VSL sodba I Cpg 1645/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

a) v I. točki izreka tako, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.219,39 EUR,

b) v II. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi, stranki zniža na 2.404,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 27446/2013 z dne 28. 2. 2013 in zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.580,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2V pritožbenem roku je tožeča stranka zoper sodbo vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede uveljavljanega tožbenega zahtevka

5Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na podlagi štirih verodostojnih listin od tožene stranke uveljavljala plačilo 84.173,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po vložitvi ugovora tožene stranke se je dne 2. 7. 2013 začel stečajni postopek nad toženo stranko, v posledici česar je bil postopek prekinjen na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP. V nadaljevanju postopka je izvršilno sodišče s sklepom VL 27446/2013-10' z dne 29. 9. 2014 razveljavilo sklep o izvršbi v dovolilnem delu in odločitev o zahtevku in stroških odstopilo v reševanje prvostopenjskemu sodišču.

6Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2014 tožbeni zahtevek prilagodila skladno s četrtim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Skladno s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih pravic opr. št. St 791/2013 z dne 8. 5. 2014 je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja terjatve do tožene stranke v skupni višini 93.928,35 EUR. Tožeča stranka je torej glede na uveljavljani zahtevek v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine naknadno deloma razširila tožbeni zahtevek na znesek 93.928,35 EUR, deloma pa ga skrčila tako, da je namesto dajatvenega zahtevka uveljavljala zgolj ugotovitveni zahtevek zoper toženo stranko kot stečajnega dolžnika. Tožbeni zahtevek je tožeča stranka utemeljevala na dveh sklenjenih in kasneje razvezanih pogodbah o finančnem leasingu in sicer pogodbi št. 2009 in pogodbi št. 2008.

Glede neutemeljenega dela pritožbe

7Pritožba je neutemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke v delu, v katerem je le-to utemeljevala na posledicah njenega odstopa od pogodbe o finančnem leasingu št. 2009 (list. št. 73-76). Predmet pogodbe, sklenjene 15. 10. 2009, je bila rabljena lakirnica. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na naslednje dejanske ugotovitve:

- tožeča stranka je odstopila od pogodbe, pri čemer se je sklicevala na odstopno izjavo z dne 1. 6. 2011;

- iz zapisnika o odvzemu oziroma vrnitvi opreme z dne 20. 6. 2011 (list. št. 25-26) naj bi izhajalo, da je tožena stranka tudi po odstopu od pogodbe obdržala opremo v posesti,

- med strankama ni bila sporna vrednost opreme, ki jo je ugotovil cenilec v višini 90.000,00 EUR, pri čemer je cenitev v dokazne namene predložila tožeča stranka (priloga A2),

- v času opravljene cenitve niso bili dostopni vsi predmeti leasinga, saj se je cenitev nanašala zgolj na opremo za protikorozijsko zaščito in sicer lakirno sušilne komore, peskarne in pomožne objekte,

- tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da je vrednost neocenjenih predmetov leasinga znašala še najmanj 60.000,00 EUR.

8Tožeča stranka je stanje obveznosti tožeče stranke ob odstopu od pogodbe utemeljila v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2014 in se pri tem sklicevala na predložena obračuna pogodbe z dne 30. 4. 2012 (list. št. 80) in z dne 2. 7. 2013 (list. št. 81). Tožeča stranka je zatrjevala, da naj bi dolg tožene stranke ob odstopu od pogodbe znašal 188.713,63 EUR, ki je obsegal neplačane zapadle pogodbene obveznosti in diskontirane še nezapadle obveznosti tožene stranke. To obveznost je tožeča stranka zmanjšala ob upoštevanju preplačil v korist tožene stranke tako, da naj bi na dan 25. 4. 2012 obveznost tožene stranke znašala še 80.159,17 EUR. To obveznost pa je do dneva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko tožeča stranka povečala za zakonske zamudne obresti od 25. 4. 2012 do 2. 7. 2013, za račun št. 91 v višini 230,04 EUR (stroški zavarovanja – list. št. 83) in za račun št. 45 v višini 1.718,48 EUR (stroški električne energije – list. št. 85). Skupni znesek, ki naj bi ga dolgovala tožena stranka v zvezi z navedeno pogodbo št. 2009 naj bi znašal 90.708,96 EUR.

9Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo z argumentacijo, da je potrebno od vsote neplačanih obrokov po pogodbi o finančnem leasingu odšteti vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Pri tem je upoštevalo, da je že vrednost ocenjenega dela predmeta leasinga presegala višino dolgovanega zneska po pogodbi št. 09, ki jo je tožeča stranka sama ocenila na 80.159,17 EUR.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ker naj ne bi sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za imenovanje cenilca, ki naj bi ponovno ocenil vrednost predmeta leasinga v času sojenja. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ocenjeno vrednost cenilca, ki ga je angažirala sama tožeča stranka (poročilo o oceni vrednosti v prilogi A2), kateri tožena stranka ni nasprotovala.

11Materialnopravno zmotno je stališče pritožnika, da bi glede na pogodbeno urejene pogoje lahko odšteli od celotne vrednosti pogodbenih obveznosti tožene stranke šele dejansko doseženo kupnino v smislu 54. člena Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu premičnine za pravne osebe 07 (priloga A5). Navedeni splošni pogoji, ki predstavljajo del pogodbene podlage med pravdnima strankama, v 34. členu določajo, da ima v primeru odstopa od pogodbe leasingodajalec izbirno upravičenje: lahko zahteva predčasno poplačilo vseh zapadlih in nezapadlih obveznosti, ali pa zahteva vrnitev predmeta leasinga v posest z izgubo pravice leasingojemalca do uporabe in uživanja neposredne posesti. V določilih 53. do 55. člena splošnih pogojev pa je urejen način poračunavanja medsebojnih obveznosti v smislu zaključnega finančnega obračuna v primeru odstopa od pogodbe.

12V 54. členu je določeno, da se od kupnine, dosežene s prodajo predmeta leasinga, odšteje:

- vse do dneva odstopa od pogodbe zapadle neplačane obveznosti leasingojemalca, povečane za zakonite zamudne obresti, vsi leasingodajalcu nastali stroški zaradi odvzema in/ali prodaje predmeta leasinga,

- vse povečano za zakonite zamudne obresti,

- odškodnina za predčasno prekinitev pogodbe in odškodnina za izgubljeni dobiček, kar ustreza na dan odstopa od pogodbe izračunani pogodbeni vrednosti, kot v primeru predčasnega odkupa predmeta leasinga, vse povečano za zakonite zamudne obresti. V kolikor dosežena kupnina ne zadošča za poplačilo vseh obveznosti, je leasingojemalec dolžan leasingodajalcu plačati razliko v roku 15 dni, morebitni preostanek kupnine po poplačilu vseh obveznosti pa je leasingodajalec zavezan vrniti leasingojemalcu v petnajstih dneh po izdelavi zaključnega finančnega obračuna.

13Tako opredeljenih pogodbenih obveznosti pravdnih strank ni mogoče razlagati drugače kot, da je tudi na strani leasingodajalca v primeru odstopa od pogodbe po vrnitvi predmeta leasinga dolžnost prodaje predmeta leasinga in poračunavanja kupnine s preostalo obveznostjo leasingojemalca. V skladu z drugim odstavkom 54. člena Splošnih pogojev je leasingodajalec upravičen terjati od leasingojemalca samo razliko med doseženo kupnino in preostalo obveznostjo leasingojemalca. Materialnopravno zmotno pa je s tem v zvezi stališče pritožnika, da v primeru neprodaje predmeta leasinga ne bi bil dolžan zmanjševati pogodbene obveznosti leasingojemalca. Takšna razlaga bi namreč pripeljala do neenakopravnega položaja tožeče stranke, ki bi na ta način od leasingojemalca dobila izplačan celoten pozitivni pogodbeni interes (zapadle obroke do odstopa od pogodbe ter odškodnino v obliki nezapadlih obrokov do izteka pogodbe), poleg tega pa bi ji ostal v lasti predmet leasinga, ki ga je prejela vrnjenega od leasingojemalca (tretji odstavek 243. člena OZ).(1) Takšen ugovor tožeče stranke bi bil lahko utemeljen samo ob predpostavki neunovčljivosti predmeta leasinga oziroma, da bi bil le-ta brez tržne vrednosti. Tega pa tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, oziroma se je celo izrecno sklicevala na ocenjeno vrednost po cenitvi na dan 30. 10. 2011, to je približno pet mesecev po odstopu od pogodbe.

14Iz dogovora o odvzeti opremi po pogodbah o finančnem leasingu, na katerega sta se sklicevali obe pravdni stranki (list. št. 25 in 26), je razvidno, da vključuje tudi pogodbi o finančnem leasingu, ki sta predmet te pravde (št. 2009 in 2008). Hkrati je razviden dogovor, da se oprema z dnem 20. 6. 2011 odvzame toženi stranki in se deponira v poslovnih prostorih tožene stranke. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka od sklenitve dogovora dalje predmete leasinga imela v nelastniški posesti. Ta položaj je potrebno razumeti tako, da se je s sklenitvijo dogovora spremenila pravna podlaga posesti tožene stranke nad predmeti leasinga. Po odpovedi pogodb o finančnem leasingu je dogovor predstavljal obliko neodplačne pogodbe o hrambi predmetov leasinga v korist tožeče stranke, pri čemer je tožeča stranka imela dogovorjeno upravičenje, da lahko te predmete kadarkoli prevzame v posest.

15Glede na to, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bili na strani tožene stranke razlogi za neizvedbo prodaje predmetov leasinga, se tožeča stranka ne more sklicevati na neupoštevnost vrednosti vrnjene opreme zgolj iz razloga, da oprema še ni bila prodana. Ob teh okoliščinah tudi ni relevantna vrednost opreme v času sojenja. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni sledilo dokaznim predlogom za imenovanje cenilca za ugotavljanje vrednosti opreme.

16Tožeča stranka sicer pravilno opozarja na nasprotja med izrekom izpodbijane sodbe in zaključkom v 6. točki obrazložitve, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen. Glede na podane razloge sodbe v nadaljnji obrazložitvi je razvidno, da je šlo pri tem za očitno pomoto v zapisu, ki je neskladen tako z izrekom sodbe, kot tudi z razlogi sodbe glede posameznih delov tožbenega zahtevka. Navedeno nasprotje v sodbi zato ne onemogoča preizkusa pravilnosti sodbe, zato ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17Upoštevaje navedene razloge pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopenjskega sodišča o utemeljitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve v višini 90.708,96 EUR. Pritožbeno sodišče namreč v tem delu ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede utemeljenega dela pritožbe

18Utemeljena pa je pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve na podlagi pogodbe o finančnem leasingu št. 2008. Sodišče prve stopnje je v tem delu odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve:

- tožeča stranka je od pogodbe odstopila zaradi zamud tožene stranke pri plačevanju obrokov leasinga,

- tožena stranka je 20. 6. 2011 tožeči stranki sporočila, da se vozilo, ki je bilo predmet leasinga, nahaja v tujini.

19Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je prvostopenjsko sodišče zmotno sklepalo, da glede na podpisan dogovor o odvzemu opreme (list. št. 25 do 26) v povezavi s sporočilom tožene stranke o nahajanju predmeta leasinga v tujini ni mogoče sklepati, da vozilo dne 20. 6. 2011 toženi stranki ni bilo odvzeto. Kot je bilo že pojasnjeno, je iz navedenega dogovora jasno razviden sporazum med pravdnima strankama, da so vsi predmeti leasinga (torej tudi vozilo po pogodbi št. 2008) ostali deponirani pri toženi stranki. Zato se le-ta ne more razbremeniti s sklicevanjem, da ji niso poznani razlogi, zakaj naj bi se v času, ko je sama podala obvestilo (A4), vozilo nahajalo na naslovu v F. Iz tega ni mogoče sklepati na kaj drugega, kot na to, da razlog izvira iz sfere tožene stranke. Zato gredo v njeno breme tudi posledice morebitnega zmanjšanja vrednosti v času, ko tožeča stranka očitno ni mogla prodati predmeta leasinga po odpovedi pogodbe.

20Prvostopenjsko sodišče je v posledici navedenega napačnega materialnopravnega izhodišča zmotno sklepalo, da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke o vrednosti vozila v času odvzema (20. 6. 2011). Sodišče prve stopnje je zato zmotno sklepalo, da tožeča stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Ker je do onemogočanja prodaje predmeta leasinga prišlo očitno zaradi ravnanja tožene stranke v nasprotju z dogovorom o deponiranju v poslovnih prostorih tožene stranke, torej iz razlogov na strani tožene stranke, se je tožena stranka neutemeljeno sklicevala na izgubo vrednosti vozila zaradi prepozne prodaje. Četudi ima cenitev, ki jo je naročila pred pravdo tožeča stranka, zgolj naravo zasebne listine, pa ji ni mogoče odvzeti kakršnekoli dokazne vrednosti. Tožena stranka namreč ni nasprotovala opisu stanja vozila, kot izhaja iz cenilnega zapisnika z dne 5. 5. 2012 (list. št. 103 do 109). Trditvam tožeče stranke, da je s prodajo vozila iztržila več od njegove ocenjene tržne vrednosti, je tožena stranka nasprotovala zgolj s trditvami, da naj bi bilo vozilo na dan 20. 6. 2011 vredno vsaj 7.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato zmotno sklepalo, da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke o vrednosti vozila v času odvzema. Ker je tožeča stranka v dejansko posest vozilo prevzela šele po tem, ko je po razkritju kraja nahajanja organizirala transport iz F., je neutemljeno sklicevanje tožene stranke na vrednost vozila dne 20. 6. 2011. Zato tudi s strani tožene stranke predložen oglas za podobno vozilo z dne 20. 8. 2012 (list. št. 28), nima dokazne vrednosti, da bi lahko izpodbil opis stanja vozila tožeče stranke ob dejanskem prevzemu. Tožena stranka zato ni uspela dokazati, da je tožeča stranka vozilo prodala pod njegovo dejansko vrednostjo. Hkrati pa to pomeni, da je bil neutemeljen ugovor tožene stranke tudi v delu, s katerim je nasprotovala utemeljenosti stroškov prevoza samega vozila iz F. po računu z dne 19. 4. 2012 (list. št. 112).

21Ker drugim postavkam obračuna obveznosti po pogodbi št. 14251/2008 (list. št. 99 – 102) tožena stranka ni nasprotovala, se tako izkažejo kot neutemeljeni ugovori tožene stranke, s katerimi je izpodbijala obračun obveznosti po navedeni pogodbi, kot ga je tožeča stranka specificirano pojasnila v točki III pripravljalne vloge z dne 6. 6. 2014. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je navedeni obračun tudi skladen s 54. členom Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu premičnine (A6).

22Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na uveljavljeno terjatev po pogodbi št. 2008 pritožbi ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v uveljavljenem znesku 3.219,39 EUR.

Glede stroškov postopka

23V posledici delne ugoditve pritožbi se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v postopku, kar je narekovalo delno spremembo prvostopenjske sodbe tudi glede odločitve o stroških postopka. V posledici delne spremembe izpodbijane sodbe je tožeča stranka glede na celotno uveljavljani zahtevek uspela v postopku glede 3,4 % celotnega zahtevka. Neizpodbijani odmerjeni stroški tožene stranke (2.580,30 EUR) se zato zmanjšajo za znesek 3,4 % glede na delež neuspeha tožene stranke. Tako ugotovljene potrebne pravdne stroške tožeče stranke (2.492,57 EUR) pa je potrebno pobotati še z nasprotnim zahtevkom tožeče stranke za povrnitev njenih istovrstnih stroškov v obsegu njenega uspeha 3,4 % (87,73 EUR). Tožeča stranka je tako dolžna glede na uspeh v postopku toženi stranki povrniti 2.404,84 EUR stroškov postopka pred prvostopenjskim sodiščem.

24Odločitev o pritožbenih stroških temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, poleg tega pa pritožbenih stroškov specificirano niti ni priglasila. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti tožena stranka, saj v odgovoru na pritožbo glede tistega dela pritožbe, s katerim tožeča stranka v postopku ni uspela, tožena stranka ni ponudila nobenih trditev in navedb, s katerimi bi pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------

Op. št. (1): Glej sklep VSL II Cp 188/2012.