VSK sodba I Cp 614/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) toženi stranki (v nadaljevanju:toženec) povrniti pravdne stroške v znesku 752,96 EUR v roku 15 dni.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijani sklep ustrezno spremeni, oz. podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bil postopek v predmetni zadevi ustavljen, ker po razveljavitvi sklepa o izvršbi tožnik ni plačal sodne takse za pravdni postopek, ki bi sledil zaradi razveljavitve izvršbe. Postopek na prvi stopnji se sploh ni začel. Zato je sodišče tožencu povsem neutemeljeno priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji v znesku 544,70 EUR po tarifni št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), saj tudi toženec ni vložil nobene pripravljalne vloge. Toženec bi lahko uveljavljal le nagrado po tarifni št. 3101. Predlaga, da se tožencu ne prizna nagrada za postopek v višini 544,70 EUR, ampak naj se mu po proučitvi priglašenih stroškov ti odmerijo pravilno in zakonito.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je za odločanje o stroških pomembno, da gre za postopek, ki se je začel kot izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine, se nadaljeval v pravdi po ugovoru toženca zoper sklep o izvršbi in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju) ter končal s sklepom o ustavitvi postopka, torej pravdnega postopka. Ni torej dvoma, da je pravdni postopek tekel. Za tožnika, glede na to, da ne prereka višino odmerjenih stroškov po tarifni št. 6000 in 60002 ZOdvT, za 22 % DDV in za takso, ni sporno, da so v tem postopku tožencu nastali tudi določeni stroški. V enakem obdobju kot prej navedeni stroški, pa so mu nastali tudi stroški, s strani sodišča priznani po tarifni št. 3100, kateri pa so za tožnika sporni. Glede na to, da je ustavljeni pravdni postopek potekal kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, je upoštevaje jasno vsebino tarifne št. 3100 in dejstvo, da tožencu v tem postopku do sedaj še niso bili priznani nobeni stroški postopka, sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in mu priznalo stroške na podlagi navedene tarifne številke v celoti.

Stališče tožnika, da bi bil toženec upravičen le do nagrade po tarifni št. 3101, pa je zmotno. Slednja res določa, da pripada odvetniku znižana nagrada za postopek v primeru, ko mandat odvetniku preneha v tam navedenih situacijah (naštetih od točke a do točke d). Vendar pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi v predmetni zadevi prišlo do prenehanja mandata med tožencem in njegovo odvetnico. Pravne podlage za uporabo citirane tarifne številke pa ne predstavlja niti četrti odstavek 14. člena ZOdvT. Slednji namreč določa, da predčasni zaključek zadeve ali prenehanje pooblastila pred zaključkom zadeve na že nastale nagrade ne vpliva, če ta zakon ne določa drugače. Drugače pa določa le za prenehanje pooblastila, in sicer v tarif. št. 3101, ne pa tudi za predčasni zaključek zadeve. Izjema iz 1. točke tarif. št. 3101, ki govori o znižanju količnika le za primer prenehanja mandata, se torej ne more nanašati tudi na primer, ko je postopek ustavljen zaradi umika tožbe pred narokom, za kar gre v obravnavanem primeru.

Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ni uspela izpodbiti. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je zato pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).