VSL sodba in sklep II Cp 3076/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku tč. III/1 izreka (v odločitvi, da je tožnik lastnik do 1/5 premoženja) in v tč. IV izreka (v odločitvi, da je tožnik dedič po pokojnem A. A.) razveljavi in tožba v tem delu zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zavrže tožba za ugotovitev, da je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, sklenjen med tožnikom in A. A. v obliki notarskega zapisa SV 208/2008 z dne 6. 5. 2008, pri notarki B. B. ničen in za ugotovitev, da je navedeni sporazum neveljaven in nima pravnega učinka javne listine (tč. 2 izreka izpodbijane odločbe). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik do 1/5 poslovnega deleža v gospodarski družbi C., d.o.o., nepremičnin, premičnin in denarnih sredstev, ki so bila predmet zapuščinskega postopka, ter da sta mu prva toženka in drugi toženec dolžna izstaviti primerno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko vknjižil v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnega premoženja in kot lastnik 1/5 poslovnega deleža v omenjeni družbi (tč. III/1 izreka izpodbijane odločbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v celoti lastnik nepremičnin parc. št. 1055/0 k. o. ... in parc. št. 1056/0 k. o. ... in da mu je drugi toženec dolžan izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik navedenega nepremičnega premoženja (tč. III/2 izreka izpodbijane odločbe) in tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik skupaj s toženci dedič po pokojnem A. A. (tč. IV izreka izpodbijane odločbe). Odločilo je še, da se zavrže tožba v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da je dedni dogovor z dne 21. 12. 2012, ki so ga sklenili toženci v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A., ničen, da je tožnik dolžan prvi, tretji in četrti toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.384,98 EUR, drugemu tožencu pa stroške v znesku 1.967,25 EUR.

2Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave R Slovenije in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da se je s svojo odločitvijo nedopustno izognilo vsebinskemu obravnavanju tožnikovih zahtevkov, s čimer je kršilo navedene tožnikove ustavne in konvencijske pravice. Sodišče prve stopnje je nepravilno obravnavalo tožnikov zahtevek kot dediščinski zahtevek. Njegov zahtevek obravnavan v točki III izreka tožbe predstavlja klasični lastninski zahtevek. Tožnikov tožbeni zahtevek je utemeljen tudi na podlagi pravnega inštituta neupravičene obogatitve. Toženci so 1/5 premoženja pokojnega A. A. pridobili neopravičeno, saj bi to moralo pripadati tožniku. Nepravilno pa je tudi stališče, da naj bi tožnikov zahtevek iz tč. III izreka izpodbijane sodbe zastaral. Toženke so ugovor zastaranja podale prepozno oziroma po opravi prvega naroka. Tožena stranka ni navedla, kateri zahtevek tožnika je zastaral, prav tako ne razlogov za zastaranje, kdaj je zastaranje pričelo teči, ali je bilo prekinjeno in kdaj se je izteklo. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožnik uveljavljal svojo dedno pravico že v zapuščinskem postopku. Zaključek sodišča, da na bi bilo zastaranje pretrgano in da naj bi začelo ponovno teči s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju dne 28. 8. 2013 in da bi po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku moral tožnik glede na določbe 141. člena ZD postaviti nov zahtevek, je sodišče sprejelo izven trditvene podlage pravdnih strank, podane do konca prvega naroka za glavno obravnavo. S takšnim postopanjem je v bistvenem kršilo določila 7. in 286. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določajo, da je sodišče pri ugotavljanju dejstev vezano na trditve in dokaze, ki jih predloži stranka postopka do konca prvega naroka. S tem, ko je sodišče „ex offo“ ugotavljalo dejstvo, kdaj naj bi zastaralni rok po pretrganju zastaranja ponovno začel teči in da naj zastaranje ne bi bilo pretrgano v obdobju med 28. 8. 2014 in 3. 12. 2014, sodišče samo ugotavlja dejstva, ki jih nobena stranka ni pravočasno navajala. Gre za ključna dejstva v tem postopku. Tudi če bi bilo šteti, da je ugovor zastaranja ugovor materialnopravne narave, pa sodišče ni razpolagalo z ustreznimi trditvami pravdnih strank, ki bi tak ugovor utemeljevale. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno, zakaj je sodišče štelo, da je zastaralni rok iz 141. člena Zakona o dedovanju za tožnika pričel teči 28. 8. 2013 oziroma s prejemom sklepa Višjega sodišča v Ljubljani. V sklepu so kot dediči navedeni toženci, ne pa tudi tožnik. Tega sklepa zato ni mogoče šteti kot mejnik, ki predstavlja za tožnika seznanjenost z njegovim dednim upravičenjem. Sodišče je njegov zahtevek za ugotovitev ničnosti in neučinkovitosti sporazuma o odpovedi neuvedenem dedovanju obravnavalo šele kot posledico zavrnitve njegovega lastninskega zahtevka. Če bi sodišče tožnikove zahtevke obravnavalo tako, kot so bili s strani tožnika kronološko postavljeni, bi bila situacija za tožnika bistveno drugačna in ugodnejša. Z razveljavitvijo oziroma ugotovitvijo ničnosti sporazuma o odpovedi neuvedenem dedovanju, bi tožnik šele pridobil status dediča in šele tedaj bi izvedel za svojo pravico, da lahko zahteva dediščino. Šele z ugoditvijo njegovemu zahtevku na razveljavitev oziroma ničnost sporazuma o odpovedi neuvedenem dedovanju in z ugotovitvijo, da je dedič po pokojnem zapustniku, bi bilo vzpostavljeno njegovo upravičenje, da zahteva zapuščino. Šele tedaj bi za tožnika pričel teči zastaralni rok za uveljavitev zahteve po zapuščini. Rok iz 141. člena ZD ni mogel za tožnika začeti teči 28. 8. 2013, ko mu je bil vročen sklep pritožbenega sodišča. Ta sklep namreč potrjuje sklep o dedovanju, s katerim pa za tožnika ni bila vzpostavljena nobena pravica, na podlagi katere bi lahko zahteval zapuščino. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik šele s prejemom potrditve pravnomočnega sklepa o dedovanju izvedel za svojo pravico, je tudi nejasno in nerazumljivo, saj iz navedenega sklepa izhaja zgolj, da tožnik dedne pravice nima. Takšno pravico bi lahko za tožnika vzpostavilo sodišče v tem postopku, če bi ugodilo njegovemu zahtevku iz 2. točke izreka sodbe in šele tedaj bi imel tožnik upravičenje zahtevati zapuščino. Tožencev pa tudi ni mogoče obravnavati kot poštene posestnike. Tega tudi niso zatrjevali. Trditveno in dokazno breme, da so pošteni posestniki, je na njihovi strani, saj gre za dejstvo, ki je lahko v korist zgolj njim. Iz obrazložitve sodbe tudi ne izhajajo razlogi za to, da je sodišče tožence štelo za poštene posestnike in da zato zanje velja enoletni zastaralni rok. Izpodbijane sodbe v tem smislu sploh ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje odgovora na bistveno vprašanje, zakaj se je sodišče odločilo za enoletni zastaralni rok in ne za deset ali dvajsetletni. Sodišče pa tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj iz ugotovitev in dokazov izhaja, da so bili toženci nepošteni. Napačna je odločitev, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitvene zahtevke. Tožnik ima pravni in dejanski interes, da se ugotovi ničnost notarskega sporazuma, ker lahko na podlagi takšne odločitve uspešno uveljavlja svoja lastninska upravičenja na premoženju pokojnega očeta zoper tožence. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi zahtevek, da je tožnik dedič skupaj z ostalimi dediči, predstavljal dediščinsko tožbo po 141. členu ZD. To ni zahtevek, s katerim bi meril na izročitev zapuščine. Zanj ima pravni interes, da bo lahko uveljavljal svoja lastninska upravičenja na podlagi dedovanja po pokojnem očetu. Odločitev o zavrženju tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti in razveljavitve dednega dogovora ni mogoče preizkusiti, ker izpodbijana sodba v tej zvezi ne vsebuje razlogov.

3Prva, tretja in četrta toženka so v odgovoru na pritožbo tožnika predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz dejanske podlage izpodbijane odločbe izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- da je prva toženka vdova po zapustniku A. A., druge pravdne stranke pa so njegovi otroci,

- da so se vsi priglasili kot dediči po pokojnem zapustniku,

- da se je zapuščinski postopek končal s sklepom o dedovanju z dne 21. 12. 2012, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 604/2013 z dne 14. 8. 2013, tožnik pa ga je prejel 28. 8. 2013,

- da je zapuščinsko sodišče z omenjenim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine, ugotovilo, da so dediči (toženci) sklenili dedni dogovor, da zapustnikovo premoženje pripade kot dedičema prvi toženki in drugemu tožencu in dogovor o delitvi podedovanega premoženja med njiju,

- da je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da tožnik ni dedič po zapustniku, ker se je v sporazumu z zapustnikom odpovedal dediščini, ki bi mu šla po njegovi smrti,

- da je tožnik v zapuščinskem postopku uveljavljal neveljavnost navedenega sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju in da ga je zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, ki ga je sklenil z zapustnikom, neveljaven in da mu po njem pripada oporočni oziroma zakoniti dedni delež,

- da je tožnik 12. 2. 2013 (še pred pravnomočnostjo navedenega sklepa o dedovanju) vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, sklenjen med njim in zapustnikom v obliki notarskega zapisa z dne 16. 5. 2008, ničen, podredno pa ugotovitev, da je navedeni sporazum neveljaven in nima pravnega učinka javne listine,

- da je tožnik 3. 12. 2014 spremenil (razširil) tožbo z zahtevkoma na ugotovitev, da je lastnik do 1/5 nepremičnega in premičnega premoženja, denarnih sredstev in poslovnega deleža, ki sta si ga v zapuščinskem postopku razdelila prva toženka in drugi toženec in da sta mu dolžna izstaviti primerno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnega premoženja oziroma mu izstaviti ustrezno listino, da se bo vknjižil kot lastnik 1/5 poslovnega deleža v družbi C. C., d.o.o.,

- da je tožnik 29. 1. 2015 razširil svojo tožbo še z ugotovitvenim zahtevkom, da je skupaj s toženci dedič po pokojnem A. A.,(1)

- da je tožnik z vlogo 16. 2. 2015 razširil svojo tožbo še z zahtevkom na ugotovitev, da je dedni dogovor, ki so ga sklenili toženci, „ničen“ in se navedeni dedni dogovor razveljavi.

6Tožnik torej svojo aktivno legitimacijo v tej pravdi temelji na trditvah, da ima dedno pravico oziroma položaj dediča po pokojnem A. A., nima pa dejanskega položaja dediča. Tega imajo tisti, ki so bili v zapuščinskem postopku ugotovljeni kot dediči, ki so si zapuščino razdelili in jo imajo tudi v posesti(2). Interes, ki ga skuša zasledovati v pravdi, je, da se vzpostavi (tudi) njegov dejanski položaj dediča z izročitvijo zapuščine. Vzpostavitev je mogoča z zahtevkom, usmerjenim proti tistim, ki tak dejanski položaj imajo, in sicer, da mu ti kaj dajo oziroma storijo oziroma z dajatveno tožbo.(3) Predmet takšnega (dediščinskega) zahtevka so torej stvari in pravice, ki so sodile v zapuščino.

7Podlaga oziroma materialnopravni pogoj za vzpostavitev tožnikovega dejanskega položaja dediča je ugotovitev njegovega pravnega položaja dediča oziroma, da ima dedno pravico po zapustniku. Iz omenjenega pravnomočnega sklepa o dedovanju izhaja, da tožnik nima pravnega položaja dediča. Pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen Zakona o dedovanju, ZD). Zapuščinsko sodišče je z omenjenim sklepom tožniku priznalo takšno pravico. Tožnik bi zato moral za vzpostavitev dejanskega položaja dediča najprej izpodbiti pravno domnevo, ki izhaja iz sklepa o dedovanju, da so dediči toženci, in sicer z ugotovitveno tožbo, da ima (tudi on) dedno pravico po zapustniku oziroma kot je tožnik oblikoval svoj tožbeni zahtevek, z ugotovitvijo da je dedič.

8Navedena zahtevka (ugotovitveni in dajatveni) sta dva različna zahtevka, vendar je med njima povezava. Povezuje ju dejstvo, da je (dajatveni) zahtevek, s katerim se zahteva zapuščino(4) oziroma dediščinski zahtevek, zahtevek tistega, ki je dedič. Brez ugotovitve, da je dedič, tožnik ne bi mogel vzpostaviti svojega dejanskega položaja dediča. Po drugi strani pa zgolj ugotovitvena tožba, da je dedič, ne bi mogla vzpostaviti njegovega dejanskega položaja dediča. Procesnopravni predpisi (2. odstavek 181. člena ZPP) zaradi pomanjkanja pravnega interesa ne dovoljujejo samostojne ugotovitvene tožbe, če obstoji možnost postavitve dajatvenega (dediščinskega) zahtevka.(5) Zgolj ugotovitvena tožba bi bila dopustna le, če bi tožnik izkazal, da njegov interes za ugotovitev dedne pravice sega preko konkretnega, spornega zahtevka.(6)

9V obravnavani zadevi je ugotovitev obstoja tožnikove dedne pravice pogojena še z eno okoliščino, in sicer z neveljavnostjo sporazuma o odpovedi dediščini, ki ga je tožnik sklenil s pokojnim očetom (zapustnikom) v obliki notarskega zapisa. Z ugoditvijo vsem trem navedenim zahtevkom - zahtevku na ugotovitev ničnosti omenjenega sporazuma o odpovedi dediščini, zahtevku na ugotovitev dedne pravice in dediščinskemu zahtevku na izročitev stvari in pravic, ki so sodile v zapuščino, bi tožnik vzpostavil stanje, kakršno je po njegovih trditvah pridobil s smrtjo zapustnika.

10Tožnik je to pravdo začel z vložitvijo (le) zahtevka na ugotovitev ničnosti navedenega sporazuma. Za dopustnost takšnega zahtevka kot samostojnega zahtevka veljajo enaki razlogi, kot so navedeni v 8. odstavku obrazložitve te odločbe. Zgolj s tem ugotovitvenim zahtevkom tožnik ne bi mogel pridobiti zapuščine, zato zanj ne bi imel pravnega interesa. Tožbo zgolj s takšnim zahtevkom bi bilo treba zavreči (prvi odstavek 274. člena ZPP).

11Vendar pa je tožnik razširil tožbo z zahtevkoma na ugotovitev, da je lastnik do 1/5 nepremičnega in premičnega premoženja, denarnih sredstev in poslovnega deleža, ki sta si ga v zapuščinskem postopku razdelila prva toženka in drugi toženec, da sta mu dolžna izstaviti primerno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnega premoženja oziroma mu izstaviti ustrezno listino, da se bo vknjižil kot lastnik 1/5 poslovnega deleža v družbi C., d.o.o., kasneje pa jo je razširil še z zahtevkom, da je zapustnikov dedič oziroma pravilno, da ima po njem dedno pravico. Prvostopenjsko sodišče je vse naštete zahtevke (nepravilno kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve) presojalo kot dediščinske.

12Tožnik prvi navedeni zahtevek, ki ga v pritožbi opredeljuje kot klasičen lastninski, temelji na dejanski trditvi, da je dedič in (zato?) lastnik do 1/5 v zahtevku navedenega premoženja oziroma zapuščine. Za zgolj ugotovitveni del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na premičnine in denarna sredstva brez hkratnega dajatvenega zahtevka na izročitev navedenih stvari, tožnik iz že navedenih razlogov (8. tč. obrazložitve te odločbe) nima pravnega interesa. V tem delu je tožba nedopustna in bi jo bilo treba zavreči. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je sodišče prve stopnje ta zahtevek nepravilno (vsebinsko) presojalo kot dediščinski in posledično kršilo določbe postopka, ki se nanašajo na obstoj procesnih predpostavk za vodenje postopka.

13V delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah in poslovnem deležu, pa je tožba nesklepčna(7). Kot je bilo navedeno, tožnik svoje upravičenje do nepremičnin in poslovnega deleža, ki so sodili v zapuščino, po razdružitvi dedne skupnosti in razdelitvi premoženja pa so v lasti prve toženke in drugega toženca opira na svojo dedno pravico.(8) Premoženje ni v njegovi lasti. V njegovo lastnino bi lahko prešlo šele po ugoditvi njegovemu ugotovitvenemu zahtevku, da je dedič in dajatvenemu dediščinskemu zahtevku in z izročitvijo vtoževanega premoženja.

14Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik s tožbo v delu, v katerem zahteva izročitev nepremičnin in poslovnega deleža, uveljavlja dediščinski zahtevek. Kot je bilo navedeno, ta tožbeni zahtevek skupaj z ugotovitvenim zahtevkom, da je dedič, predstavlja celoto, saj je ugoditev dajatvenemu (dediščinskemu) zahtevku pogojena z ugoditvijo ugotovitvenemu zahtevku. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je treba oba navedena zahtevka zavrniti, ker je tožnik zaradi poteka zastaralnega roka izgubil pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič. Po določbi prvega odstavka 141. člena ZD navedena dedičeva pravica zastara v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke.

15Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na trditvi, da je bila tožena stranka prekludirana z ugovorom zastaranja, ker ga je podala po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP). V sodni praksi je ustaljeno stališče,(9) da določba 286. člena ZPP v povezavi z ugovorom zastaranja, ki je materialnopravni ugovor, pomeni, da je ugovor zastaranja sicer mogoče podati tudi po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, vendar le v primeru, če so že navedena dejstva, na podlagi katerih je mogoč pravni zaključek o zastaranju obveznosti. V obravnavani zadevi so bila pravnorelevantna dejstva navedena v vlogah pred prvim narokom za glavno obravnavo.

16Tožnik se je priglasil kot dedič v zapuščinskem postopku, torej je brezpredmetno pritožbeno zatrjevanje, da ni vedel za svojo pravico. S svojo priglasitvijo je pretrgal zastaranje(10). Pretrgano zastaranje je skladno s tretjim odstavkom 369. člena Obligacijskega zakonika (OZ) začelo ponovno teči s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju(11), to je 14. 8. 2013, ki ga je tožnik prejel 28. 8. 2013. Tožbo z dediščinskim zahtevkom pa je vložil 3. 12. 2014(12), torej več kot leto dni po poteku zastaralnega roka. Kot je bilo navedeno, je tožena stranka navedla pravnorelevantna dejstva za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja že pred prvim narokom za glavno obravnavo. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da o dejstvu poštenosti tožencev ni bilo trditev. Poštenost oziroma dobra vera se domneva (9. člen Stvarnopravnega zakonika), tožnik pa do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni zmogel trditve, da so toženci nepošteni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker gre za dejstvo, ki bi šlo njemu v korist, je bilo na njem trditveno breme. Ne glede na navedeno pa tožencem tudi na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bila pravočasno navedena, ne bi bilo mogoče očitati nepoštenosti: s sklepom o dedovanju je bilo ugotovljeno, da so dediči; tožnik se je s sporazumom z zapustnikom, sklenjenim v notarskem zapisu, odpovedal dedovanju. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dediščinskega zahtevka oziroma zahtevka na izročitev (dela) zapuščine zaradi zastaranja.

17Nepravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je zastaral tudi ugotovitveni zahtevek, da je tožnik dedič po pokojnem A. A. in da ga je zato treba zavrniti.(13) Pritrditi je treba tožnikovemu pritožbenemu očitku, da ugotovitveni zahtevek, da je dedič, ni zahtevek iz 141. člena ZD. Res je, da del pravne teorije (nepravilno) vztraja, da „mora biti zahtevek iz dediščinske tožbe sestavljen iz dveh delov – ugotovitvenega in dajatvenega“(14), vendar pa hkrati navaja tudi, da je posledica poteka zastaralnega roka iz 141. člena ZD izguba tožbenega zahtevka na izročitev zapuščine zoper določeno osebo, ki ima zapuščino kot dedič, ne pa tudi izgubo dedne pravice.(15) Kot je bilo navedeno, dediščinski zahtevek temelji na dedni pravici, vendar pa ni identičen tej pravici. Zastaranje dediščinskega zahtevka zato ne more vplivati na dedičevo dedno pravico.(16)

18Zahtevek na ugotovitev dedne pravice ni končni cilj ampak sredstvo za dosego utemeljenosti dediščinskega zahtevka oziroma izročitev zapuščine. Če tega končnega cilja ni več mogoče uresničiti zaradi zavrnitve dediščinskega zahtevka zaradi zastaranja, potem tožnik nima več pravnega interesa za takšno (samostojno) ugotovitveno tožbo. Sodišče prve stopnje bi moralo ta tožbeni zahtevek zavreči in ne zavrniti. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri presoji tega/teh zahtevka in hkrati zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki jo je tožnik uveljavljal. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo.

19Razlogi, ki so navedeni v prejšnjem odstavku, veljajo tudi glede odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti in neveljavnosti sporazuma o odpovedi neuvedenem dedovanju(17) in v delu, da naj se ugotovi ničnost in razveljavitev(?)(18) dednega dogovora. Tožnik za navedena zahtevka ne izkazuje več pravnega interesa.

20Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena, prvega odstavka 354. člena in 353. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe.

21Tožnikov minimalni uspeh v pritožbenem postopku ni vplival na stroškovno odločitev. Minimalnost njegovega uspeha ga tudi ne upravičuje do povrnitve stroškov pritožbe (2. odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP). Stroškov odgovora na pritožbo pa ni mogoče šteti za potrebne stroške, saj v njem zgolj ponavljajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča (1. odstavek 155. člena v zvezi z 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------

Op. št. (1): Pravilnejši bi bil zahtevek na ugotovitev „dedne pravice tožnika“, vendar praksa dopušča tožbe z zahtevkom na ugotovitev, da je „tožnik dedič“ (dr. Aleš Galič, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, št. 2/2012, str. 57).

Op. št. (2): Glede na gornje dejanske ugotovitve sta to zgolj prva toženka in drugi toženec.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 362/2001.

Op. št. (4): Opredeljen je v 141. členu ZD.

Op. št. (5): Galič, prav tam, str. 62; Nikola Gavella, O pravni naravi dediščinskega zahtevka, Zbornik PFZ, 35, str. 299.

Op. št. (6): Galič, prav tam, str. 62.

Op. št. (7): Iz tožbenih trditev ne bi mogla izhajati utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka.

Op. št. (8): Takšna navedba temelja tožbe onemogoča tudi presojo tožbenega zahtevka kot zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, kot ga tožnik opredeljuje v pritožbi.

Op. št. (9): Pravilnosti tega stališča tožnik ne oporeka.

Op. št. (10): Pretrganje zastaranja je okoliščina, ki bi lahko šla le v korist tožnika, zato je neutemeljen njegov pritožbeni očitek, da za uporabo tega instituta ni bilo dejanskih trditev.

Op. št. (11): Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 1071/2007.

Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ljubljana, 2009, str. 287.

Op. št. (12): Kasneje je postavil še ugotovitveni zahtevek, da je dedič.

Op. št. (13): Enako velja tudi glede zahtevka na ugotovitev lastninske pravice – prim. tč. 12 in 13 obrazložitve.

Op. št. (14): Vesna Rijavec, Dedovanje, str. 267, in Zupančič, prav tam, str. 283. Več o različnosti teoretičnih stališč v sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 362/2001.

Op. št. (15): Zupančič, prav tam, str. 286.

Op. št. (16): Nikola Gavella, Dedno pravo, Informator 1990, str. 313.

Op. št. (17): Po določilu prvega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Iz tega sledi, da ni dopustna tožba na ugotovitev, da je sporazum neveljaven (Galič, prav tam, str. 64).

Op. št. (18): Tak zahtevek, ko tožnik hkrati uveljavlja ugotovitev in oblikovalno upravičenje, tudi ne bi bil pravilen.