VSRS Sodba in sklep I Up 26/2016

I. Pritožba zoper sodbo I U 60/2016-13 z dne 19. 1. 2016 (I. točka izreka) se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep I U 60/2016-13 z dne 19. 1. 2016 (II. točka izreka) se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep tožene stranke, Ministrstva za notranje zadeve 2142-3/2016/3 (1313-20) z dne 6. 1. 2016. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od 5. 1. 2016 do 5. 4. 2016 (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožnika izpusti iz Centra za tujce v Postojni (II. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, samovoljno zapustil Slovenijo. Strinjalo se je tudi z razlogi tožene stranke, zakaj je odrejen ukrep pridržanja v Centru za tujce in ne drug milejši ukrep. Poudarja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi v celoti zadostila zahtevam po določbah Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Recepcijska direktiva), saj je rok za njeno implementacijo v nacionalni pravni red že potekel dne 20. 7. 2015. Presodilo je, da se pridržanje v tem primeru izvaja kot omejitev gibanja skladno z drugim odstavkom 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v zvezi s prvim odstavkom 51. člena ZMZ v povezavi z drugim in tretjim odstavkom člena 28 sedaj veljavne Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III). Sodišče prve stopnje je pri tem zavzelo stališče, da je obseg sodne kontrole v tem primeru omejen na prekoračitev oziroma zlorabo prostega preudarka (tretji odstavek 40. člena ZUS-1) zaradi pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga toženi stranki podeljuje drugi odstavek člena 28 Uredbe Dublin III. Na tej podlagi je ugotovilo, da tožena stranka v konkretnem primeru ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja v izpodbijanem sklepu na dveh pravnih podlagah, torej tako na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena in 3. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ. Obstoj znatne nevarnosti za pobeg tožnika je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na podlagi 3. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ in s tem pritrdilo ugotovitvi tožene stranke. Pri tem je izhajalo iz več dejanskih okoliščin, med drugim te, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v več državah članicah EU (Italiji, Nemčiji in Franciji), pa tam ni počakal do pravnomočne odločitve, da se je v Nemčiji predstavljal z drugim imenom in kot državljan Sirije, dejstva, da medsebojno nasprotujočih izjav tožnik ni znal prepričljivo pojasniti in drugih. Ker je tožnik na zaslišanju predložil fotokopijo tunizijskega potnega lista je sodišče presodilo, da je odpadel razlog za izrek ukrepa na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, vendar pa je ocenilo, da je tožnikova begosumnost podana na podlagi ugotovljenih dejstev. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda, saj je tožnik ni dovolj določno konkretiziral in izkazal, zgolj hipotetična možnost uspeha v pritožbenem postopku zoper odločitev o zavrnitvi njegove tožbe pa še ne more utemeljiti izdaje zahtevane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje tudi navaja, da bi z izdajo take odredbe tudi prišlo v nasprotje z lastno odločitvijo o neutemeljenosti tožbe v isti sodni odločbi.

3Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo, v kateri po vsebini navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, bistveno kršilo določbe postopka ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep razveljavi, tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe pa ugodi, podredno pa, da naj zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni utemeljena.

6Pritožnik navaja, da je sporen obstoj pravne podlage za izrek oziroma izvrševanje ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode in s tem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Svojo pritožbo utemeljuje s trditvijo, da ZMZ tožene stranke ne pooblašča, da prosilcu odvzame prostost, lahko mu le omeji gibanje, zato je izpodbijani akt tožene stranke nezakonit.

7Navedbam pritožnika glede razlikovanja v pravni naravi različnih ukrepov tožene stranke v postopkih povezanih z mednarodno zaščito je mogoče pritrditi, saj je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustaljeno stališče, da se ukrepa omejitve svobode gibanja in odvzema osebne svobode razlikujeta.(1) Po tej presoji je od specifičnih okoliščin konkretnega primera (npr. vrsta, trajanje, učinki in način izvrševanja ukrepa) odvisno, ali gre po vsebini za odvzem prostosti ali omejitev svobode gibanja, pri čemer je razlika lahko zgolj v intenzivnosti odrejenega ukrepa in ne nujno v njegovi vsebini. Vendar pa je zmotno stališče pritožnika, da veljavna pravna ureditev na področju izvrševanja postopkov glede obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito v povezavi z Uredbo Dublin III ne dopušča izrekanja ukrepa, ki pomeni tudi odvzem prostosti prosilca.

8V skladu z Uredbo Dublin III je Republika Slovenija tako kot druge države članice Evropske unije dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Ta predpis daje neposredno pravno podlago organom držav članic, torej tako toženki kot tudi sodišču v postopku upravnega spora, da sprejmejo oziroma nadzirajo vse ukrepe, ki so predvideni z Uredbo Dublin III, ne da bi bila zato potrebna nadaljnja ureditev teh obveznosti v državni zakonodaji, razen če to izrecno določa sama Uredba Dublin III.

9Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi navedene Uredbe Dublin III, je tudi pridržanje (člen 28, v angleškem besedilu detention,v nemškem Haft, francoskem placement en rétention), ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz določb Uredbe Dublin III kot tudi Recepcijske direktive(2). Namen Uredbe Dublin III je sicer preprečiti splošno odvzemanje prostosti osebam, ki se znajdejo v postopku po Uredbi Dublin III, saj zgolj dejstvo, da tak postopek poteka, ni razlog za pridržanje (1. odstavek člena 28), vendar pa je pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji. Pogoje za izrek tega ukrepa določa Uredba Dublin III v 2. odstavku člena 28 in sicer: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“ Ob tem pojem „nevarnosti pobega“ definira točka (n) člena 2, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.“

10Tako je mogoče ugotoviti, da je tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje(3) in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive(4). Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov, člen 10 Recepcijske direktive).

11Pri tem Vrhovno sodišče tudi poudarja, da se pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III kot navedeno odredi na podlagi člena 28 Uredbe Dublin III, ne pa na podlagi ZMZ(5). Določbe ZMZ so v tovrstni zadevi uporabljive kot izvedbene določbe navedenega ukrepa pridržanja, torej predvsem v povezavi z vodenjem postopka, izdajo ustreznih aktov in postopkov sodnega varstva (51. člen v povezavi z 59. členom ZMZ). Pri tem pa Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja, ki nima take narave), zato se glede teh ukrepov uporablja ZMZ skladno z Recepcijsko direktivo, vendar pa glede na vsebino zadeve to ni predmet tega upravnega spora.

12Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III je pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker z vidika Uredbe Dublin III ni predpisano, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ), je v prosti presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, seveda na način in po vsebini, ki omogoča njegovo ustrezno uporabo v okviru člena 28 Uredbe Dublin III(6). Ne da bi se Vrhovno sodišče moralo opredeliti, ali je mogoče za konkretizacijo pojma „nevarnosti pobega“ uporabiti določbe ZMZ, ob presoji obravnavane zadeve ugotavlja, da je opredelitev tega pojma izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja. Ker je Vrhovno sodišče dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm (effet utile) je zato presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Pri tem pa Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da za uporabo člena 28 v povezavi s točko (n) člena 2 Uredbe Dublin III kot objektivni kriteriji za presojo okoliščine nevarnosti pobega določene osebe ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Glede na posebne okoliščine postopkov za mednarodno zaščito je tako mogoče ugotoviti, da najmanj tretja, četrta in peta alineja(7) prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III(8).

13Na podlagi predloženih dejstev in dokazov je med strankama nesporno, da je pritožniku izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce, ki je sicer poimenovan kot omejitev gibanja, kot strožji od možnih ukrepov. Po navedbah tožene stranke je navedeni ukrep namenjen omejevanju možnosti, da bi pritožnik pobegnil. Glede na določene, med strankama nesporne značilnosti izvrševanja navedenega ukrepa (omejitev izhoda pritožnika iz določenega prostora, posebna ureditev dnevnih aktivnosti, itd.), je mogoče ugotoviti, da gre za ukrep pridržanja, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Glede očitka pritožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka s tem, ko se ni opredelilo do vprašanja, za kakšno vrsto ukrepa gre v konkretnem primeru, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Tudi sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo navedeni ukrep kot pridržanje v smislu člena 28 Uredbe Dublin III in s tega vidika vprašanja, ki jih je v postopku izpostavljal pritožnik glede razlikovanja med ukrepi po ZMZ, niso bistvena.

14Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbena navedba glede pomanjkanja pravne podlage za izrek navedenega ukrepa neutemeljena, saj je tožena stranka tudi po vsebini ukrepa, kot je bil izrečen v primeru izpodbijanega sklepa, zanj imela pravno podlago v členu 28 Uredbe Dublin III, tudi če po vsebini pomeni pridržanje kot odvzem prostosti, ta pravna podlaga pa se uporablja skupaj z ZMZ ter Recepcijsko direktivo. Pri tem je nebistveno, ali se je na to podlago izrecno sklicevala tožena stranka pri izdaji svojega sklepa, saj je le-ta zakonit tudi tedaj, če se je tožena stranka v izpodbijanem aktu sklicevala na napačni materialnopravni predpis, vendar pa je izpodbijani akt skladen s predpisom, ki je pravilna pravna podlaga za ukrepanje v tem primeru(9). Nedvomno je tudi, da napačno poimenovanje (falsa nominatio) samega ukrepa s strani tožene stranke kot „omejitev gibanja“ in ne „pridržanje“ ne vpliva na vsebinsko presojo navedenega ukrepa. Navedeni način presoje je Vrhovnemu sodišču omogočen na podlagi pooblastila za pritožbeno presojo v navedeni zadevi (74. člen ZMZ). Zato je v danem primeru bistveno, ali so bili izpolnjeni pogoji iz Uredbe Dublin III za izrek navedenega ukrepa pridržanja pritožnika.

15Pogoj za izrek ukrepa pridržanja v obravnavani zadevi je člen 28 Uredbe Dublin III, v zvezi s katerim je treba kot navedeno ugotoviti, da obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Ta presoja nevarnosti pobega mora biti opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je ta presoja mogoča (točka (n) člena 2 Uredbe Dublin III). Za presojo tega vprašanja pa se uporabljajo ustrezne določbe 68. člena ZTuj-2. Odločanje tožene stranke o pridržanju pa ni utemeljeno na diskreciji, kot to zmotno presoja sodišče prve stopnje, temveč na ugotovitvi, ali so podani z Uredbo Dublin III predpisani pogoji, kar tudi terja ustrezno vsebinsko presojo njihove uporabe v upravnem sporu.

16Pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo upoštevno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek ukrepa pridržanja, je neutemeljen. V danem primeru je na podlagi izvedenih dokazov mogoče pritrditi ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z navedenim vprašanjem, ki potrjuje znatno nevarnost, da bi pritožnik lahko pobegnil pred zaključkom navedenega postopka po Uredbi Dublin III. S pridobljenimi podatki iz sistema EURODAC je dokazano, da je pritožnik predhodno vložil prošnjo za mednarodno zaščito že v treh drugih državah članicah, ob tem pa v postopkih tudi navajal lažne osebne podatke (npr. v ZRN, kjer je trdil, da je A. C. iz Sirije) ter večkrat zapustil ozemlje države članice še preden je bil postopek odločanja o njegovi vlogi pravnomočno končan (poleg ZRN tudi Italijo in Francijo ter po lastnih navedbah tudi Švico izven EU). Kot je tudi pravilno presodilo že sodišče prve stopnje pritožnik ni podal konsistentnih izjav o svojih odhodih iz določene države in razlogih za tako ravnanje v času teka navedenih postopkov. Navedbe tožnika, med njimi tudi nedovoljene pritožbene novote, ki jih navaja v svojih vlogah, so nepodprte z dokazi in jim tudi glede na njihovo vsebino ni mogoče verjeti (npr. da ZRN ni nameraval samovoljno zapustiti, na mejo med Nemčijo in Švico pa je prispel po naključju, ker je na vlaku iz Stuttgarta v Karlsruhe zaspal, pred tem pa je po lastni navedbi dobil negativno odločitev organov ZRN o njegovi prošnji za mednarodno zaščito). Za mednarodno zaščito je v Sloveniji zaprosil šele po tem, ko je bil njegov vstop v Avstrijo zavrnjen, tudi sam pa je povedal, da Slovenija ni bila njegova ciljna država. Po začetku postopka v Sloveniji je najprej navajal organom tožene stranke, da sploh nima osebnih dokumentov (razen rojstnega lista), potem pa je lahko prek interneta v nekaj dneh sam pridobil fotokopijo svoje potnega lista (ki naj bi ga imel pri bratrancu v Italiji) in ga predložil sodišču na glavni obravnavi(10). S tega vidika je dejstvo, ki ga navaja pritožnik, da v enem dnevu nastanitve v azilnem domu od tam ni takoj pobegnil, za drugačno presojo dejanskega stanja neprepričljivo. Zato je dejansko stanje zadeve, ki utemeljuje begosumnost prosilca, mogoče ugotoviti na podlagi že izvedenih dokazov in skladno z dokazno oceno, ki jo je opravilo tudi sodišče prve stopnje glede relevantnih dejstev.

17Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožnik nedvomno navajal lažne podatke v postopku mednarodne zaščite pred organi ZRN (podatki o imenu in identiteti) in organi Republike Slovenije (obstoj osebnih dokumentov), prav tako pa tudi ni sodeloval v postopkih drugih držav članic, v katerih je prosil za mednarodno zaščito, temveč je pred zaključkom teh postopkov (npr. v Italiji in Franciji) zapustil navedeni državi, ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopkih nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Tako ugotovljena dejstva ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega pritožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z (n) točko člena 2 in členom 28 Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopkih pristojnih držav do sedaj ni sodeloval in je države zapustil pred koncem postopka.

18Dejstev, ki iz navedenih določb predpisov ne izhajajo, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati. Prav tako pa tudi dokazov, ki z ugotavljanjem teh dejstev niso povezani, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti in se do njih tudi ni bilo dolžno opredeliti, zato so navedbe pritožnika v zvezi s tem neutemeljene (npr. dokazi v zvezi s stanjem v Centru za tujce). Prav tako ni podana procesna kršitev v povezavi z izvedenim dokazom, ki za tako sploh odločitev ni upošteven (Poročilo Centra za tujce), če tak dokaz tožeči stranki ni bil posredovan v izjavo, saj to ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

19Glede določitve načina izvrševanja izrečenega ukrepa pridržanja, ki izhaja iz izpodbijanega akta tožene stranke, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je skladen s členom 28 Uredbe Dublin III. Zakone države članice je treba razlagati v skladu z Uredbo Dublin III, pa tudi z Recepcijsko direktivo, na katero uredba odkazuje, tako, da se dosežejo cilji te direktive(11) , še posebej, ker je že potekel rok za njen prenos v pravni red držav članice. Zato je tudi ZMZ treba razlagati tako, da se omogoči izvajanje ukrepa pridržanja v državi članici skladno z Uredbo Dublin III ter Recepcijsko direktivo. Recepcijska direktiva terja, da države članice določijo (praviloma) posebne ustanove za pridržanje (člen 10). S tega vidika je mogoča in tudi z evropskim pravom skladna razlaga 51. člena ZMZ (po katerem je mogoče določiti, da se lahko prosilcu omeji gibanje tudi na za to namenjen ustrezen objekt ministrstva), da določitev objekta ministrstva po tem členu ustreza tudi določitvi ustanove za pridržanje skladno z zahtevami Recepcijske direktive, kar je v danem primeru Center za tujce Postojna.

20Z vidika izrečenega ukrepa pridržanja je sicer pomembno, kakšne so konkretne okoliščine izvajanja navedenega ukrepa in skladnosti ravnanja organov Republike Slovenije z zahtevami Recepcijske direktive, ZMZ in drugih predpisov, vendar pa to ni predmet tega upravnega spora. Ker o tem vprašanju Vrhovno sodišče torej ne more odločiti v tem upravnem sporu so navedbe pritožnika in tožene stranke glede dejanskih okoliščin izvajanja navedenega ukrepa pridržanja za predmetno odločitev neupoštevne in se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

21Načelo sorazmernosti je vsebovano tudi v členu 28 Uredbe, vendar sta po mnenju Vrhovnega sodišča navedeno oceno glede na dejanske okoliščine primera tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno opravila s tem, ko sta ocenila, da z milejšim ukrepom (npr. z izvrševanjem ukrepa v azilnem domu) cilj Uredbe Dublin III - ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo - ne bo dosežen in da je zato treba izreči ukrep pridržanja, ki se izvrši v Centru za tujce Postojna. Razloge za svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zato očitek pritožnika glede pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi s tem ni utemeljen.

22Določbe predpisov Evropske unije se ob upoštevanju 3. a člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ne presojajo z vidika njihove skladnosti z Ustavo. Za presojo, ali so določbe Uredbe Dublin III ali Recepcijske direktive skladne s primarnim pravom Evropske unije, kamor sodi tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), je pristojno Sodišče Evropske unije, pri njihovem izvrševanju pa je na Listino vezano tudi Vrhovno sodišče (1. odstavek člena 51 Listine). Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da ni razlogov za dvom v to, da so navedene določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive, ki so upoštevne v obravnavani zadevi, skladne z Listino ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji (člen 53 Listine). Zato zatrjevanje pritožnika, da je izrek ukrepa na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z 19. členom Ustave kot ga razlaga Ustavno sodišče Republike Slovenije, za navedeni primer ni upoštevno. Vrhovno sodišče tudi ni pristojno za presojo skladnosti Uredbe Dublin III z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), vendar pa Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da bi se mu to zastavilo kot vprašanje, ki bi ga moralo nasloviti na Sodišče Evropske Unije. Tudi pritožnik se v pritožbi na uporabo 5. člena EKČP le sklicuje, ne da bi vsebinsko utemeljil njegovo kršitev v povezavi z uporabo ukrepa pridržanja. Pri presoji sorazmernosti ukrepov po členu 28 Uredbe pritožnik uveljavlja kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga varuje 14. člen Ustave, na področju uporabe evropskega prava pa 20. člen Listine. Pritožnik pa se le pavšalno sklicuje na neenotnost prakse ob upoštevanju (dveh) podobnih primerov in ne pojasni, zakaj naj bil citirani primer bistveno enak kot prej obravnavana in zakaj naj bi to utemeljevalo kršitev načela enakosti pred zakonom. Na podlagi takih zatrjevanj pa ob poznavanju dosedanje sodne prakse Vrhovno sodišče ni moglo ugotoviti, da bi sodišče prve stopnje storilo zatrjevano kršitev.

23Ostale navedbe pritožnika so za presojo zakonitosti odločitve sodišče prve stopnje v zvezi z presojo izpodbijanega akta nebistvene, zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

24Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

25Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

26Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (II. točka izreka) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa in tožnika izpustilo iz Centra za tujce Postojna.

27Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno. V obravnavani zadevi pa je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s tem je ta postala pravnomočna, torej je v upravnem sporu pravnomočno odločeno, zato tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep.

28Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1.

----

(1) Tako Sklep I Up 323/2014 z dne 29. 10. 2014. O tem tudi Ustavno sodišče npr. v odločbi Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011.

(2) Enako uporabo pojma pridržanja vsebuje tudi Recepcijska direktiva v členu 8 in naslednjih, naravo tega ukrepa kot odvzema prostosti pa potrjujejo tudi uvodne določbe te direktive (npr. točka 17 in druge).

(3) Pri tem je treba poudariti, da „pogoji za pridržanje“ (v angleškem besedilu: conditions of detention) v smislu Recepcijske direktive ne urejajo pogojev za izrek ukrepa pridržanja, ki jih določa sama Uredba Dublin III (to potrjuje tudi točka f 3. odstavka člena 8 Recepcijske direktive), temveč urejajo značilnosti izvajanja ukrepa pridržanja (člen 10 Recepcijske direktive).

(4) Direktiva je že stopila v veljavo, rok za njen prenos v pravni red držav članic pa je potekel 20. 7. 2015.

(5) Uredba Dublin III je pričela veljati po uveljavitvi ZMZ in njegovih sprememb. ZMZ se v 59. členu sklicuje na Uredbo 2003/343/ES, ki je z uveljavitvijo Uredbe prenehala veljati, posebne določbe o pridržanju pa ni vsebovala.

(6) Tudi v Zvezni republiki Nemčiji se tako navedeni kriteriji glede „nevarnosti pobega“ iz točke (n) člena 2 Uredbe ne urejajo v Zakonu o azilu (Asylgesetz), temveč v Zakonu o prebivanju tujcev (Aufenthaltsgesetz). Tako J. Rosenstein: Die Neuregelung der Ueberstellungshaft in Dublin III-Verfahren, ZAR 2015, 303

(7) Ob tem pa je treba po vsebini šteti, da je razlog za pridržanje navajanje lažnih podatkov in nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred vsemi organi članic EU (tudi npr. zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je začel sam prosilec), in ne le pred organi Republike Slovenije.

(8) Podobna stališča je sprejela tudi sodna praksa v Zvezni republiki Nemčiji, tako npr. BHG v svojih odločitvah V ZB 31/14 z dne 26.6. 2014 in V ZB 124/4 z dne 22. 10. 2014.

(9) Ob tem so tudi povsem zmotne navedbe pritožnika, da se ZMZ v določenih delih sploh ne more uporabiti zaradi sklicevanja na uredbo, ki ne velja več (Uredbo 343/2003/ES), ker je bila z Uredbo Dublin III razveljavljena. Uredba Dublin III namreč vsebuje izrecno določbo, da se sklicevanja na razveljavljeno uredbo ali člene štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II (člen 48).

(10) Ob tem pa je tudi iz samega potnega lista razvidno, da je bil izdan 19. 3. 2012, čeprav je tožnik po svojih navedbah in po rezultatih sistema EURODAC Tunizijo zapustil že začetek leta 2011.

(11) Tako Sodišče Evropske unije že v sodbi 14/83 v zadevi Von Colson and Kamann in sodbi C-106/89 v zadevi Marleasing SA.