VDSS sodba Psp 216/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer tako, da je razveljavilo odločbi toženca, izdani pod opr. št. P-1023176 z dne 30.7.1998 in 7.4.1998 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje. Nadalje je s sklepom tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v delu, da je toženec dolžan tožnici od 1.6.1992 dalje izplačevati družinsko pokojnino po pokojnem zavarovancu ... z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska pokojnine od 1. v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, kot preuranjeno zavrglo. Sodišče je nadalje izreklo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je iz podatkov v spisu nesporno razvidno, da je bil pokojni zavarovanec ... zavarovan pri tožencu, to je v Republiki Sloveniji v času od 15.6.1981 do 2.2.1983 ter od 26.1.1984 do 1.6.1992 in da je umrl ...1992 kot žrtev vojne v Bosni in Hercegovini. Po mnenju toženca Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju izrecno ne določa posebnih pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine v zvezi z okoliščinami smrti zavarovanca, vendar pa namen zakonodajalca ni bil, da bi prej navedeni zakon kot splošni predpis pokrival vse primere zavarovanja, ne glede na okoliščine smrti, torej tudi rizik zavarovanja za primer smrti ali invalidnosti, ki je nastala zaradi vojne v tuji državi. Tak rizik in s tem pripadajoče pravice bi morala pravno regulirati država, v kateri je zavarovani primer nastal in sicer ne glede na to, kje je bila oseba nazadnje zavarovana. Če pa je prvostopno sodišče zavzelo nasprotno stališče, bi moralo o sami pravici tudi meritorno odločiti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje. Družinska pokojnina po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ/92) je pravica, ki ob izpolnjevanju predpisanih pogojev pripada družinskim članom v primeru smrti zavarovanca. Gre za izvedeno pravico, katere smisel je, da prizadetim družinskim članom, katerih preživljanje bi bilo brez te pokojnine lahko ogroženo, zagotavlja tudi po smrti zavarovanca ustrezno materialno in socialno varnost. Za pridobitev pravice do družinske pokojnine morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji tako na strani umrlega zavarovanca, kot tudi na strani družinskih članov. Tako iz odločitve toženca v predsodnem postopku, kot tudi iz postopka pred prvostopnim sodiščem in pa iz pritožbenih navedb je razvidno, da je sporno vprašanje izpolnjevanja prepisanih pogojev na strani umrlega zavarovanca ..., ki je umrl ...1992 zaradi posledic vojne v BIH. Toženec se je namreč postavil na stališče, da zakon rizika, torej smrti, ki je nastala zaradi posledic vojne v tuji državi, ne pokriva.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da ZPIZ/92 v zvezi z okoliščinami smrti zavarovanca, ne določa posebnih pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine. Zakon razlikuje le smrt zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ter smrt zaradi poškodbe izven dela oziroma bolezni. Torej niti v 71. členu ZPIZ/92 niti v drugih členih ni naveden razlog, na katerega se sklicuje toženec. Samo za primere iz 183. člena ter iz 198. člena, za kar pa v obravnavani zadevi nedvomno ne gre, zakon predpisuje izključitvene okoliščine za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti ter za pridobitev pravice do družinske pokojnine. Zato tudi v predmetni zadevi okoliščine smrti, v katerih je izgubil življenje zavarovanec ... niso pravno relevantne. Po izrecni določbi 3. odstavka 4. člena ZPIZ/92 pravic po tem zakonu ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Zakonodajalec pa pravice do družinske pokojnine v smeri, za katero se zavzema pritožba, ni omejil ne z zakonom, uveljavljenim 1.4.1992, ne ob kasnejših spremembah. Pritožba nadalje oporeka dejstvu, da prvostopno sodišče kljub nasprotno zavzetemu pravnemu stališču od toženca, v zadevi ni meritorno odločilo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je v 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS) določeno, da sodišče lahko odločbo razveljavi in naloži toženi stranki izdajo nove odločbe, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Prvostopno sodišče je ustrezno obrazložilo, da toženec v predsodnem postopku dejanskega stanja v bistvu sploh ni ugotavljal oziroma ni ugotavljal pravno relevantnih dejstev, pomembnih za odločitev o pravici tožnice do družinske pokojnine. V tem primeru pa je prvostopno sodišče, kljub temu, da gre za spor polne jurisdikcije, imelo pravno podlago za svojo odločitev v že citiranem 3. odstavku 35. čl. ZDSS. Toženec se bo tako moral v ponovljenem postopku izreči, ali je umrli zavarovanec izpolnil pogoje iz 71. člena ZPIZ/92 ter nadalje, ali so izpolnjeni tudi pogoji na strani tožnice in pa pogoji, določeni v 1. oziroma 2. odst. 254. čl. ZPIZ/92 za uveljavitev pravice pri tožencu.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.