VSL sklep I Ip 34/2016

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 27. 10. 2014 zoper sklep o izvršbi z dne 8. 10. 2014 in sklep o izvršbi v celoti potrdilo.

2Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in navaja, da ne zanika, da je Okrožno sodišče v Milanu dne 25. 3. 2015 izdalo odločitev, da je predlog za ponovno obravnavo nedopusten iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve sodišča, vendar je zoper to odločitev po svojem pooblaščencu v Republiki Italiji vložil pritožbo, o kateri bo odločalo Višje sodišče v Milanu. Odločitev Okrožnega sodišča v Milanu tako še ni pravnomočna, kar pomeni, da izvršilnega naslova ni mogoče opredeliti kot nespornega v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: Uredba 805/2004). V kolikor bi postopek potekal po uveljavljenih pravnih standardih procesnega prava, bi zagotovo dosegel, da bi se zahtevek upnika obravnaval v kontradiktornem postopku, nikakor pa se ne bi potrdil samo zato, ker ni bil pravilno poučen o načinu uveljavljanja pravnega sredstva. V pravnem pouku poziva sodišča v Milanu, dekret št. 24633, RG 45093/2013 je bilo zgolj navedeno, da lahko v zakonskem roku 50 dni od notifikacije tožbe poda svoj odgovor na tožbo, kar je tudi storil in dokazal, da je odgovoril na tožbo, kakor to izhaja iz povratnice sodišča v Milanu. Dejstvo, da v pravnem pouku ni bil naveden postopek po pravilih Codice civile pa ne more iti na njegovo škodo, za katerega se sedaj domneva, da na tožbo nikoli ne bi odgovoril, kljub temu, da je že iz odgovora na tožbo jasno razvidno, da gre za sporen zahtevek. Glede višine izterjevane terjatve pa navaja, da je skušal to uveljaviti že v postopku izdaje izvršilnega naslova, vendar zaradi procesnih pasti s tem ni uspel, zaradi česar o njegovem ugovoru glede višine terjatve še ni bilo odločeno, zato lahko tak ugovor uveljavlja v tem postopku. Navaja še, da je sodišče z izpodbijanim sklepom zagrešilo kršitev določb postopka, saj ni obrazložilo razlogov, zaradi katerih je štelo kot nepotrebno zaslišanje zastopnika A. A. Prepričan je, da bi njegovo zaslišanje doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja, predvsem glede načina uveljavljanja pravnega sredstva pred sodiščem v Milanu. Priglaša stroške pritožbe.

3Upnik je na pritožbo odgovori, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ.

6Višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – plačilnega naloga rednega sodišča v Milanu z dne 17. 6. 2013, na podlagi Uredbe 805/2004, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno. Ta v 5. členu določa, da se sodba, ki je bila potrjena kot evropski nalog za izvršbo (EIN) v državi članici izvora, prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora proti njenemu priznanju. To pomeni, da v državi izvršitve nista potrebna dodatno priznanje in potrditev izvršljivosti (odprava eksekvature). Upnik, ki predlaga izvršbo na podlagi EIN, mora predlogu priložiti izvod sodbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njene pristnosti, izvod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njegove pristnosti in po potrebi prepis in prevod potrdila o EIN v uradni jezik države članice oziroma v drug jezik, za katerega je država članica izjavila, da ga sprejema (2. točka 20. člena Uredbe 805/2004). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je upnik predložil vse zahtevane listine, česar dolžnik v pritožbi ne v izpodbija.

7Sodba, potrjena kot EIN, se izvrši pod istimi pogoji kot sodba, izdana v državi članici izvršbe (prvi odstavek 20. člena Uredbe 805/2004), pri čemer pristojno sodišče v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika zavrne izvršbo zgolj v primeru, če je sodba, potrjena kot EIN, nezdružljiva s prejšnjo sodbo, izdano v katerikoli državi članici ali tretji državi, ob pogoju: 1.) da obe temeljita na istem dejanskem stanju in sta bili obe izdani med istima strankama; 2.) da je bila prejšnja izdana v državi članici izvršbe ali izpolnjuje pogoje, potrebne za priznanje v državi članici izvršbe, in 3.) nezdružljivost ni bila in ni mogla biti upoštevana kot ugovor v sodnem postopku v državi članici izvora – prvi odstavek 21. člena Uredbe 805/2004). Pod nobenim pogojem pa se sodba ali njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede vsebine (drugi odstavek 21. člena Uredbe 805/2004).

8Dolžnik v ugovoru (pa tudi v pritožbi) ni podal zahteve za zavrnitev izvršbe iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 21. člena Uredbe 805/2004, pač pa je v ugovoru navajal, da je dne 13. 11. 2013 zoper plačilni nalog rednega sodišča v Milanu z dne 17. 6. 2013 na pristojno sodišče v Milanu vložil pravočasen ugovor oziroma odgovor na tožbo (priloga B1 spisa sodišča) in izkazal, da je zahteval popravek oziroma umik potrdila o EIN, skladno z določbo 10. člena Uredbe 805/2004 (priloga VI Uredbe 805/2004). Pritožbeno ni sporno, izhaja pa tudi iz podatkov v spisu, da je Okrožno sodišče v Milanu dne 25. 3. 2015 dolžnikov predlog za umik potrdila o EIN razglasilo kot nedopusten za ponovno obravnavo. Iz obrazložitve izhaja, da ne gre za situacijo iz b. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe 805/2004, saj dolžnik plačilnemu nalogu, ki mu je bil pravilno vročen, v skladu s sodnim postopkom in v rokih, ki jih določa zakonodaja države članice, ki ga je izdala (Republika Italija), ni ustrezno ugovarjal, zato ni izpolnjena okoliščina iz b. točke prvega odstavka 10. člena Uredbe 805/2004, v skladu s katero se potrdilo o EIN umakne, kadar je bilo napačno odobreno glede na pravila, določena v Uredbi 805/2004.

9Dolžnik v pritožbi trdi, da je zoper odločitev Okrožnega sodišča v Milanu z dne 25. 3. 2015 po svojem pooblaščencu v Republiki Italiji vložil pritožbo, o kateri bo odločalo Višje sodišče v Milanu. Četudi ta trditev res drži, je treba ob upoštevanju, da dolžnik zatrjevane pritožbe ni predložil zaključiti, da tega dejstva ni dokazal, nedokazano dejstvo pa je treba šteti kot neobstoječe dejstvo (prim. prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče še pripominja, da v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Uredbe 805/2004 pritožba proti izdaji potrdila o EIN ni dovoljena (izhaja tudi iz odločitve Okrožnega sodišča v Milanu z dne 25. 3. 2015).

10Pravno neupoštevne so pritožbene trditve dolžnika, da v pravnem pouku plačilnega naloga rednega sodišča v Milanu z dne 17. 6. 2013 ni bil pravilno poučen o načinu uveljavljanja pravnega sredstva, saj predloga za izvršbo v državi članici izvršbe zaradi teh eventualnih kršitev ni mogoče zavrniti (prim. 21. člen Uredbe 805/2004). Na tem mestu višje sodišče le dodaja, da iz plačilnega naloga rednega sodišča v Milanu z dne 17. 6. 2013 (overjenega prevoda v slovenski jezik), jasno izhaja, da ima stranka, ki ji je naloženo plačilo, pravico do ugovora (in torej ne odgovora na tožbo), tega pa mora podati v roku 50 dni od vročitve sklepa, saj ima predlagatelj v nasprotnem primeru pravico, da sproži izvršilni postopek.

11Ker se po drugem odstavku 21. člena Uredbe 805/2004 sodba ali njena potrditev kot EIN v državi članici izvršbe pod nobenim pogojem ne sme preverjati glede vsebine, so pravno neupoštevne tudi dolžnikove trditve glede višine upnikove terjatve predmetnega izvršilnega postopka, zato se višje sodišče v presojo le-te ni spuščalo. Tudi po 17. členu ZIZ je v izvršilnem postopku sodišče vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi (načelo stroge formalne legalitete), to pa pomeni, da ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti, niti ne sme vanj posegati.

12Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A. A., ki bi razjasnil način uveljavljanja pravnega sredstva pred sodiščem v Milanu. Ugotavljanje tega dejstva je bilo tudi po oceni višjega sodišča, glede na pojasnjeno, pravno nepomembno, zato sodišču prve stopnje tega dokaza ni bilo potrebno izvesti (prim. prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Glede na obrazloženo je pritožba dolžnika neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Dolžnik s pritožbo ni uspel, upnik pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve. Zato stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).