VSL sodba in sklep I Cpg 741/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba razveljavi:

- v drugi alineji I. točke izreka v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 8.412,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila,

- v tretji alineji I. točke izreka ter

- v II. točki izreka

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu I. točke izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117556/2009-2 z dne 24. 8. 2009, ostane v veljavi v 1. odstavku izreka v delu, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila. V preostalem delu 1. odstavka izreka (za plačilo 38.325,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila) je citirani sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Prav tako je citiran sklep o izvršbi razveljavilo v 3. odstavku izreka (vse I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne in izvršilne stroške (II. točka izreka).

2Zoper del odločitve, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo in zoper odločitev o stroških postopka (druga in tretja alineja I. točke izreka ter II. točka izreka) se iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še za znesek 31.737,94 EUR, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne tožnikove pravdne stroške.

3Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 31112, ki se glasi na znesek 39.825,71 EUR in je sestavljen iz računov družbe K. d. o. o. za sanacijo strehe v višini 14.832,61 EUR (z DDV 17.799,13 EUR) ter računov drugih izvajalcev del, v višini 22.026,58 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka račun družbe K. d. o. o. poravnala, ni pa izkazala, da bi poravnala ostale račune. Izjema je račun S. z. o. o. v višini 7.010,55 EUR (z DDV 8.412,66 EUR), za katerega sodišče prve stopnje posebej ugotavlja, da ga je tožeča stranka sicer poravnala, a se je nanašal na škodo nastalo v letu 2009, za kar tožena stranka ne more biti odgovorna.

Glede sanacije strehe:

6Res je sicer, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni izrecno trdila, da bi bilo napake na strehi mogoče odpraviti s stroški, nižjimi od 17.799,13 EUR. Je pa trdila, da streha napak sploh ni imela in hkrati zahtevku v celoti ugovarjala tudi po višini. V zvezi s tem je navedla, da so s predloženimi računi zaračunana dela, ki ne morejo iti v breme tožene stranke ter da se je zamenjava strehe izvajala na celotni strehi (na novem in starem delu), tožena stranka pa je dela izvajala le na novem delu. Iz takšnih navedb jasno izhaja, da je tožena stranka nasprotovala okoliščini, da ji tožeča stranka zaračunava strošek, ki ga je imela z zamenjavo celotne strehe (torej 17.799,13 EUR) in da je trdila, da celoten ta strošek ne more iti v njeno breme. Sodišče prve stopnje tako z ugotovitvijo, da odprava napak, ki jih je ob izvajanju del storila tožena stranka, ne presega zneska 1.500,00 EUR, ni odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank.

7Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožena stranka v spis vložila ponudbo za sanacijo strehe zaradi neurja v višini 8.173,49 EUR (v spisu, priloga B6). Tožena stranka je trdila, da se ponudba nanaša na menjavo kritine na starem delu strehe, ki naj bi bila potrebna zaradi njenega uničenja zaradi neurja(1). Navedla je tudi, da je kritino zamenjala (čeprav do poškodb ni prišlo zaradi napak pri njenem delu), tožeča stranka pa ji teh del ni nikoli plačala, zato o tem teče poseben gospodarski spor. Citirana ponudba se tako ni nanašala na odpravo napak na novem delu strehe, ki se ugotavljajo v tem postopku. To dodatno potrjuje dejstvo, da tudi po ugotovitvah izvedenca (na katere pravdni stranki nista imeli pripomb) za odpravo napak tožene stranke menjava kritine ni bila potrebna.

8Odprto tako ostaja še vprašanje, ali je bil naročnik (investitor) zaradi napak tožene stranke pri spojitvi novega dela strehe s starim delom objekta, upravičen na njene stroške zamenjati celotno kritino, tako na starem kot na novem delu objekta (ali torej takšno ravnanje pomeni odpravo napak, ki jih je imelo s strani tožene stranke opravljeno delo). Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ne. Pravica naročnika odpraviti napake na podjemnikove stroške je določena v tretjem odstavku 639. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Med stroške odprave napak spadajo vsi stroški, ki so potrebni, da opravljen posel pridobi lastnosti, ki bi jih moral imeti glede na predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je podjemnik (v obravnavanem primeru podizvajalec) zavezal opraviti. Pri tem niso odločilni stroški, ki bi jih podjemnikimel, če bi napako odpravil sam. Izhajati je treba iz pravice naročnika, da napake odpravi hitro in zanesljivo, zaradi česar je včasih treba opraviti tudi dela, ki jih sicer ne bi bilo treba opraviti. Kljub temu pa naročnik ni upravičen do povrnitve tistega dela stroškov, ki so nastali zaradi boljše izvedbe opravljenega posla v primerjavi s pogodbeno dogovorjeno (v obravnavanem primeru zaradi menjave celotne strešne kritine, namesto zgolj odprave napake na spoju nove kritine s starim delom objekta)(2). Tovrsten ugovor (da želi investitor na njegov račun popraviti tudi druge stvari – konkretno celotni novi del strehe, poleg tega pa tudi stari del strehe, na katerem tožena stranka sploh ni opravljala nobenih del) je toženec v obravnavanem primeru uveljavljal v odgovoru na tožbo in pri njem vztrajal tudi v nadaljevanju postopka. Za ugotavljanje dejstva obstoja napak in stroškov njihove odprave je predlagal angažiranje izvedenca gradbene stroke, ki je zapisal, da so z odpravo napak tožene stranke nastali največ stroški v višini 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je to pravilno upoštevalo.

Glede ostale škode:

9Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je tožeča stranka izkazala, da je investitorju (S. z. o. o.) plačala vse račune, razen računa za 7.079,74 EUR, ki pa ni predmet tega postopka. To naj bi bilo izkazano že z dejstvom, da je S. z. o. o. v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavila le takšno terjatev. S takšnim stališčem se višje sodišče ne strinja. Katere terjatve bodo upniki prijavili v stečajnem postopku nad svojimi dolžniki in katerih ne, je stvar njihove proste presoje. Zgolj dejstvo, da določene terjatve ne prijavijo, ne pomeni, da ta dejansko ne obstaja (res pa je, da zaradi opustitve prijave ta preneha).

Glede računov družb P. d. o. o., Š. d. o. o., R. d. o. o., S. d. o. o., I. d. o. o., in E. d. o. o. (vsi v prilogi A4) tožeča stranka kljub ugovoru tožene stranke, da brez potrdil o plačilu ni jasno, ali so ji kakšni stroški sploh nastali, ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je račune plačala (direktno družbam, ki so storitve opravile ali S. z. o. o.). S. z. o. o. pa je v dopisu z dne 27. 2. 2014 navedla, daji je tožeča stranka plačala dve fakturi, ki sta se nanašali na sanacijo strehe in katerih skupna višina je znašala 14.832,61 EUR brez DDV, tretje fakture, ki se je nanašala na vse posredne stroške, ki so v neurju nastali in delno na sanacijo strehe, pa tožeča stranka ni plačala (kar trditve o plačilu navedenih računov ne potrjuje). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da se dokaznemu bremenu v zvezi z izvedbo plačil tožeča stranka ne more izogniti z navedbami, da ima neurejeno poslovno dokumentacijo in da se je nad njo začel stečajni postopek. Tudi zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je zato pravilna.

10Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na račun št. 10223 z dne 24. 3. 2009 v višini 7.010,55 EUR (z DDV 8.412,66 EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se navedeni račun nanaša na škodo, ki je nastala zaradi izliva vode v letu 2009. Takšna odločitev je napačna. Pritožba namreč pravilno izpostavlja, da je izvedenec zapisal, da je škoda, odprava katere je bila zaračunana z navedenim računom (oziroma njemu priloženimi računi), lahko nastala v letu 2008, kot posledica zamakanja, za katero je bila odgovorna tožena stranka. Kdaj je investitor takšno škodo saniral (v letu 2008 ali 2009) pri tem ni bistveno. Kljub temu velja izpostaviti, da so bili nekateri računi izvajalcev, ki sestavljajo citiran račun, res izdani leta 2009, drugi (računa družb A. d. o. o. in B. d. o. o.) pa so bili izdani že v avgustu in septembru 2008. Zavrnitev celotnega računa, zgolj z obrazložitvijo, da se nanaša na škodo, nastalo v letu 2009, je tako preuranjena. Pomeni napačno ugotovitev dejanskega stanja. Višje sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

V ponovljenem postopku bo slednje moralo ugotoviti, ali je škoda, plačilo katere se z računom št. 10223 (in njemu priloženimi računi izvajalcev) zahteva, res nastala in ali njena odprava pomeni odpravo posledic, nastalih zaradi napak tožene stranke. Z drugimi besedami, opraviti bo moralo dokazno oceno samega računa (oziroma njemu priloženih računov izvajalcev), v povezavi z ostalimi dokazi v spisu (predvsem izvedenskim mnenjem) in trditvami pravdnih strank. Na podlagi takšne presoje pa bo moralo ugotoviti, ali je tožeča stranka citiran račun upravičeno plačala investitorju in ali posledično upravičeno terja povračilo od tožene stranke.

11Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je višje sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih in izvršilnih stroških. Končni uspeh strank v postopku namreč še ni znan.

12Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Navedbe, da se ponudba nanaša na sanacijo starega dela strehe, tožeča stranka ni prerekala in se posledično šteje za priznano.

Op. št. (2): Primerjaj sklep VSRS II Ips 858/2009, enako N. Plavšak in drugi: OBLIGACIJSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM (posebni del), 3. knjiga, str. 872.