UPRS sodba I U 2039/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper carinskima dolžnikoma, uvozniku blaga družbi A. d.o.o. in tožniku kot deklarantu solidarno določil naknadno plačilo zneska dajatev v skupni višini 173.839,23 EUR zaradi neupravičene oprostitve plačila DDV ob uvozu, za blago, ki ga navaja (obutev s podplati iz plastične mase in z zgornjim delom iz tekstila, s poreklom iz Vietnama) iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupni vrednosti 168.042,50 EUR z obrestmi v skupnem znesku 5.796,73 EUR, kar skupaj znaša 173.839,23 EUR (1. točka izreka). Navedeni znesek sta carinska dolžnika dolžna plačati v roku 10 dni, sicer bo za plačilo carinskega dolga uveden postopek izterjave v skladu s pravili Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in bodo za vsak dan zamude zaračunane zakonite zamudne obresti (2. točka izreka). Iz 3. in 4. točke izreka pa izhaja, da se priglašeni stroški pooblaščenke stranke A. d.o.o. zavrnejo in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve le-te. Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ na podlagi Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 78. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) ter sklepa z dne 13. 10. 2011 pri družbi A. d.o.o. izvršil inšpekcijski nadzor za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 5. 2011, z namenom ugotoviti, ali je navedena družba v omenjenem obdobju izvajala carinske postopke ter prijavljala blago po carinskih deklaracijah oziroma obračunih na podlagi pristnih dokumentov in resničnih dejstev, pravilno in skladno z zakoni. Inšpekcijski nadzor je bil opravljen tudi pri tožniku. O opravljenem inšpekcijskem nadzoru je bil sestavljen zapisnik z dne 8. 5. 2012, ki je bil vročen družbi A. d.o.o. in tožniku.

2Iz ugotovitev zapisnika izhaja, da je v obdobju preverjanja tožnik vložil 31 carinskih deklaracij za postopek 42, v prost promet se je sproščalo blago superge Snickers, blagovna znamka Superga, iz Vietnama, dobavitelja družbe B. d.o.o. Blago je bilo deklarirano za odpremo na Ciper. Pošiljke so prispele iz Vietnama z ladjo do Luke Koper, od koder so potovale s kamioni do carinskega skladišča tipa C k tožniku, kjer se je blago skladiščilo. Po postopku skladiščenja se je blago sprostilo v prost promet (postopek 4271) na Izpostavi Terminal Ljubljana. Tožnik kot deklarant je vpisan v polju 14 carinskih deklaracij, pri čemer niti ni bistveno ali gre za posredno ali pa za neposredno zastopaje. Tožnika kot deklaranta opredeljuje že to, da se je s polnim nazivom in naslovom vpisal v polje 14 carinskih deklaracij ter, da je deklaracije podpisala odgovorna oseba tožnika. Prvostopenjski organ se sklicuje na 1. točko (a) 201. člena CZS, ki določa, da carinski dolg pri uvozu nastane s sprostitvijo v prost promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam. V skladu s 3. točko tega člena CZS je tožnik kot deklarant dolžnik, ki se mu očita malomarnost, saj ni izpolnil svojih obveznosti, za kar se je po 199. členu Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba) zavezal, ko je podpisal in oddal deklaracijo. Navedeno izhaja iz predmetnega ugotovitvenega postopka, saj je tožnik slepo ravnal po ukazih organizatorja posla, izdal je prevozne listine, ki ne odražajo dejanske poti blaga (izdal je CMR SI-CY, ter jih poslal družbi A. d.o.o. v podpis, prejel v polju 24 že podpisane CMR s strani Ciprske družbe), nima sklenjenih nobenih pogodb z izvajalci prevoza, ni se pozanimal o prejemnikih. Poleg tega je tolmačil, da prejemnik s podpisom polja 24 v CMR prevzame obveznost za plačilo davka, blago pa naj bi končalo kjerkoli v EU, razen v Sloveniji. Deklarant je vedel, da blago ni šlo na Ciper, ampak je bilo odpremljeno v Francijo.

3Iz dokumentacije izhaja, da je družba A. d.o.o. uvoznik blaga, družba B. d.o.o. je pošiljatelj oz. prodajalec blaga, zahtevan je bil carinski postopek 4271, oprostitev DDV (člen 50/4 ZDDV-1), navedba, da davek plača podjetje C. Ltd. Družba A. d.o.o., ki je kupila (uvozila) blago od družbe B. d.o.o., je tožniku naročila carinsko uslugo uvoznega carinjenja – postopek 42 – za končnega prejemnika C. Ltd. DDV ni bil plačan, ker je bil deklariran postopek 42. Prvostopenjski organ se sklicuje na 178. člen Izvedbene uredbe in na obveznosti deklaranta pri izpolnjevanju carinskih deklaracij. Priloga k carinskim deklaracijam so tovorni listi CMR pošiljatelja A. d.o.o. prejemniku blaga C. Ltd. V postopku je bilo ugotovljeno, da blago po sprostitvi v prost promet ni bilo dostavljeno prejemniku blaga na Ciper in da v namembni državi ni bila prijavljena pridobitev. Na podlagi mednarodne izmenjave informacij je bilo ugotovljeno, da blago ni nikdar prišlo na Ciper in da ni DDV obveznosti na Cipru. Blago je bilo dejansko dobavljeno v Francijo prejemniku D. in ni bilo izročeno prejemniku blaga, deklariranem v polju 44 carinskih deklaracij. Blago tudi ni bilo davčno prevzeto na Cipru. Glede na tožnikovo odgovornost po 199. členu Izvedbene uredbe, prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik dolžnik po 201. členu CZS. Zavrača pa tožnikovo stališče, da prejemnik s podpisom polja 24 v CMR prevzame le obveznost za plačilo davka, blago pa naj bi končalo kjerkoli v EU, razen v Sloveniji. Ne strinja se prav tako s tožnikovimi navedbami, da ne gre za kršitev carinske zakonodaje, če je prišlo do spremembe poti ter da je bistveno, da je blago prepeljano v drugo državo članico.

4Prvostopenjski organ pojasnjuje, da tožniku ni očital odklon od poti, marveč neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz pogojev postopka 42. Sklicuje se na mednarodno izmenjavo, ki zajema tudi VIES. Slednje omogoča administracijam držav članic, da spremljajo podatke prejemnika blaga, uvoženega v Evropsko Skupnost po postopku 42. Če se kontinuiteta navedenih podatkov pretrga, se onemogoči transparentnost in samo funkcioniranje sistema DDV v Evropski Skupnosti, kot ga opredeljuje Direktiva DDV. Zato se ne strinja s tožnikovimi navedbami, da naj bi bilo v zadevi bistveno, da blago zapusti ozemlje države članice. Iz navedenega zaključuje, da niso podani pogoji oprostitve plačila DDV kot jih določa prvi odstavek 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) v povezavi s 4. točko prvega odstavka 50. člena tega zakona, zaradi česar je treba upoštevati 6. točko 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora bi uvozu blaga plačati DDV carinski dolžnik, določen v skladu z carinskimi predpisi. Tožnik je dolžnik na podlagi 201. člena CZS, carinski dolg pa je nastal v skladu z 204. členom CZS. Iz 213. člena CZS pa izhaja, da če obstoja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani k plačilu tega dolga.

5Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača.

6Tožnik navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka. napačne uporabe materialnega prava in nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je že v postopku ves čas trdil, da so CMR tovorni listi listine zasebnega prava, pri katerih stranke, ki uporabljajo te listine, niso zavezane morebitnim formalnim omejitvam, ko sestavljajo tovrstne listine. Iz listin CMR izhaja zgolj potek posla in nič drugega. Blago je bilo izročeno kupcu, ta pa ga je izročil svojemu kupcu. Prenos blaga (tradicija) se lahko izkazuje z listino. Da bi ciprsko podjetje lahko blago izročilo svojemu kupcu, mora biti najprej izročeno ciprskemu podjetju. Pritožbeni organ sicer citira CMR konvencijo, vendar pa pri tem spregleda na primer 12. člen, ki ureja možnost razpolaganja z blagom, ki se lahko izroči tudi drugemu prejemniku. Navedeno se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz listin CMR nedvoumno izhaja, da je bilo blago prepeljano v drugo državo članico. Tožnik navaja, da je bilo v postopku pojasnjeno in dokazano, da je bilo blago prepeljano v drugo državo članico. To pa je edina bistvena okoliščina v zvezi s postopkom 42, s čimer pa so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV. Tožnik izpostavlja, da je bilo to edino veljavno pravilo v času urejanja teh postopkov in da so šele kasneje carinski organi pričeli postavljati dodatne zahteve. Če se pravila sproti spreminjajo, pa to ne more biti v škodo strank. Če kasneje kateri od prejemnikov ni dejansko plačal davka, je to lahko kvečjemu predmet drugih postopkov in drugih ugotovitev. S stališča tožnika je bil carinski postopek v tej fazi zaključen, blago je dokazano zapustilo Republiko Slovenijo in prispelo v drugo državo članico. Morebitne nepravilnosti, ki nato sledijo (morebitno neplačilo DDV in podobno) pa so stvari, ki ne spadajo v špediterjevo sfero, na njih ne more vplivati in zato tudi ne more nositi nobene odgovornosti.

7Tožnik se tudi ne strinja z navedbo drugostopenjskega organa, da ker naj bi šlo za solidarne dolžnike, konflikta interesov ne more biti. Tožnik je deklaracijo izpolnil v skladu z napotili uvoznika. Vendar to očitno ne preprečuje uvozniku, da ne bi poskušal odgovornosti za svoja napotila naprtiti tožniku. Uvoznik je 13. 3. 2014 tožniku poslal opomin pred tožbo, 14. 11. 2014 pa iz tega naslova vložil tudi izvršbo zoper tožnika. Zato bi carinski organ moral vse uvoznikove vloge posredovati tudi tožniku. Zgolj vpogled v spis ne more zadostovati. Tožnik uvoznikovih vlog ni imel in jih s strani carinskega organa ni nikoli dobil v izjasnitev. Ekonomičnost postopka pa ne more biti razlog za kršenje tožnikovih pravic in ustavnih procesnih jamstev. Prav tako ne za opustitev izdaje posebnega sklepa o združitvi zadev in pomanjkljivega izreka odločbe, ki nima bistvenih sestavin. Tožnik meni, da niti carinski niti kateri drugi organ ne more svojih odločitev sprejemati izključno na podlagi listin, saj so bistvena dejstva in so lahko listine zgolj odraz teh dejstev in ne obratno. Če vpis v deklaracijo ne ustreza dejanskemu stanju, kot ga ugotavlja carinski organ, ne more formalnost vpisa prevladati nad nespornimi dejstvi. Tožnik meni, da to pomeni tudi grob poseg v ustavna procesna jamstva, kontradiktornost postopka in izvajanja ter presoje dokazov. Po mnenju tožnika bi carinski organ na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja moral zaključiti, da tožnik ni solidarni zavezanec skupaj z uvoznikom.

8Tožnik se nadalje sklicuje na sodbo Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) C-587/10, iz katere naj bi izhajalo, da so v obravnavani zadevi pogoji za odlog plačila DDV v celoti podani. Prodano blago je bilo predmet dveh zaporednih dobav, vendar samo enega prevoznika znotraj Skupnosti. Načelo davčne nevtralnosti zahteva, da se oprostitev plačila DDV prizna, če so izpolnjene vsebinske zahteve, tudi če davčni zavezanci niso izpolnili nekaterih postopkovnih zahtev, razen če je dobavitelj blaga načrtno sodeloval pri davčni utaji. Da je izpodbijana odločba nezakonita naj bi izhajalo tudi iz dopisa Ministrstva za finance z dne 28. 1. 2013, iz katerega izhaja, da je za oprostitev plačila DDV pri uvozu po postopku 42 pomembno, da je blago zapustilo državo članico, torej Slovenijo. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je bilo blago prepeljano iz Slovenije v drugo državo članico.

9Tožnik nadalje navaja, da se izpodbijana odločba nanaša na preko trideset carinskih deklaracij. Čeprav se zadeva vodi po uradni dolžnosti, bi o morebitni združitvi moral odločati organ, ki vodi postopek. Pogoj za združitev zadev je ustrezen sklep. Ker gre za različne zadeve, bi bilo treba o vsaki zadevi izdati posebno odločbo. Absolutna bistvena kršitev pravil postopka je podana tudi iz razloga, ker carinski organ tožniku ni vročil niti ene same uvoznikove vloge. Posledično se tožnik zaradi tega sploh ni mogel opredeliti do teh vlog in zastopati svojih interesov in pravic. Poleg tega v zadevi ni bila opravljena obravnava, v okviru katere bi se obravnavali nasprotujoči si interesi obeh strank. Izpodbijana odločba tudi nima vseh sestavin, ki jih taka odločba mora imeti, in bistveno odstopa od ustaljene prakse carinskih organov Evropske carinske unije. Izpodbijana odločba bi morala imeti najmanj dva dela, in sicer oblikovalni (določanje zneska DDV) ter dajatveni (znesek doplačila). Odločba sploh nima izreka, ki bi ga bilo možno izpodbijati ali preizkusiti. Ker znesek DDV z izpodbijano odločbo sploh še ni določen, je tak izrek najmanj preuranjen, v vsakem primeru pa nezakonit. Očitno je v izreku ugotovljeno, da gre za blago z določeno vrednostjo in to je tudi vse. Na podlagi opisa blaga iz deklaracije namreč ne more biti nikomur naloženo naknadno plačilo zneska dajatev v skupni višini 173.839,23 EUR. Z izpodbijano odločbo bi bilo treba najprej DDV sploh obračunati, da bi v tem delu tožnik sploh lahko preizkusil odločbo in jo tudi ustrezno izpodbijal (obračun). Zaradi napačnega izreka je izpodbijana odločba v celoti nezakonita in jo je treba že iz tega razloga v celoti odpraviti.

10Tožnik zahteva, da se ga obravnava na pošten način ter zatrjuje pristranskost carinskega urada. Meni, da mu obrazložitev izpodbijane odločbe ne zagotavlja učinkovitega varstva njegovih pravic, saj navedena odločba sploh nima razlogov oziroma so le-ti v nasprotju s samimi seboj in v nasprotju z navedbami v spisu. Prav tako so ugotovitve dejanskega stanja glede zastopanja protispisne, nezakonite in v nasprotju z nespornimi dejstvi. Vprašanje narave pooblastilnega razmerja je vprašanje odnosa med dvema strankama ter vprašanje dejanskega stanja in ne izpolnjevanje formularjev. Izpodbijana odločba nima niti enega samega razloga o dejanskem stanju glede narave pooblastilnega razmerja. Zato je treba dejansko stanje ugotoviti. Navedba, da se smatra, da gre za posredno zastopanje, ni ugotovitev dejanskega stanja. Ker carinski organ sam ugotavlja, da je šlo za neposredno zastopanje, so vse navedbe v zvezi s posrednim zastopanjem zgolj same sebi namen in so v celoti protispisne. Po mnenju tožnika je nepošteno, da carinski organ navaja, da bi se tožnik ne bi smel sklicevati na zmoto. Naravo pooblastilnega razmerja določba dogovor med strankama in ne morebiten vpis v carinsko deklaracijo. Vsaka od vloženih deklaracij temelji na Dispoziciji za carinsko posredovanje, iz katerih izhaja, da gre za neposredno zastopanje. Špediter pa je dolžan upoštevati naročiteljeva navodila ter se skladno z njimi tudi ravnati.

11Tožnik v zvezi s tovornimi listi CMR poudarja, da gre za zasebnopravne listine, ki temeljijo na poslovnem odnosu. Zato navedbe carinskega organa, kaj naj bi iz teh listin izhajalo, bistveno presegajo pristojnosti tega organa. Tožnik prereka navedbo iz izpodbijane odločbe, da bi želel kdorkoli izkazati, da naj bi blago prispelo na Ciper. Dejansko stanje je po mnenju tožnika neresnično, nepopolno in zmotno ugotovljeno. Tožnik je pojasnil, da se je želelo s potrjevanjem CMR zgolj zagotoviti, da je bilo blago predano kupcu. Pojasnjeno je tudi bilo, da je šlo za način dela, po katerem se zagotovi pogodbene prenose, kar pa nima ničesar skupnega s samo dostavo blago oziroma njegovim prispetjem na Ciper. S tem, ko je bilo blago izročeno prevozniku in prepeljano na končno destinacijo, je bilo blago na dogovorjeni način izročeno prejemniku blaga, deklariranem v polju 44 carinskih deklaracij. Ta prejemnik tudi ni nikoli zanikal, da blaga ne bi prejel. Po drugi strani pa je bistveno, da je bilo blago s tem preneseno tudi na končnega kupca. Razpolaganje z blagom, pa čeprav zgolj potom listin (CMR tovornih listov) je bistvenega pomena za stranke, zato so se za takšen način tudi odločile. Zato ponavlja, da je bilo vse blago izročeno prejemniku blaga, deklariranem v polju 44 carinskih deklaracij, skladno z dogovorom med strankami in prepeljano neposredno do končnih kupcev. Tožnik opozarja, da je bilo navajanje kupca s Cipra na CMR mišljeno izključno v smislu zagotovila, da je ta kupec potrdil prejem blaga, predvsem v smislu komercialnih tveganj, povezanih s prevzemom in prevozom blaga. Tožnik se sklicuje na Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča številka 13/2011 ter na sodno prakso SEU in kot bistveno poudarja, da je blago zapustilo območje Republike Slovenije, kar v zadevi ni sporno. Meni pa, da je arbitrarno in protislovno sklicevanje carinskega organa, ki se v navedenem carinskem postopku enkrat sklicuje na določila ZDDV-1, drugič pa trdi, da davčna zakonodaja ne pride v poštev. Tožnik še navaja, da spremembe nacionalne zakonodaje na tem področju dokazujejo, da gre za problematično področje. Šele v letu 2011 so bila sprejeta natančna navodila oziroma pojasnila o natančnem izpolnjevanju posameznih polj deklaracije. Nekorektno pa je, da se morebitne nejasnosti razlagajo v škodo strank, konkretno špediterjev. Tožnik zaključuje, da je na podlagi vsega navedenega izpodbijana odločba nezakonita. Meni, da so pogoji za oprostitev plačila DDV podani ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter postopek zoper tožnika ustavi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da tožniku povrne stroške tega postopka.

12Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

13Tožba ni utemeljena.

14Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

15V obravnavani zadevi je sporno ali je bil tožniku kot deklarantu na podlagi točke a) prvega odstavka 204. člena CZS zakonito obračunan DDV kot uvozna dajatev za blago, ki je bilo prijavljeno po 31 carinskih deklaracijah, ki so izdane v obdobju od 9. 6. 2010 do 17. 5. 2011. Šlo je za blago, ki naj bi bilo oproščeno plačila DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico v smislu določb prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v povezavi z 4. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1 (uvoz blaga, odposlanega ali odpeljanega s tretjega ozemlja ali iz tretje države in uvoženega v državo članico, ki ni namembna država članica). Gre za postopek, ki je opredeljen v carinski deklaraciji kot „Postopek 42 – Hkratna sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico“. Določitev tega postopka izhaja iz Priloge 2 (Šifre, ki se uporabljajo pri izpolnjevanju enotne upravne listine) Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih.

16V postopku je bilo ugotovljeno, da pogoji za oprostitev DDV kot uvozne dajatve za blago po predmetnih carinskih deklaracijah, niso podani. Ugotovljeno je bilo, da prejemnik blaga, ki je naveden na navedenih carinskih deklaracijah, to je družba C. Ltd, Ciper, ni prejela tega blaga in da v namembni državi (Ciper) ni bila prijavljena pridobitev tega blaga. Na podlagi mednarodne izmenjave informacij je bilo ugotovljeno, da blago ni nikdar prišlo na Ciper in da ni DDV obveznosti na Cipru. S tem pa tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila DDV po 46. členu ZDDV-1. Po slednjem so plačila DDV oproščene dobave blaga, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora in ki izkazujejo, da je blago prispelo v drugo državo članico (načelo obdavčitve po namembnem kraju). Ker v obravnavani zadevi za blago, ki naj bi zapustilo ozemlje Slovenije in naj bi prispelo v drugo državo članico EU (Ciper), niso bile izpolnjene predpisane obveznosti, je zato prvostopenjski organ zaključil (kar je potrdil tudi drugostopenjski organ), da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV. DDV se namreč ob uvozu obravnava kot uvozna dajatev. To izhaja iz 6. točke 77. člena ZDDV-1, ki določa, da se pri uvozu blaga DDV obračunava in plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, ter iz drugega odstavka 138. člena ZDDV-1, ki določa, da pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski organ v skladu z carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna dajatev.

17Iz točke a) prvega odstavka 204. člena CZS izhaja, da pri uvozu nastane carinski dolg z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki izhaja za blago, zavezano uvoznim dajatvam, iz njihovega zadrževanja v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano. Iz tretjega odstavka 204. člena CZS izhaja, da je dolžnik oseba, ki mora, odvisno od primera, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz zadrževanja blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo to blago dano, ali spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek. Na podlagi 199. člena Izvedbene uredbe je deklarant odgovoren za točnost navedb v deklaraciji, pristnost predložene dokumentacije in upoštevanja vseh obveznosti v zvezi s predložitvijo zadevnega blaga v zadevni postopek. Na podlagi citiranih določb CZS in Izvedbene uredbe, ob ugotovitvi, da niso izpolnjene predpisane obveznosti iz uporabe predmetnega carinskega postopka, je v obravnavani zadevi nastal carinski dolg, ki je naložen tožniku, ki nastopa kot deklarant, kot carinskemu dolžniku.

18V zadevi je sporno, ali je naknadna odmera DDV za obravnavano blago upravičena, torej ali res za obravnavano blago niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV, kot to uveljavlja tožnik. Tožnik namreč meni, da ne glede navedbo prejemnika blaga na obravnavanih deklaracijah, ki je v obravnavani zadevi družba na Cipru, za zadevo ni bistveno, če navedeni prejemnik ni končni prejemnik blaga, kot je to v obravnavani zadevi, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da je končni prejemnik blaga družba v Franciji. Tožnik meni, da je v obravnavani zadevi pomembno le, da je bilo blago prepeljano v drugo državo članico EU, kar je bilo v obravnavani zadevi storjeno (blago prepeljano v Francijo). To naj bi bila po tožnikovem mnenju ednina bistvena okoliščina v zvezi s predmetnim postopkom.

19Glede vprašanja upravičenosti naknadne odmere DDV v predmetni zadevi, sodišče sprejema kot pravilno dokazno oceno prvostopenjskega organa, da tožnik v konkretni zadevi za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila DDV kot uvozne dajatve. Iz določb 46. člena ZDDV-1 izhaja, da so plačila DDV oproščene dobave blaga v drugo državo članico, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora. V konkretnem primeru tudi po presoji sodišča ti pogoji niso izkazani. Ker velja načelo obdavčitve po namembnem kraju, je tudi po presoji sodišča pomembno, da ob izpolnjevanju pogojev, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora, deklarant verodostojno izkaže, da je bilo blago res dobavljeno subjektu v drugi državni članici. V obravnavani zadevi naj bi, kot izhaja iz obravnavanih deklaracij, bilo blago dobavljeno družbi na Cipru. Ugotovljeno pa je bilo, da blago ni bilo dobavljeno družbi na Ciper ter, da na Cipru DDV ni bil plačan. Zato je carinski organ pravilno zaključil, da tožnik v predmetni zadevi ni izkazal, da je bilo blago dobavljeno subjektu v drugo državo članico (Ciper), kot to izhaja iz obravnavanih deklaracij. Iz ugotovitev v postopku pa izhaja, da je šlo blago v Francijo (Pariz) in da so bili za blago izdani dvojni CMR. Tožnik pa meni, da so na podlagi ugotovitve, da je šlo predmetno blago v Francijo, prav tako izpolnjeni pogoji za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Z navedenim tožnikovimi stališči pa se sodišče ne strinja.

20Tudi po presoji sodišča so za oprostitev plačila DDV kot uvozne dajatve po postopku 42 relevantne listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ki naj bi dokazovale, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico – konkretno Ciper, kar je pogoj za oprostitev DDV. Blago poleg carinske deklaracije spremljajo določene listine (npr. CMR). V konkretni zadevi pa se je izkazalo, da dejansko blago ni bilo odposlano v državo, ki je navedena na predmetnih deklaracijah. Ob takih ugotovitvah, da blago dejansko ni bilo prevzeto v skladu z navedenimi podatki, tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi niso podani pogoji za oprostitev plačila DDV. Ker se predpisane obveznosti v navedenih postopkih dokazujejo s pisno dokumentacijo, na strani tožnika kot deklaranta pa je, da je le-ta pravilno izpolnjena (199. člen Izvedbene uredbe) sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je v zadevi bistveno, da je bilo blago prevzeto v drugi državi članici (konkretno Franciji), kar naj bi bil po mnenju tožnika razlog, da so izpolnjeni pogoji iz postopka 42 za oprostitev plačila DDV. Deklarant je namreč odgovoren za točnost in pravilnost navedb v deklaraciji oziroma pravilnost in pristnost dokumentacije (199. člen Izvedbene uredbe). Zato je zaradi neizpolnjevanja predpisanih obveznosti v obravnavani zadevi nastal carinski dolg po točki a) prvega odstavka 204. člena CZS, ki je naložen v plačilo tožniku kot deklarantu.

21Sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodno prakso Sodišča EU, saj se sodbe, na katere se sklicuje tožnik, ne nanašajo na primere carinskih postopkov 42, zaradi česar primerjava z navedenimi primeri ni mogoča. Pri postopku 42 so izpolnjene obveznosti v primeru, da je uvoženo blago dejansko dobavljeno ali preneseno v drugo državo članico ter je prejemnik blaga davčnim organom prijavil pridobitev blaga znotraj Skupnosti. Za postopek 42 morajo biti v času prijave izpolnjeni predpisani pogoji, česar pa tožnik v konkretnem postopku ni izkazal. Sodišče meni, da zahteva, da se uvoženemu blagu predložijo popolne listine, ki dokazujejo, da je blago zapustilo območje Slovenije, kar je tudi pogoj za oprostitev DDV kot uvozne dajatve v Republiki Sloveniji, ni nerazumna in tudi ne v nasprotju z načelom sorazmernosti. Te kršitve pa ne pomenijo zgolj kršitve formalnih obveznosti, kot zatrjuje tožnik, ampak imajo lahko za posledico, da bi se blago izognilo plačilu uvoznih dajatev.

22Ob takem stanju stvari, ko tožnik v postopku ni izkazal dobave blaga v drugo državo članico, ki je navedena na carinskih deklaracijah (Ciper), na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da je predmetno blago bilo dobavljeno (sicer) v drugo državo članico EU ter, da naj bi bili s tem podani pogoji za oprostitev plačila DDV. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so CMR tovorni listi listine zasebnega prava. V obravnavani zadevi je namreč CMR listina dokument, ki izkazuje, da je namembni kraj za predmetno blago druga država članica (konkretno Ciper). Zato je carinski organ navedeno listino tudi po presoji sodišča pravilno upošteval kot dokazilo (po drugem odstavku 80. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 v povezavi z c. točko 50. člena ZDDV-1). Z upoštevanjem tega dokazila (CMR) se je namreč izkazovalo, da gre za oproščeno transakcijo. Ob ugotovitvi, da gre za nepravilno navedbo, pa je pravilen zaključek carinskega organa, da ne gre za oproščeno transakcijo. Glede na vlogo, ki jo ima deklarant (199. člen Izvedbene uredbe), je tudi tudi po presoji sodišča tožniku v obravnavani zadevi mogoče očitati premajhno skrbnost. Ob ugotovitvi, da je v predmetni zadevi nastal carinski dolg zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano, tožnikovo zatrjevanje, da ni sodeloval pri davčni goljufiji na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati.

23Prav tako po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da naj bi v obravnavani zadevi na strani solidarnih dolžnikov obstojal konflikt interesov in da bi zato moral carinski organ tožniku dati možnost, da se seznani in opredeli do vseh vlog, ki jih je v predmetni zadevi vložila družba A. d.o.o. (uvoznik). Carinski postopek je namreč poseben upravni postopek, v katerem ima deklarant posebno vlogo in odgovornost. Zaradi posebne ureditve tega postopka in vloge deklaranta v tem postopku, ni mogoče pritrditi tožniku, da v konkretni zadevi obstoja med solidarnima dolžnikoma konflikt interesov. Morebitna notranja razmerja med tožnikom kot deklarantom in naročnikom pa niso stvar tega postopka. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da v postopku ni bilo zadostno ugotovljeno dejansko stanje glede narave pooblastilnega razmerja med tožnikom kot deklarantom in naročnikom (posredno, neposredno zastopanje). Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da v predmetni zadevi ni ključnega pomena ali je tožnik v polju 14 navedel šifro „2“, ki pomeni neposredno zastopanje ali šifro „3“, ki pomeni posredno zastopanje, saj ga kot deklaranta opredeljuje že to, da se je s polnim nazivom vpisal v polje 14 carinske deklaracije. V obravnavani zadevi sta oba (tožnik kot deklarant in uvoznik) sodelovala v postopku, bila seznanjena z ugotovitvami carinskega organa, obema je bil vročen tudi zapisnik. Prav tako ne gre za primer iz 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ko bi bilo treba razpisati javno obravnavo.

24Zato tožnikovi ugovori, da so bile v predmetnem postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka (kršitev kontradiktornosti), po presoji sodišča niso utemeljeni. Prav tako niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da naj bi bile bistvene kršitve pravil postopka storjene tudi zato, ker je z izpodbijano odločbo odločeno o več kot 30 carinskih deklaracijah, pa o združitvi navedenih zadev carinski organ ni izdal sklepa o združitvi teh zadev v en postopek. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da je v obravnavani zadevi bistveno, da so izpolnjeni zahtevani pogoji iz prvega odstavka 130. člena ZUP in sicer, da se obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in da je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen.

25Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da izpodbijana odločba nima vseh sestavin, zlasti pa, da bi moral izrek navedene odločbe imeti dva dela in sicer oblikovalni ter dajatveni ter da izreka izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da mora biti izrek kratek in jedrnat, v obrazložitvi pa je treba pojasniti razloge odločitve in navedbo dokazov. To je bilo v predmetni zadevi tudi storjeno. Sam obračun DDV, vključno z navedbo njegove stopnje, pa tudi carinske stopnje, je razviden iz tabele v odločbi na straneh 59 do 60, obračun zamudnih obresti pa je razviden iz tabele na straneh 63 do 64 obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena ter, da se prvostopenjski in drugostopenjski organ nista opredelila do tožnikovih navedb. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo razlogi, na katerih temelji odločitev. Izpodbijana odločitev po presoji sodišča vsebuje vse sestavine, ki jih predpisuje 214. člena ZUP.

26Ob vseh navedenih ugotovitvah je bilo po presoji sodišča relevantno dejansko stanje v postopku popolno ugotovljeno in ob upoštevanju le-tega pravilno uporabljeno materialno pravo. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je opredelil tudi drugostopenjski organ, kar je ustrezno obrazložil. V postopku prav tako niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, saj je tožnik v postopku sodeloval in je imel možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bila podlaga za izpodbijano odločitev. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče zavrača iz istih razlogov kot drugostopenjski organ.

27Na podlagi vsega povedanega je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka ter tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, relevantno dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno ter je pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

28Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna relevantna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Prav tako v zadevi niso izpolnjeni pogoji za spor polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

29Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.