VSRS Sodba I Up 43/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi ter izpodbijano odločbo tožene stranke, št. 2142-200/2012/19 (1312-12) z dne 15. 12. 2015, s katero je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi z 54. členom ZMZ, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

2V obrazložitvi sodišče prve stopnje poudarja, da je tožena stranka sprejela odločitev brez osebnega razgovora, tožniku tako ni postavila primernih vprašanj oziroma mu predočila vsebine njegovih izjav (tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito 10. 8. 2012 in ponovno 27. 11. 2015, pri tem pa navajal različne podatke ter različne razloge). Tožnik torej, kot zatrjuje tudi v tožbi, ni imel možnosti celovito predstaviti razlogov za vložitev svoje prošnje. Navedeno je v nasprotju z načeli vodenja postopka, kot ga določajo zahteve iz 15. in 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - prenovitev (v nadaljevanju Procesna direktiva II), skladno s katero se osebni razgovor le izjemoma lahko opusti. Čeprav navedena direktiva še ni bila implementirana, pa je nacionalne določbe treba razlagati kolikor je mogoče v skladu z besedilom in namenom direktive, da se doseže njen učinek.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da osebnega razgovora pristojni organ ni opustil, ampak ga je opravil, kar je razvidno iz 32. točke formularja o prošnji za mednarodno zaščito, uradna oseba pa je razgovor s tožečo stranko vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ. Tožnik je tako imel možnost podati vsa pravno relevantna dejstva.

4Tožnik je v odgovoru na pritožbo pritrdil odločitvi sodišča in ugovarjal stališču tožene stranke glede ustnega razgovora, zaradi napačnega razumevanja relevantnih določb je tožena stranka ugotovila dve dejanski stanji na podlagi dveh prošenj in ne resničnega, ki bi ga lahko ugotovila s postavitvijo primernih vprašanj. Kako bi tožnik odstopanja pojasnil, ni bistveno, bistveno je, da mora imeti to možnost.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila v pospešenem postopku na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z 54. členom ZMZ in pred izdajo odločbe, s katero je zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, s prosilcem, kar ni sporno, ni opravila (še posebnega) ustnega razgovora.

7ZMZ v 54. členu določa, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. Razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku so določeni v 55. členu ZMZ, in sicer lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če (med drugim) je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), ali če je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona (4. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ).

8Iz določb ZMZ izhaja tudi, da pristojni organ pred sprejetjem odločitve s prosilcem individualno opravi ustni razgovor (45. člen ZMZ). Ustni razgovor pa se pod določenimi pogoji lahko opusti (46. člen ZMZ) in sicer tudi, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena ZMZ (druga alineja 46. člena ZMZ).

9Po presoji Vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi tožena stranka morala opraviti osebni razgovor ter tožniku predočiti tako njegovo izjavo, ki jo je dal ob prvi prošnji (z dne 10. 8. 2012, v kateri je navajal druge razloge) kot izjavo, ki jo je podal v prošnji z dne 27. 11. 2015 ter mu postaviti ustrezna vprašanja, saj, kot navaja tožnik v tožbi, zaradi opustitve osebnega razgovora ni imel možnosti celovito predstaviti razlogov, iz tega pa sledi, da postopek ni bil voden tako, kot izhaja iz 15. in 16. člena Procesne direktive II. In ker tožena stranka s tožnikom osebnega razgovora ni opravila, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila pravila postopka.

10Res ZMZ (pod določenimi pogoji) določa možnost opustitve razgovora, vendar je bila določba 46. člena ZMZ usklajena z Direktivo 2005/85/ES (Procesna direktiva I, ki je bila prenovljena s Procesno direktivo II), ki je dopuščala opustitev razgovora tudi v primeru, kadar je pristojni organ že opravil sestanek s prosilcem, da bi mu pomagal pri izpolnjevanju prošnje in pri predložitvi bistvenih podatkov v zvezi s prošnjo (b točka drugega odstavka 12. člena Procesne direktive I).

11Sedaj veljavna Procesna direktiva II pa opustitev osebnega razgovora v 14. členu dopušča le, kadar lahko organ prošnji za mednarodno zaščito ugodi ali kadar je prosilec nezmožen za osebni razgovor ali ga ne more opraviti zaradi trajnih okoliščin, na katere prosilec ne more vplivati. To velja tudi za pospešeni postopek, saj morajo biti tudi v tem postopku zagotovljena temeljna načela in jamstva iz II. poglavja Procesne direktive II (osmi odstavek 31. člena), med katerimi je tudi 14. člen, ki določa obveznost osebnega razgovora.

12Zahteve veljavne Procesne direktive II so torej glede obveznosti osebnega razgovora večje kot po prej veljavni direktivi in tudi od določb veljavnega ZMZ. Ta direktiva bi v tem delu že morala biti prenesena v slovenski pravni red, saj je rok za uskladitev predpisov, določen v njenem prvem odstavku 51. člena potekel že julija 2015, torej preden je toženka odločala o tožnikovi prošnji (15. 12. 2015). Ob upoštevanju načela primarnosti je treba določbe ZMZ razlagati v duhu Procesne direktive II, kar v obravnavanem primeru pomeni, da ob upoštevanju določb te direktive niti ni mogoče presojati, ali je opustitev osebnega razgovora vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito.

13V zvezi s pritožbenim sklicevanjem, da osebni razgovor dejansko ni bil opuščen, kar je razvidno iz 32. točke formularja o podaji prošnje za mednarodno zaščito, saj naj bi uradna oseba razgovor s tožnikom vodila tako, da ustreza bistvenim zahtevam iz 47. člena ZMZ, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pritožbeni ugovor ni utemeljen. Po presoji Vrhovnega sodišča se sicer razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne izključujeta. Tudi ob izpolnjevanju formularja ob podaji prošnje za mednarodno zaščito bi v okviru 32. točke „izjava prosilca o razlogih, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji“ (na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi) lahko bilo zadoščeno zahtevam osebnega razgovora, če bi bil ta seveda tako podan, če bi prosilcu bilo omogočeno, ne samo, da je seznanjen s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave, pač pa tudi, da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja eventualnih nasprotij ali nekonsistentnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli.

14V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil več prošenj za mednarodno zaščito, od tega dve prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, in v slednjih je, kar je razvidno iz listin v spisu, navajal različne osebne podatke (ime, datum rojstva – navedel je kar tri različne letnice rojstva), različne naslove zadnjega bivališča v izvorni državi, dal nasprotujoče izjave glede članov družine, ki živijo v izvorni državi in njihovih imen, glede svoje izobrazbe in tudi glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo (slabe življenjske in družinske razmere ter verski razlogi oziroma terorizem ter bratovo aktivno sodelovanje z muslimanskimi skrajneži oziroma ukvarjanje s kaznivimi dejanji tihotapljenja bakra v Tunizijo). V zvezi s temi razhajanji oziroma različnimi izjavami pa tožniku ob podajanju prošnje na zapisnik ni bilo postavljeno nobeno vprašanje (ne v okviru 32. točke ne pod katero drugo) in mu tako ni bila dana možnost, da bi pojasnil ta razhajanja, na katerih pa temelji izpodbijana odločitev tožene stranke. Ta obveznost izhaja iz 16. člena Procesne direktive II, ki glede vsebine osebnega razgovora določa, da organ za presojo med osebnim razgovorom o vsebini prošnje za mednarodno zaščito zagotovi, da se da prosilcu ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU, to pa vključuje možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca.

15Ker torej niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.