UPRS sodba I U 825/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel zahtevek tožnika za vračilo plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju: DMV) od vozil s številkami šasije, kot so navedeni v višini 1.012,05 EUR. Davčni organ navaja 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku in prvi, drugi ter osmi odstavek 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), ki jih citira. Iz Mednarodnega tovornega lista CMR št. 11095 je davčni organ ugotovil, da je predmetnih šest motornih vozil, za katera tožnik zahteva vračilo DMV, zapustilo ozemlje Republike Slovenije 27. 8. 2013. Iz evidence MRVL je razvidno, da so bila tri vozila v RS registrirana in odjavljena 6. 8. 2013. Zahtevek za vračilo je davčni organ prejel 31. 12. 2013, kar je po poteku roka iz osmega odstavka 11. člena ZDMV.

2Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Zahtevek za vračilo dne 31. 12. 2013 je tudi po presoji pritožbenega organa vložen po preteku materialnega prekluzivnega roka treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo davka, ki je v konkretnem primeru mesec avgust 2013. Sklicuje se na na sodno prakso (sodba Upravnega sodišča RS I U 791/2013 z dne 11. 3. 2014).

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik navaja, da je bil račun za to vozilo, ki je bilo izvoženo v drugo državo članico EU izdan septembra 2013, vlogo za vračilo DMV pa je oddal decembra 2013. To pomeni, še v roku, ki ga predpisuje 11. člen Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV). Napačno je tudi sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS z dne 11. 3. 2014, saj gre za drugačno situacijo. Datum CMR je v predmetni zadevi konec avgusta 2013, račun pa je bil izdan septembra 2013. Tožnik ne more izdati računa brez DDV, preden je vozilo iznešeno v drugo državo članico. Tožnik je izdal račun šele septembra 2013, ker je šele takrat prejel dokazilo o izvozu vozila v EU. Torej bi se moralo kot datum nastanka okoliščin upoštevati mesec september 2013 in ne avgust 2013, kot to napačno ugotavlja davčni organ. Tožnik meni, da je bila zadeva neenako obravnavana in navaja primere. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in tožniku odobri vračilo DMV v znesku 1012,05 EUR oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve obeh davčnih organov in jih posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

7V obravnavani zadevi je sporno ali je v danem primeru šlo za zamudo roka za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV iz osmega odstavka 11. člena ZDMV. V zadevi je sporno, kdaj so pri tožniku nastopile okoliščine iz drugega odstavka 11. člena ZDMV, na podlagi katerih bi lahko tožnik zahteval vračilo plačanega DMV. Sporno je, ali so te okoliščine nastopile že v mesecu avgustu 2013, ko so vozila zapustila Ozemlje Republike Slovenije, potem, ko so tri vozila, ki so bila registrirana, bila 31.7. 2013 odjavljena iz MRVL) ali pa šele v mesecu septembru 2013, ko je bil izdan račun za predmetna vozila, kar zatrjuje tožnik. Na podlagi osmega odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDMV se kot dokazilo o tem, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije, glede na okoliščine primera, štejejo predvsem: dokazilo o izvozu, ki ga izda oz. potrdi carinski organ in iz katerega mora biti razvidno, da je motorno vozilo zapustilo carinsko območje EU; dokazilo o registraciji vozila v drugi državi članici EU ali drugi državi; dokazilo o dejanski dobavi oz. prenosu vozila v drugo državo članico EU; račun, izdan kupcu v drugi državi članici EU; dokazilo o selitvi v drugo državo članico EU.

8Po mnenju sodišča gre v primeru roka iz osmega odstavka 11. člena ZDMV za materialni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice (prekluzija). Dokazila o tem, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije so v drugem odstavku 11. člena ZDMV našteta primeroma, kar pomeni, da zadošča že eno od tam naštetih dokazil. Iz dejanskega stanja, ki ni sporno, izhaja, da je tožnik pri davčnem organu 31. 12. 2013 vložil zahtevek za vračilo plačanega DMV za predmetna vozila, dobavljena v drugo državo članico EU. Tožnik je k vlogi za vračilo plačanega DMV predložil različne listine: seznam vozil, kopijo potrdila o višini plačanega DMV, kopijo mednarodne tovorne listine CMR in kopije računov. Iz evidence MRVL tudi je izhaja, da so bila tri vozila, ki so bila v RS registrirana, odjavljena 6. 8. 2013, kar med strankama ni sporno, kar pomeni da je zanje prvi pogoj iz drugega odstavka 11. člena ZDMV izpolnjen. Iz CMR-ja izhaja, da so predmetna vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije 27. 8. 2013, to pa je po presoji sodišča tudi mesec, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko tožnik zahteval vračilo davka. Upravičenec pa lahko zahteva vračilo le v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka (osmi odstavek 11. člena ZDMV), torej bi moral zahtevati vračilo davka najkasneje v mesecu novembru 2013. Tožnik je pri davčnem organu vložil zahtevo za vračilo plačanega davka 31. 12. 2013, kar med strankama ni sporno. Navedeni datum je tudi po presoji sodišča po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo DMV. Zato je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je takšen tožnikov zahtevek vložen prepozno, zato ga je zavrgel (29. člen ZUP).

9Sklicevanje tožnika, da zakon dopušča predložitev različnih dokazil, s katerimi se lahko dokazuje, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije, na drugačno odločitev ne vpliva. Na drugačno odločitev ne vplivajo razlogi tožnika, da zahteve za vračilo DMV ni mogel vložiti, dokler kupcu ni izdan računa. Iz listin nesporno izhaja, da je tožnik razpolagal z CMR za predmetna vozila, iz katerega je nesporno izkazano, da so vozila zapustilo ozemlje Republike Slovenije 27. 8. 2013. Kolikor tožnik meni, da zahteva za vračilo DMV ni popolna, dokler ne predloži računa, se sodišče s takšno razlago ne strinja, saj iz besedila drugega odstavka 11. člena ZDMV izhaja, kaj je glede na okoliščine konkretnega primera potrebno šteti kot dokazilo o tem, da je vozilo zapustilo ozemlje Republike Slovenije (enako stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 791/2013). V obravnavanem primeru sta oba organa pravilno ocenila, da so okoliščine konkretnega primera, zaradi katerih bi tožnik lahko zahteval vračilo plačanega DMV, nastopile v mesecu septembru 2013, kar izhaja iz predmetne CMR.

10Tožnikovi očitki, da gre za neenako obravnavo davčnega organa (pri čemer navaja podatke glede vračila DMV v drugi zadevi pravni osebi, ki naj bi bila tožnikovo drugo podjetje in kjer naj bi bila kot relevantna okoliščina upoštevan datum izdanega računa) sodišče zavrača, saj iz primera, ki ga tožnik predstavlja, ni razvidno, da je pravočasnost vloge za vračilo šteta od datuma računa, kot navaja tožnik. Pa tudi sicer sodišče na enem primeru, ki ga tožnik navaja, ne more oceniti ali gre dejansko za neenotno prakso davčnega organa in s tem za neenako obravnavo tožnika, ker za takšno presojo sodišče nima dovolj podatkov.

11Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

13Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem še sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.