UPRS sodba III U 336/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo vlogo tožnika z dne 6. 12. 2011 za ugotovitev rezidentskega statusa – odhod iz Republike Slovenije, zavrnil.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ vlogo razumel tako, da tožnik želi, da se ugotovi njegov rezidentski status od leta 2005 dalje. Pri tem davčni organ ugotavlja, da se po podatkih davčnega registra tožnik šteje za davčne namene za rezidenta RS od 1. 1. 2005 dalje. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na določbe 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter na tej podlagi ter na podlagi tožnikove vloge in vlogi priložene dokumentacije zaključi, da se tožnik še naprej šteje za rezidenta Slovenije. Pri tem glede na zbrane podatke ugotavlja, da pomembna rezidenčna vez izvira iz dejstva, da je imel tožnik do 7. 12. 2011 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu v ... V istem času je imel prijavljeno bivališče tudi v kraju A. in v kraju B. v Švici, kar kaže na to, da tožnik v Sloveniji ni stalno prisoten. Kljub odjavi stalnega bivališča pa je ohranil začasni naslov v Sloveniji ter v vlogi navedel, da Slovenije ni zapustil za stalno in da se namerava vrniti. Začasna odsotnost pa sama po sebi še ne zadostuje za izključitev osebe iz rezidentstva za davčne namene, temveč je treba upoštevati še druga dejstva. Pri dolgoročnih bivanjih v tujini pride do premika središča življenjskih interesov le v primeru, če se tudi zakonec in otroci preselijo v tujino. V konkretnem primeru iz zbranih podatkov sledi, da sta tožnikova zakonska žena in hči ostali v Sloveniji in da sta tožnika obiskovali le v času počitnic. Če posameznik zapusti Slovenijo, njegovi vzdrževani družinski člani pa ostanejo v Sloveniji, štejejo družinski člani za rezidenčno vez s Slovenijo. Šteje se, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, kjer dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, kjer je delal in bival pred odhodom v tujino. Pri odločanju o tem se večji pomen pripisuje prav osebnim interesom pred ekonomskimi (zaposlitev). Tožnik je imel v času od 1. 7. 2011 do 12. 1. 2012 v Sloveniji prijavljeno dejavnost, kar kaže, da je imel tudi ekonomske vezi s Slovenijo. Poleg tega je po podatkih uradnih evidenc lastnik nepremičnine s parc. št. 579/9 v k.o. ... V vlogi je navedel, da bo še naprej imel v lasti bivališče v Sloveniji, zato davčni organ sklepa, da je imel bivališče v Sloveniji ves čas na razpolago ter da do premika središča življenjskih interesov tožnika v tujino ni prišlo, da so se prenesli le ekonomski interesi in da se zato še naprej šteje za rezidenta Slovenije.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano določbo zavrnil kot neutemeljeno. Ob sklicevanju na določbe 6. člena ZDoh-2 ugotavlja, da je imel tožnik v Sloveniji vse do 7. 12. 2011 prijavljeno stalno prebivališče in da je vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa dal 6. 12. 2011, kar pomeni, da je bil pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 za to, da ima tožnik status rezidenta Slovenije, v obravnavanem obdobju izpolnjen. Izpolnjen pa je po presoji pritožbenega organa tudi pogoj iz 4. točke 6. člena ZDoh-2, saj iz ugotovitev organa prve stopnje izhaja, da je imel tožnik v tem obdobju v Sloveniji tudi središče osebnih in ekonomskih interesov. O tem prepričajo ugotovitve o tem, da ima tožnik v Sloveniji družino, bivališče, osebno premoženje in poslovne odnose ter da ga na Švico vežejo le okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev. Tako vezi s Slovenijo prevladajo nad tistimi s Švico, ki so predvsem ekonomske narave. Vzdrževanje družinskih članov za presojo osebnih interesov ni relevantno. Pri presoji se v skladu s komentarjem 4. člena Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN pri določanju rezidentstva posameznika upoštevajo predvsem posameznikove družinske in družbene povezave. Vsa ugotovljena dejstva v tej zvezi pa kažejo na tožnikovo osebno, družbeno navezanost na Slovenijo, ob tem, da Slovenijo tudi redno obiskuje. Od okoliščin, ki ga povezujejo s Švico, tožnik navede le okoliščine, ki so povezane z zaposlitvijo v tujini. Tako izkaže le, da je v Švici zaposlen in da biva v najetem stanovanju. Tam ne poseduje nobenega premoženja in ne zatrjuje in ne izkaže nobenih družbenih povezav. Zato za odločitev ni bistveno, ali se namerava tožnik v Slovenijo vrniti, in tudi ne, ali so družinski člani vzdrževani. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je bila pri odločanju prevladujoča okoliščina tista o lastništvu nepremičnine. Prvostopni organ je namreč vsa dejstva obravnaval skupaj in jih kot takšna tudi ocenil. Zato je tožnika po določbah 6. člena ZDoh-2 nesporno šteti za davčnega rezidenta Slovenije.

Ker pa je tožnik zatrjeval, da ga tudi Švica šteje za rezidenta, je drugostopni organ položaj tožnika presojal še na podlagi t.i. prelomnih pravil iz 4. člena Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodke in premoženje (v nadaljevanju Konvencija). Pri tem ob upoštevanju določb Konvencije in komentarja Vzorčne konvencije meni, da je tožnika tudi po določbah Konvencije šteti za rezidenta Slovenije. Odločitev o statusu tožnika po prvem kriteriju prelomnih pravil (stalno bivališče) po oceni organa druge stopnje ni možna, saj ima tožnik stalno bivališče v obeh državah. V Sloveniji ima stalno prebivališče, kamor se redno vrača, v tujini pa ima najeto prebivališče, ki mu je prav tako stalno na voljo. Da je tožnika šteti za rezidenta na podlagi drugega kriterija (središče življenjskih interesov) pa je po presoji organa druge stopnje utemeljeno že pri razlagi glede izpolnjevanja pogojev po 4. (pravilno: 6.) členu ZDoh-2.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je prvostopni organ naredil napako v postopku že s tem, ko sploh ni izvedel ugotovitvenega postopka, temveč je le formalistično pregledal listine, ki jih je tožnik priložil svoji vlogi. Za razjasnitev dejstva, zakaj je tožnik navedel, da se namerava vrniti v Slovenijo, bi moral z ozirom na to, da tožnik ne želi biti več davčni rezident Slovenije in da to dejansko ni več, tožnika pozvati k izjasnitvi oziroma razpisati ustno obravnavo, česar pa ni storil. Nadalje ne drži, da tožnik ni predložil potrdila o davčnem rezidentstvu v Švici, saj je iz izpodbijane določbe razvidno, da je tožnik vlogi priložil potrdilo švicarskega davčnega organa o rezidentstvu. Poleg tega sta davčna organa napačno ugotovila dejansko stanje. Glede na to, da tožnik že od leta 1988 dalje živi in dela v Švici in je tam davčni rezident, da ima v Švici stalno prebivališče, redno zaposlitev in tam prebiva večino leta, da se v Slovenijo ne namerava vrniti na način, da bi bilo tu središče njegovih življenjskih interesov, da je v Sloveniji le formalno solastnik nepremičnine, da v Sloveniji nima družine, s katero bi živel v trajnejši življenjski skupnosti, temveč je poročen le formalno, živita pa z ženo vsak svoje življenje, da je otrok polnoleten in neodvisen od tožnika, da v Sloveniji nima drugih oseb, prijateljev in podobno, da bi z njimi tkal pristne vezi in preživljal čas in da v Sloveniji ne ustvarja nobenih prihodkov in ne izvaja ekonomskih aktivnosti, kar vse počne v Švici, je po tožnikovem mnenju edini možni zaključek, da v Sloveniji nima središča svojih vitalnih interesov, temveč samo in izključno v Švici. Zato sta davčna organa tudi napačno uporabila materialno pravo, ko sta zaključila, da so izpolnjeni pogoji po 6. členu ZDoh-2 in po 4. členu Konvencije. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na vse predloge, ki jih je podal doslej v svoji vlogah, dodatno pa predlaga še izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnikove žene in hčerke, ki bosta izpovedali, da njunega moža oziroma očeta tako rekoč ni v Sloveniji in da ga na Slovenijo nič ne veže.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ugovor tožeče stranke, da prvostopni organ ni izpeljal ugotovitvenega postopka, zavrača, saj iz podatkov v spisih izhaja, da je bil tožnik pred izdajo odločbe pozvan, da se izjavi o zadevi, pregledane so bile vse listine, ki jih je tožnik predložil v postopku na prvi stopnji, prvostopni organ pa se je do njih tudi opredelil v odločbi. Vprašanje, ali je tožeča stranka predložila ustrezno potrdilo o rezidentstvu, v zadevi ni več relevantno, saj je tožena stranka v svoji odločbi presojala njegov status tudi ob predpostavki, da je bilo rezidentstvo tuje države izkazano ter ugotovila, da je tožnika tudi na podlagi Konvencije šteti za rezidenta Slovenije. Pri tem je upoštevala vse okoliščine oziroma dejstva, ki jih tožnik niza v tožbi in tudi navedla, katera dejstva so glede na materialno pravno podlago relevantna za odločitev. Izvedbi dokaza z zaslišanjem prič (tožnikove žene in hčerke) tožena stranka nasprotuje, ker meni, da iz zapisnika o izjavi stranke z dne 6. 12. 2011 jasno izhaja, da ne drži navedba v tožbi, da tožnik v Slovenijo praktično ne prihaja več in da tu nima več nobenih dejanskih vezi. Iz zapisnika izhaja, da tožnik v Švici živi in dela od leta 1988 in se v Slovenijo vrne vsak mesec za tri ali štiri dni, v času dopusta tudi za več dni. Povedal je tudi, da je bila žena prva leta v Švici in da sedaj živi v Sloveniji skupaj s hčerko ter da sta bili ob počitnicah tudi žena in hči na obisku pri njem v Švici. Navedel je še, da ima v Sloveniji od 1. 7. 2011 prijavljeno dejavnost in v solasti stanovanjsko hišo, v kateri prebivata žena in hči.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v konkretnem primeru, na katero se pravilno sklicujeta že oba davčna organa, so določbe 6. člena ZDoh-2 in 4. člena Konvencije. Oseba se po določbah 6. člena ZDoh-2 šteje za rezidenta Slovenije, če je izpolnjen katerikoli od kriterijev, ki so navedeni v omenjenem členu. Tako je oseba rezident Slovenije (tudi) v primeru, če ima v Sloveniji stalno prebivališče, oziroma če ima v Sloveniji svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Vsebinsko enaka pravila so vzpostavljena tudi s 4. členom Konvencije. Dejanska podlaga za odločitev so v konkretnem primeru okoliščine, ki jih je navedel tožnik v svoji vlogi in tiste, ki so bile zbrane v davčnem postopku. Pravilna in dovolj utemeljena pa je tudi subsumpcija dejanskih okoliščin pod citirane zakonske določbe. Tudi po presoji sodišča namreč iz zbranih podatkov sledi, da ostaja tožnikovo središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri tem prepričajo zlasti tisti razlogi davčnih organov, v katerih se ugotavlja, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče (tudi) v Sloveniji ter da ima v Sloveniji ženo in hčerko ter s tem vse osebne vezi, medtem ko ga na Švico vežejo le okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev. Zlasti z ozirom na ugotovitve o zakonski ženi in hčerki ter o njunem stalnem prebivališču v Sloveniji ne drži tožbena trditev, da tožnikovih vezi s Slovenijo ni, oziroma da so le-te zgolj formalne. Tožbene navedbe o tem, da je zakonska vez zgolj formalna in da je hči (ekonomsko pa tudi sicer povsem) neodvisna so nove in jih zato sodišče ni upoštevalo. Gre namreč za okoliščine, ki bi jih moral tožnik navesti že v davčnem postopku. Ker tega ni storil, obenem pa ni videti razlogov, ki bi to mu preprečevali, je sodišče štelo njegove navedbe v tem delu za nedopustno tožbeno novoto in s tem za novo dejstvo, ki se v skladu z določbami 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu ne upošteva. Posledično tudi ni sledilo predlogu za izvedbo dokazov z zaslišanjem žene in hčerke, saj so, kot pravilno opozarja že tožena stranka v odgovoru na tožbo, družinski odnosi ter ostale okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo navzočnost v Sloveniji in ki naj bi se jih ugotavljalo s predlagano izvedbo dokazov, sicer v zadostni meri razvidne že iz podatkov, ki so bili zbrani v davčnem postopku. Poleg tega se že omenjenim osebnim vezem, ki ostajajo ves čas v Sloveniji, pridružujejo še ekonomske (lastništvo nepremičnine, kjer ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče, prijavljena dejavnost), s tem pa tudi po presoji sodišča vezi s Slovenijo prevladajo nad tistimi s Švico, ki so po zbranih podatkih ves čas povezane izključno z zaposlitvijo in so kot take predvsem ekonomske narave.

Zato sodišče tožbenim očitkom o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično nepravilni uporabi materialnega prava ni moglo slediti. Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka. Kot pravilno poudarja že tožena stranka v tožbi in kot je razvidno iz upravnih spisov, je bil postopek izpeljan skladno z davčnim zakonom ter pri tem tožniku dana možnost, da sodeluje v postopku ter da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so vplivale na odločitev.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Sodišče je na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.