UPRS sodba in sklep I U 558/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2/2015/6 (1313-05) z dne 23. 3. 2015 odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi med drugim navaja, da je iz centralne baze EURODAC dobila podatek, da je bil tožnik 21. 1. 2014 in 3. 9. 2014 vnesen v to bazo s strani Republike Hrvaške kot prosilec za mednarodno zaščito. Citira določbe prvega odstavka 3. člena in točko b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) ter navaja, da je 15. 1. 2015 od pristojnega organa Hrvaške prejela odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Glede tožnikovih izjav na osebnem razgovoru dne 6. 2. 2015 v zvezi z vsakodnevnimi pretepi z noži in izvijači v Hotelu X., kjer je bil na hrvaškem kot prosilec za mednarodno zaščito nastanjen, toženka meni, da so njegove navedbe neverodostojne, saj iz nobenih relevantnih poročil o stanju v Republiki Hrvaški ni obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Prav tako tožnik ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi lahko njegove izjave potrdil, niti nobenega poročila, s katerim bi lahko dokazal obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Po prepričanju toženke je njegovim izjavam kontradiktorno dejstvo, da je kljub nevzdržnim nastanitvenim razmeram na Hrvaškem za mednarodno zaščito zaprosil dvakrat. V zvezi s tožnikovo izjavo, da prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški nimajo zdravstvene oskrbe (le v primeru krvavitve), je toženka pridobila podatek, da imajo prosilci na Hrvaškem na podlagi pravilnika pravico do zdravstvene oskrbe, glede pravne pomoči v azilnih postopkih pa, da imajo prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem pravico do brezplačne pravne pomoči, ki vsebuje poleg svetovanja tudi pomoč pri sestavljanju tožbe in zastopanju na sodiščih. V zvezi z internetnim člankom z naslovom „Sutkinja suda BIH Azra Miletić uhapšena zbog primanja mita“, ki ga je tožnik predložil v postopku, meni, da ne more vplivati na odločitev v dublinskem postopku, saj se ne nanaša na razmere v Republiki Hrvaški.

2Tožnik se v tožbi sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S., da kadar bi morala biti situacija v določeni državi pristojnim organom poznana glede na dostopna poročila, od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi nosil celotno breme dokazovanja kršitve 3. člena EKČP. Izpostavlja, da so se v X. tepli z noži in izvijači ter da je izpodbijani sklep nezakonit, saj bi morala Republika Slovenija prevzeti pristojnost in tožnika ne vrniti na Hrvaško, kjer obstoji možnost, da bo ogrožen. Ocena toženke, da so njegove izjave neverodostojne, je po prepričanju tožnika pavšalna. Toženka bi morala natančno pojasniti, zakaj mu ne verjame. Zaključek, da ker teh podatkov ni v dostopnih poročilih, po mnenju tožnika ne zadošča. Če tega podatka ni, še ne pomeni, da se pretepi ne dogajajo ter da je za varnost ustrezno poskrbljeno. Ker toženka tega ni storila, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga svoje zaslišanje glede stanja v Republiki Hrvaški. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi; podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

3Hkrati s tožbo je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Opozarja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta še pred odločitvijo sodišča o tožbi nastala težko popravljiva škoda. Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zato ne bi več izkazoval pravnega interesa, saj bi zaradi izročitve Hrvaški naknadno prenehal, kar pomeni, da se njegov pravni položaj kljub meritorni odločitvi ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijanega akta bi bilo za tožnika brez učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je predmet upravnega spora. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi Up 63/2011, v kateri je le-to zavzelo stališče, da zadržanje tovrstnih odločitev zavezuje toženko že po naravi stvari. Izvršitev izpodbijanega sklepa bi tako kršila pravico tožnika iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o njegovi tožbi zoper izpodbijani akt.

4Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki

5Tožba ni utemeljena.

6Med strankama je sporno vprašanje, ali je odločitev toženke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilna in zakonita. Tožnik namreč zatrjuje, da bi bila njegova predaja Republiki Hrvaški, kot državi članici, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje, nezakonita in nepravilna.

7Po določbi drugega odstavka 2. točke 3. člena Uredbe Dublin III država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah.

8Sodišče ugotavlja, da je toženka 15. 1. 2015 od pristojnega organa Republike Hrvaške pridobila odgovor, da je le-ta sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po določbi točke d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

9Dalje iz upravnega spisa izhaja, tožnik pa tega tudi ne prereka, da je tožnik v Republiki Hrvaški prvič zaprosil za mednarodno zaščito 21. 1. 2014 in po tem, ko je bilo o tej prošnji odločeno, še enkrat, to je 3. 9. 2014. Na osebnem razgovoru dne 6. 2. 2015 pa je na izrecno vprašanje, ali bo v primeru, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško in bo ta država obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen, izpovedal, da je imel vsak dan probleme, ker se je moral tepsti z Alžirci, policijo oziroma varnostniki pa niso ukrepali. Tepli so se z noži in izvijači, policija pa je prišla šele, ko se je pretep zaključil in se je večina udeležencev razbežala. Tudi ni imel zdravstvene oskrbe v zvezi s poškodbami, ki jih je dobil v Bosni.

10Sodišče ugotavlja, da tožnik v podkrepitev svojih izjav, ki jih je podal na osebnem razgovoru dne 6. 2. 2015, ni predložil nobenega dokaza. Iz upravnega spisa zadeve pa je tudi razvidno, da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 7. 1. 2015 na vprašanje uradne osebe, naj pojasni, da je bil prosilec za mednarodno zaščito tudi na Hrvaškem, ni niti omenil nevzdržnih razmer v hotelu X., o katerih je nato obširno izpovedal na osebnem razgovoru dne 6. 2. 2015. Glede na navedeno ter ob upoštevanju dejstva, da je tožnik na Hrvaškem dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito – torej po končanem prvem postopku je nato 3. 9. 2014 ponovno zaprosil za status mednarodne zaščite na Hrvaškem, sodišče sodi, da je pravilen zaključek toženke v izpodbijanem sklepu, da so tožnikove izjave na osebnem razgovoru dne 6. 2. 2015 glede vsakodnevnih pretepov z noži in izvijači v hotelu X. neverodostojne, pravilen. Kolikor bi bilo stanje glede nastanitve prosilcev za azil na Hrvaškem tako nevzdržno, kot zatrjuje tožnik v tem postopku, sodišče sodi, da tožnik na Hrvaškem ne bi vložil ponovne prošnje ter da bi to vsaj omenil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 7. 1. 2015. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu navedla odločilne razloge, na podlagi katerih je zaključila, zakaj tožniku glede tega ne verjame. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

11V zvezi z njegovo izjavo, da mu ni bila nudena zdravstvena oskrba glede poškodb, ki jih je dobil v Bosni, se sodišče v celoti sklicuje na navedbe toženke v izpodbijanem sklepu in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

12Po povedanem sodišče sodi, da tožnikova dejanja, ko je dvakrat na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, pa tudi njegove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito z dne 7. 1. 2015 glede njegovih azilnih postopkov na Hrvaškem, ko ni niti omenil nevzdržnih razmer nastanitve, ne potrjujejo njegovih navedb, ki jih je nato podal na osebnem razgovoru dne 6. 2. 2015 v zvezi z nevzdržnimi razmerami v hotelu X. na Hrvaškem. Zato sodišče zaključuje, da tožnik ni bil v Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, niti ni sodišče ugotovilo, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito. Kot že povedano pa tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen, niti se s tem v zvezi ne sklicuje na noben listinski dokaz.

13Takšna odločitev tudi ne odstopa od sodne prakse glede predaje prosilcev za mednarodno zaščito Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici. Sodišče na tem mestu še dodaja, da iz sodbe in sklepa Upravnega sodišča I U 534/2015 z dne 7. 4. 2015 izhaja, da sta bili v navedeni zadevi predloženi dve poročili, in sicer Poročilo o raziskavi UNHCR v Republiki Hrvaški iz januarja 2015: „New Issues in Refugee Research“ ter Poročilo ECRE iz oktobra 2014: „National Country Report – Croatia“, ki ne podpirata tožnikovih trditev, ampak nasprotno kažeta v prid trditvi toženke, da ni podlage za očitek sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški.

14Da bi bila domneva, na kateri temelji Dublinska uredba, neizpodbojna, v zvezi s čemer se tožnik v tožbi sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, pa toženka v izpodbijanem sklepu sploh ne trdi.

15Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je odločitev toženke pravilna in zakonita. V zadevi pa ni opravilo glavne obravnave, čeprav je tožnik v tožbi predlagal svoje zaslišanje in s tem smiselno tudi opravo glavne obravnave, in sicer na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in da je bil tožnik v upravnem postopku dovolj natančno zaslišan.

K II. točki

16Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

17Sodišče lahko sledi tožniku, ki v predlogu za izdajo začasne odredbe uveljavlja začasno sodno varstvo z izdajo začasne odredbe in navaja, da je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo. To izhaja iz določila prvega odstavka 32. člena ZUS-1, s katerim po opredelitvi zakonodajalca namreč tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače.

18Navedeno pomeni, da je že zakonodajalec opredelil tožbo v upravnem sporu kot nesuspenzivno pravno sredstvo. Hkrati pa je z določilom drugega odstavka 32. člena ZUS-1 dopustil možnost, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

19Prav na citirano določilo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 se sklicuje tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem utemeljuje nastanek težko popravljive škode z navedbo, da bi mu nastala težko popravljiva škoda, v kolikor bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. V takem primeru tožnik ne bi bil več pod njeno jurisdikcijo in prav zaradi tega dejstva tudi ne bi več izkazoval pravnega interesa. Le-ta bi namreč (naknadno) prenehal s predajo tožnika Republiki Hrvaški, torej z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, zaradi česar se tožnikov pravni položaj - kljub morebitni ugoditvi tožbi, ne bi mogel (več) spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti izpodbijanega akta pa bi bilo za tožnika brez učinka, saj bi v takem primeru prenehala možnost odločanja o tem, kar je predmet zahtevanega sodnega varstva s tožbo v tem upravnem sporu, kot je predhodno povzeta pod točko 2 te sodne odločbe.

20Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep postal izvršljiv z dnem, ko je bil izdan, saj je v pravnem pouku navedeno, da tožba ne ovira izvršitve akta. Kolikor sodišče ne bi ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, pa bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Hrvaški. To pa bi imelo za tožnika tako pravno posledico, kot jo uveljavlja v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu tožnik morebiti uspel, saj se ta zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tožnik tu ne bi več nahajal. Torej vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu tožnik uspel. Če bi namreč v njem uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si s tem tožnik svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati, ker se ne bi več nahajal pod jurisdikcijo Republike Slovenije. Sodno varstvo v upravnem sporu pa na ta način ne bi moglo biti (več) učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica tožnika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta pravica se namreč lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

21Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.