VSRS sodba VIII Ips 265/2015

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožniku v znesku 368,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, št. 7026121 z dne 23. 6. 2011 in št. 1 0 7026121 z dne 15. 2. 2011, in naložilo toženi stranki, da v roku 30 dni tožniku z novo odločbo odmeri pokojnino ter mu izplača razliko med že izplačano in na novo odmerjeno starostno pokojnino. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku ni pravilno odmerila pokojnine, ker ni upoštevala vseh relevantnih obdobij zavarovanja. Tožnik je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, zato neplačani prispevki v določenih obdobjih zavarovanja ne vplivajo na štetje zavarovalne dobe, čeprav je bil tožnik tudi edini družbenik in poslovodna oseba v družbi, v kateri je imel sklenjeno delovno razmerje.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbi tožene stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pravno podlago za odločanje predstavlja drugi odstavek 202. člena ter 230. in 231. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji v zvezi s 187. členom ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Nižji sodišči sta zmotno upoštevali formalno označbo prijave v zavarovanje in ne tudi dejstva, da je bil tožnik v spornem obdobju edini družbenik in poslovodna oseba družbe A. d.o.o. Po prepričanju tožene stranke bi morali upoštevati dejansko vsebino razmerja in ugotoviti pravno dolžnost plačila prispevkov za tožnika. V zvezi s popravnim sklepom očita bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 328. členom ZPP. Navaja, da razlog za izdajo popravnega sklepa ni bila očitna pisna pomota, ampak odločitev o zahtevku, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo s sodbo. Ker institut poprave ni namenjen odpravljanju napak pri vsebinskem odločanju, predlaga razveljavitev sklepa.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revizija sodiščema nižjih stopenj očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 328. členom ZPP, ker naj bi sodišče s popravnim sklepom odločilo o manjkajočem delu zahtevka, o katerem bi moralo odločiti že v izreku sodbe. Očitek ni utemeljen, ker kot je že sodišče druge stopnje ugotovilo, iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sporno obdobje datumsko trajalo od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997, kar med strankama tudi ni bilo sporno. To pomeni, da je datumski zapis obdobja pomotoma izpadel iz izreka in je sodišče na ta način popravilo očitno pisno pomoto.

8Tožena stranka je z odločbo z dne 15. 2. 2011 tožniku priznala pravico do starostne pokojnine od 21. 12. 2010 dalje, pri čemer obdobja zavarovanja od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 ni vštela v pokojninsko dobo, ker za ta čas niso bili plačani prispevki. Tožnik je bil od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 edini družbenik in zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o., v pokojninsko zavarovanje pa je bil vključen na podlagi delovnega razmerja, torej z zavarovalno podlago 001.

9Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, ni v vsakem primeru odvisna od plačila prispevkov. V spornem obdobju veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83, Ur. l. SRS, št. 27/83 in naslednji), Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 in naslednji) in ZPIZ/92 plačila prispevkov niso postavljali kot pogoj za priznanje pokojninske dobe (niti za priznanje zavarovalne dobe). ZPIZ/92 je v prvem odstavku 202. člena določal, da pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obsega čas, prebit v zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona (to pa je po 203. členu ZPIZ/92 čas, ki ga zavarovanec prebije po dopolnjenem 15. letu starosti v obveznem zavarovanju ali v prostovoljnem zavarovanju) in čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Vsebinsko podobno določbo je vseboval tudi ZPIZ/83 (104. člen).

10Že nižji sodišči sta poudarili, da zavarovanec, ki je zavarovan kot delavec v delovnem razmerju ter je hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti drugače obravnavan v razmerju do drugih zaposlenih (1). Pri pravicah, ki jih uveljavlja, je treba izhajati iz statusa delavca v delovnem razmerju in ne iz statusa družbenika in poslovodne osebe. Zato je za presojo bistveno, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan na podlagi delovnega razmerja, čeprav je bil hkrati družbenik in zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. To pomeni, da zanj ne velja izjema iz drugega odstavka 202. člena ZPIZ/92 in iz prvega odstavka 107. člena ZPIZ/83, ki sta določali, da se zavarovancem, ki so prispevke dolžni plačati sami, pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi jim šle na podlagi pokojninske dobe, za katero bi morali sami plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je prispevek plačan. Posledično za tožnika tudi nista uporabljivi določbi 230. in 231. člena ZPIZ/92, na kateri se sklicuje tožena stranka.

11Stališče tožene stranke, da je bil tožnik glede na svoj pravni položaj zavezanec za plačilo prispevkov, v obravnavanem primeru ni utemeljeno. Kot delavec v delovnem razmerju ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec, torej družba A. d.o.o.. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi 13. člena ZPIZ/92, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Ker pa je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se tudi tista obdobja, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 štejejo v pokojninsko dobo.

12Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

13Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Tožniku se na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 302,00 EUR, od tega 282,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, z vključenim 22 % DDV.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj zadevo VIII Ips 158/2014 z dne 27. 1. 2015 in VIII Ips 484/2006 z dne 20. 11. 2007.