VDSS sklep Pdp 486/96

Ob reševanju pritožbe se odločba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v nadaljnji postopek.
Pritožba toženke se napoti na gornji izrek.

Z izpodbijano odločbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlagatelj Z. P. še ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo in se zato predlog za sodno varstvo po pravnomočnosti tega sklepa kot pravočasen ugovor odstopi v reševanje udeleženki ter ugotovilo, da tožniku še ni prenehalo delovno razmerje, zato ga je toženka dolžna pozvati na delo in mu za čas do dokončnosti odločbe priznati vse pravice iz dela in po delu.

Zoper odločbo in sklep se je pritožila toženka. Ob reševanju pritožbe je sodišče druge stopnje odločbo in sklep spremenilo tako, da se odločba kot sklep glasi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, ker je predlog za sodno varstvo na sodišče vložil prepozno.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje ter jo vrnilo drugostopnemu sodišču v novo sojenje, ker sodišče druge stopnje ni upoštevalo določbe 102. a čl. Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da mora imeti dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja pravni pouk o pravici do sodnega varstva ter kako in kje delavec uveljavi pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti. Odločba brez pravnega pouka ali z napačnim ne more biti v škodo delavca. V danem primeru odločba ni imela naštetih bistvenih sestavin, zato je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da tožnik ni zamudil roka za vložitev tožbe (tedaj predloga za sodno varstvo).

Ob ponovnem reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da tožnik ni smel neposredno zahtevati sodnega varstva zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja udeleženke (brez datuma), ki naj bi ga tožnik prejel dne 20.8.1991. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo določbe 142.čl. kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Ur.l. SRS št. 18/89), ki se je, v skladu z 216.čl. zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. SRS št. 24/74 in 18/88), uporabljal na podlagi 137.čl. zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. SRS št. 14/90, 5/91 in 73/93) do uveljavitve zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94). Po navedeni določbi postane sklep zasebnega obrtnika, s katerim je bilo odločeno o pravici oz. obveznosti delavca, "dokončen" in ima delavec pravico začeti neposredno postopek za sodno varstvo pri pristojnem sodišču.

Toženkina odpoved delovnega razmerja nima vseh sestavin kot določa 102/a čl. ZDR. (manjkata pravni pouk o pravici do sodnega varstva ter kako in kje uveljavlja delavec pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti) in, ker odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, je predlog vložen na sodišče dne 6.9.1991, pravočasen. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preveriti, ali je ob odpovedi delovnega razmerja tožniku obstojala zakonita pravna podlaga, preveriti navedbe toženke v pritožbi, da je toženkin mož tožnika večkrat pozval nazaj na delo, da je tožnik ta poziv zavrnil, češ da ima preveč dela, kar naj bi dokazovalo, da se je v tem času ukvarjal s sivo ekonomijo. Prav tako bo potrebno preveriti toženkine navedbe v pritožbi, da je 22.4.1993 odjavila obrt ter tožnikove navedbe v reviziji, da je toženka tožniku ponovno odpovedala delovno razmerje 4.3.1994, ker naj bi tedaj odjavila obrt. Po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko odločilo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo odločbo in sklep sodišča prve stopnje ter ju vrnilo v ponovno obravnavanje prvostopnemu sodišču.