predloga za izdajo začasne odredbe vsaj preuranjena.

10Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi tožnice ugodilo, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavilo v delu, s katerim je banki ... prepovedano izplačilo denarnega zneska 1.516,06 EUR s transakcijskega računa toženke in v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba toženke

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sporno kreditno pogodbo tožnica sklenila kot potrošnica in da je v tej zadevi pristojno za odločanje na podlagi 15. in 16. člena Bruseljske uredbe (BU)(2). V razlogih sodišča prve stopnje je že odgovorjeno na pritožbene navedbe glede sporne narave kreditne pogodbe in pristojnosti slovenskega sodišča, zato se pritožbeno sodišče na pravilne, izčrpne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje (12.-14. točka obrazložitve) le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

12Pritožnica neutemeljeno nasprotuje spremembi tožbe, ki je sodišče sploh (še) ni dovolilo(3), kot tudi zaključku, da mora plačati zamudne obresti. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila toženka za preveč plačani znesek 1.516,06 EUR neopravičeno obogatena, zato mora znesek vrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov odtegnitev posameznih zneskov po upravno izplačilni prepovedi, ki presegajo že črpani del kredita (prim. tretji odstavek 27. člena Zakon o potrošniških kreditih – ZPotK-1).

13Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je je toženka na podlagi (nične) pogodbe prejela le 3.400,00 EUR in ne 4.000,00 EUR, kot je navedeno v pogodbi in ji je bilo tudi nesporno nakazano na račun. Tožnica ni zanikala, da je prejela 4.000,00 EUR, a je hkrati trdila, da je morala plačati 600,00 EUR stroškov odobritve kredita v gotovini in da potrdila o tem ni prejela. Sodišče prve stopnje je štelo te trditve za dokazane, ker jih toženka ni prerekala (214. člen ZPP). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno štelo, da te trditve niso bile prerekane. V odgovoru na tožbo, na katerega se sklicuje pritožba, je toženka res navedla, da iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica prejela 4.000,00 EUR in da za plačilo 600,00 EUR ni predložila nobenega dokaza, vendar je tožnica v naslednji pripravljalni vlogi (na katero toženka ni odgovorila niti se ni udeležila naroka za glavno obravnavo) pojasnila, da potrdila ni dobila in da je tudi Tržni inšpektorat RS v več primerih ugotovil, da so morali potrošniki plačevati „stroške odobritve“, ki so znašali 15% kredita. Teh trditev toženka ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazane trditve o gotovinskem plačilu stroškov odobritve brez izdanega potrdila. Navedbe v odgovoru na tožbo ne morejo predstavljati (vnaprejšnjega) prerekanja teh trditev.

14Neutemeljen je tudi (sicer le navržen) pritožbeni očitek, da je sodišče narok dne 13. 11. 2013 (pravilno 14. 11. 2014) opravilo v odsotnosti direktorja toženke, ki se je opravičil zaradi zdravstvenih težav. V prošnji za preložitev je brez kakršnih koli dokazov navedeno le, da ima direktor „zdravstvene težave“. Za preložitev naroka pavšalen predlog ne zadošča, saj mora stranka izkazati okoliščine, ki to opravičujejo. Opravičilo mora biti konkretizirano in podprto z razpoložljivimi dokazi. Če teh ni, je treba navesti vsaj to, da stranka z njimi ne razpolaga oziroma da bodo dostavljeni kasneje, ob prvi priložnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da trditve iz opravičila ni mogoče preizkusiti in opravilo prvi narok za glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljene toženke.

15Glede pritožbene trditve, da je bila terjatev odstopljena le v izterjavo in ni šlo za cesijo(4), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženke zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi toženke zoper sklep z dne 12. 1. 2015

17S sklepom z dne 12. 1. 2015 je sodišče prve stopnje zavrglo toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

18V pravočasni pritožbi toženka navaja, da vlaga pritožbo zaradi napak v postopku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in se „v izogib ponavljanju sklicuje na vse navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje“.

19Pritožba ni utemeljena.

20Stranka mora argumente, ki jih uveljavlja v pravnem sredstvu izrecno in konkretizirano navesti in ne zadošča, da se v njem le sklicuje na navedbe, vsebovane v vlogah v predhodnih fazah postopka pred nižjim sodiščem. V okviru uradnega preizkusa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Toženka večkrat nerazumljivo omenja prvo toženo stranko, čeprav je v tej zadevi sama edina toženka.

Op. št. (2): Uredba Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000.

Op. št. (3): Kar naj bi izključevalo uporabo tretjega odstavka 20. člena ZPotK-1.