VDSS sodba Psp 10/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan priznati v zavarovalno dobo čas, ki mu je priznan v delovno dobo po odločbi K. pod št. 6649/IV z dne 6.10.1951, to je za 34 mesecev od 1.8.1948 do 28.6.1951. Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da je dokončna odločba toženca opr. št. P-622.291 z dne 4.2.1997 pravilna in zakonita.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je bil ves čas od 15.9.1948 do 30.6.1951 na Šoli K. Po tedaj veljavni uredbi o strokovnem usposabljanju in nazivih delavcev mu je komisija za prevedbo delavcev ves čas dela in šolanja v delovno dobo priznala 37 mesecev z bonifikacijo prevedbe v ta naziv. Omenjenega prvostopno sodišče pri razsoji predmetne zadeve ni upoštevalo. Tožnik tudi ni veljal za vajenca med šolanjem, saj za ta uk ni bila sklenjena nobena vajeniška pogodba, kot se to zmotno zatrjuje v razlogih izpodbijane sodbe, ampak je šlo za redno delovno razmerje in ob rednem delu tudi usposabljanje za poklic in naziv izučenega ključavničarja. Delovne obveznosti so bile za tožnika enake kot za vse druge delavce in sploh ni res, da bi se delo opravljalo samo štiri dni v tednu, ker takšne izjave tožnik tudi ni dal. Takrat je namreč obstajala delovna obveznost tudi ob sobotah in je delo opravljal tudi takrat, ko ni bilo pouka v šoli, saj je užival le 12-dnevni dopust na leto, tako kot vsi delavci po takrat veljavnih predpisih. Tožnik te dobe ni uveljavljal prej iz razloga, ker je izgubil dokument (odločbo šole), s katero mu je priznana delovna doba. Tudi vsi njegovi sodelavci, ki so prav tako obiskovali v istem času isto šolo in skupaj z njim delali, so pri toženi stranki dobili priznano delovno dobo. Tožnik zato uveljavlja, da se mu vtoževano obdobje všteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s spremembami - ZPIZ-92), ki je veljal v času vložitve zahtevka pri tožencu, v 2. alinei 1. odst. 202. člena določa, da pokojninska doba obsega tudi čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992. Navedeni zakon napotuje na uporabo Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 - 44/90 - ZTPPIZ, ki se je uporabljal pred 1.4.1992). V 1. odst. 100. člena omenjenega zakona pa je bilo določeno, da se pokojninska doba, dopolnjena do 31.12.1972 računa tako, kot je bilo določeno v predpisih, ki so veljali do navedenega datuma. Za presojo predmetne zadeve je torej potrebno uporabiti določbe Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64 - ZTPZ). Ta zakon pa je v 1. odst. 126. člena določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. V teh dveh določbah je torej zakon določil primere zavarovanja za starostno pokojnino ter med njimi v 3. odst. 21. člena kot zavarovanca za starostno pokojnino določil tudi osebe, ki so po dokončanem šolanju na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi, pod pogojem, da delajo poln delovni čas. Od 1.1.1958 pa je bil določen še nadaljnji pogoj in sicer, da je bil za čas obveznega praktičnega dela ali prostovoljne prakse plačan prispevek za socialno zavarovanje. Glede na navedene zakonske določbe, torej ni mogoče širiti kroga zavarovanih oseb na primere, ki jih zakon ne določa, konkretno na praktično delo med šolanjem.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre namreč v predmetni zadevi za čas šolanja na Šoli K. Na omenjeno šolo se je tožnik vpisal v letu 1948, pred tem pa je obiskoval osnovno šolo, pri čemer iz izpovedbe tožnika zaslišanega na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem izhaja, da je šolanje trajalo tri leta, s tem da se je pouk kombiniral tudi s praktičnim delom. Praktični del je tako potekal štirikrat na teden od 6:00 do 11:00 ure, nato pa se je nadaljeval pouk. Učenje v takšni obliki praktičnega dela, je bilo torej sestavni del šolanja. Da je šlo za redno obliko šolanja je razvidno tudi iz spričevala o zaključnem izpitu (priloge C/1) in tudi iz potrdila (priloge C/2), iz katerega izhaja, da je bil tožnik učenec Šole K. od 15.9.1948 do 30.6.1951 in da se je izučil ključavničarske obrti. Obravnavano šolanje pa po nobenem predpisu ni vštevno v pokojninsko dobo. Glede sklicevanja tožnika na odločbo št. 6649/IV z dne 6.10.1951 (priloge C/3) pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem primeru za odločbo, ki jo je izdala komisija za prevedbo delavcev. Tožnik kot kvalificiran delavec s strokovno izobrazbo ključavničar, je bil z omenjeno odločbo preveden v naziv izučen ključavničar. Podlaga za izdajo omenjene odločbe pa je bila Uredba o strokovnem usposabljanju in o nazivih delavcev (Ur. l. FLRJ, št. 57/1950). Iz omenjene odločbe sicer res izhaja, da je skupno priznana delovna doba 37 mesecev, vendar pa pritožbeno sodišče s tem v zvezi poudarja, da se delovna razmerja urejajo s predpisi o delovnih razmerjih, zavarovalna doba pa s predpisi o pokojninskem zavarovanju. V konkretni zadevi je imela skladno z 2. odst. 17. člena uredbe, odločba o prevedbi delavcev pomen in vrednost listin iz 11. člena uredbe, torej pomen in vrednost listine o doseženi strokovni usposobljenosti (o strokovnem izpitu oz. o priznanju določenega naziva brez izpita). Na podlagi 20. člena uredbe je bilo podjetje po končanem postopku prevedbe dolžno vpisati v delovno knjižico naziv, poklic in stroko prevedenega delavca ter datum prevedbe. Na podlagi uredbe torej ni bilo mogoče v delovno knjižico vpisati delovne dobe. Glede na navedeno pritožbeno sodišče poudarja, da niti prej citirana uredba niti odločba, na katero se sklicuje tožnik, ne dajeta pravne podlage za vštevanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo. S tem v zvezi je torej sklicevanje tožnika na odločbo datirano z dne 6.10.1951 brezpredmetno. Enako na rešitev zadeve tudi nima vpliva sklicevanje tožnika, da je bilo njegovim sodelavcem v pokojninsko dobo všteto isto obdobje. Sodišče je bilo namreč dolžno presojati konkretno zadevo in je s tem v zvezi glede na popolno ugotovljeno dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.