VSM sklep I Kp 297/2009

Pritožba zagovornika osum. KB. se zavrne kot neutemeljena.

Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 14.12.2009 sklenilo, da se na podlagi četrtega odstavka 22. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU) dovoli predaja osum. KB. Republiki Avstriji, potem da se osumljenega ne sme preganjati, zoper njega izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo in da se na podlagi 35. člena ZSKZDČEU osumljenčeva predaja Republiki Avstriji odloži do konca kazenskega postopka v zadevi št. II K .. , ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti oziroma do izteka prestane zaporne kazni, v primeru, da mu bo ta izrečena. Povzeto je bilo storjeno s sklepom št. Ks ...

Zoper sklep se je pritožil osumljenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da osumljenčeve predaje Republiki Avstriji ne dovoli oziroma podrejeno, da isti sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pritožniku napadeni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker so opisi kaznivih dejanj, posredovani strani Republike Avstrije kot odreditvene države, pomanjkljivi. Iz opisov ni razvidno, kakšno premoženjsko korist bi si naj osumljeni pridobil, ni razviden način storitve in ne, kdo so oškodovanci. S takšno obrazložitvijo pritožnik pravzaprav graja razumljivost izreka sklepa, ki je z ozirom na bistvo odločitve v obravnavani zadevi ustrezna. Za opis kaznivega dejanja v postopku predaje zadostuje, da je do te mere jasen, da omogoča presojo skladnosti (identičnosti) med predpisi odreditvene države s predpisi države izvršiteljice. Kot to nenazadnje v pritožbeni obrazložitvi izpostavlja sam pritožnik, mora pristojni organ odreditvene države izkazati dejansko stanje v taki meri, da je mogoče zaprošenemu sodišču narediti sklep o obstoju pogojev za predajo. V danem primeru je bila terjana mera tudi po presoji pritožbenega sodišča dosežena. Navzlic delom, ki jih pritožnik pogreša, grajani opis kaznivega dejanja še vedno omogoča preizkus dvojne kaznivosti, ki je v napadenem sklepu zadostno obrazložen. Več od tega, sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni bilo dolžno storiti in zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Pritožnik se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja zato, ker po njegovem opis kaznivega dejanja ne ustreza pravni opredelitvi iz paragrafa 130 avstrijskega Kazenskega zakonika, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz 8. člena ZSKZDČEU, po katerem je predaja dovoljena, če je v odreditveni državi za dejanje predpisana kazen zapora najmanj 1 leto.

Tudi če bi pritožnikova zatrjevanja v zvezi s pravno opredelitvijo držala, pri čemer ne sme ostati prezrto, da je ta bržkone posledica osumljenčevih večih izvršitvenih ravnanj (l. št. 56), je dejstvo, da je obdolženčevo dejanje v Evropskem nalogu za prijetje in predajo opredeljeno še po paragrafu 127 in paragrafu 129. V prvem je predpisana tatvina kot temeljno kaznivo dejanje z zagroženo 6 mesečno zaporno kaznijo ali denarno kaznijo do 360 dnevnih zneskov, v drugem pa njene kvalificirane oblike, za katere je zagrožena kazen od 6 mesecev do 5 let zapora. Z ozirom na opis dejanja je jasno, da sta posredi kvalificirani obliki kaznivega dejanja tatvine iz paragrafa 129, ki po zagroženi kazni ustreza kaznivemu dejanju iz prvega odstavka 8. člena ZSKZDČEU. Pri kaznovalnem okvirju iz tega člena namreč ne gre za posebni minimum, kot to zmotno meni pritožnik, temveč zadostuje, če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora v takšnem razponu, ki omogoča izrek enoletne oziroma daljše zaporne kazni. Ugotovljenega ne more spremeniti niti pritožnikovo sklicevanje na paragraf 70 ter z njim povezano prakso avstrijskih sodišč in ne zatrjevano posredno nasprotovanje okrožnega državnega tožilca osumljenčevi predaji. Zadnje ni pogoj za predajo, medtem ko gre pri prvem za okoliščino, ki na presojo dvojne kaznivosti – ta v prvi vrsti temelji na primerjavi zakonskih dejanskih stanov kaznivih dejanj, predpisanih v kazenskem zakonu odreditvene države s tistimi v državi izvršiteljici, nima tehtnega vpliva. Napadeni sklep je torej tudi z vidika dejstev pravilen, pritožnikova prizadevanja pa neuspešna.

Zgoraj obrazložena odločitev o pritožbi zagovornika osumljenega KB. temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.