VSK sklep II Kp 26948/2015

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojenega S. F. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ker je ocenilo, da ni utemeljen.

Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se kazen zapora v trajanju enega leta in osmih mesecev, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo v obravnavani zadevi izvrši na način, da obsojenec opravi delo v splošno korist.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo objektivne in subjektivne okoliščine, ki so odločilne za oceno, da v obravnavani zadevi ni pogojev za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist kot je predlagal obsojenec potom svojega zagovornika. Presojo teh okoliščin je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi kriterijev iz 86. člena KZ-1 in upoštevajoč sodno prakso. Pritožbeno sodišče pritrjuje izčrpno utemeljeni oceni sodišča prve stopnje, da je ponovitvena nevarnost na strani obsojenca tako izrazita, da že zgolj zaradi tega alternativna oblika izvršitve kazni zapora ne bi bila primerna in ustrezna. Razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijanem sklepu ni kaj dodati in jih pritožnik neutemeljeno izpodbija z navedbami, ki so mestoma že na prvi pogled neutemeljene ali/in balastne.

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje predlog obsojenca za opravo del v splošno korist poslalo državnemu tožilcu v odgovor nima teže, ki jo vidi pritožnik, saj tudi državnega tožilca kot državnega organa, ki sodeluje v kazenskem postopku, zavezuje preizkus dejstev, ki so obdolžencu (obsojencu) v korist (17. člen ZKP). Sodišče prve stopnje ni okoliščini, da je bil obsojenec s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. II K 61587/2013 z dne 14.1.2014 obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, dalo takega pomena kot ga protispisno izpostavlja pritožnik, ampak je v tej zvezi presojalo pogojno obsodbo, ki mu je bila za to kaznivo dejanje izrečena in dejstvo, da je v preizkusni dobi ponovil bistveno težje naklepno kaznivo dejanje, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Že dejstvo, da je bil obsojenec v obravnavani kazenski zadevi v priporu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter mu je bil po izrečeni sodbi pripor podaljšan do nastopa zaporne kazni, zgovorno potrjuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da okoliščinam, ki jih je obsojenec izpostavljal v predlogu, ni mogoče dati relevantne teže v korist ugoditvi predlogu. Že pri odločanju o podaljšanju pripora je bila pravilno ocenjena teža obravnavanega kaznivega dejanja, (ne)varnost droge heroin za zdravje ljudi, očitno dobre povezave in dostop obsojenca do trga prepovedanih drog kot tudi okoliščina, da je bilo obravnavano dejanje storjeno zaradi lahkega in hitrega zaslužka. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prej naštete okoliščine, s katerimi pritožnik ponuja drugačne zaključke, so zato brezplodne ter pritožnik ne more pričakovati, da jim bo pritožbeno sodišče sledilo.

Izpodbijani sklep tudi ni pomanjkljiv, kot trdi pritožnik. Pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da je popoln. Dejstvo, da je obsojenec kaznivo dejanje priznal na pripornem in na predobravnavnem naroku ter ga obžaloval, je bilo upoštevano pri izreku zaporne kazni. Odločilnega vpliva na pravilnost obravnavane odločitve nima.

Ker je torej izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter ima izčrpne in razumne razloge, ki jih pritožnik ni mogel izpodbiti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).