UPRS sodba I U 348/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Hrastnik zavezancu za davek od obresti, prejetih dne 27. 1. 2008 pri izplačevalcu, banki A. iz Švice, odmeril dohodnino od obresti od davčne osnove 7.901,59 EUR po stopnji 15 % v znesku 1.580,32 EUR ter zamudne obresti na podlagi samoprijave v višini 110,41 EUR. Odločil je še, da se izračunana in plačana dohodnina šteje kot dokončen davek in mora biti plačana v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanec za davek v skladu z 326. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 116/06, v nadaljevanju ZDavP-2) dne 11. 3. 2009 vložil napoved za odmero dohodnine od obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah, prejetih dne 27. 1. 2008 dosežene pri osebi banki A., ki ni plačnik davka. Obresti so v smislu 81. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDoh-2) opredeljene kot obresti od posojil, obresti od dolžniških vrednostnih papirjev, obresti od denarnih depozitov pri bankah in hranilnicah ter drugih podobnih finančnih terjatev do dolžnika. Kot obresti se obdavčujejo tudi diskonti, bonusi, premije in podobni dohodki iz finančno dolžniškega razmerja ali dogovora. V skladu s 83. členom ZDoh-2 so davčna osnova dosežene obresti. Pri tem se davčni organ sklicuje na 63. in 132. člen ZDoh-2.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ, je s svojo odločbo, št. ... z dne 13. 11. 2009, pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanec prejel obresti od pravne osebe iz Švice, zato je pri odmeri dohodnine o teh obrestih potrebno upoštevati Konvencijo med Vlado RS in Zveznim svetom švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčenja, v zvezi z davki na dohodek in premoženje (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju Konvencija). Navedena Konvencija določa obdavčitev obresti v 11. členu, vendar so lahko take obresti obdavčene tudi v državi pogodbenici, v kateri so nastale, to je v Švici, v skladu z zakoni te države. Če pa je prejemnik upravičeni lastnik obresti, tako zaračunan davek ne sme presegati 5 % odstotkov bruto zneskov obresti. Za odpravo dvojnega obdavčenja je potrebno upoštevati tudi 23. člen Konvencije, ki določa, da kadar rezident Slovenije ustvari dohodek, ki se sme po tej Konvenciji obdavčiti v Švici, Slovenija odobri kot odbitek od davka na dohodek tega rezidenta znesek, ki je enak davku od dohodka, ki je plačan v Švici. Takšen odbitek v nobenem primeru ne sme presegati tistega davka na dohodek ali na premoženje, ki je bil izplačan pred odbitkom in ki se nanaša na dohodek ali na premoženje, ki je obdavčljivo v Švici. V nadaljevanju se sklicuje na 4. in 5. člen ZDoh-2 in povzema, da so dohodki vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno (15. člen ZDoh-2). Dohodki po tem zakonu so tudi dohodki iz kapitala, med katere spadajo tudi obresti v smislu 1. točke 1. odstavka 80. člena ZDoh-2 v zvezi z 5. točko 18. člena ZDoh-2. Sklicuje se še na 325. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Citira tudi njegov 328. člen. Zavezanec je v danem primeru, na podlagi samoprijave, vložil napoved za odmero dohodnine od obresti. K napovedi je podal obrazec form 60, na podlagi katerega je zahteval 30 % v tujini plačanega davka od obresti v višini 12.750,00 CHF. Na podlagi zavezančeve napovedi je davčni organ prejete obresti preračunal po srednjem tečaju Banke Slovenije in ugotovil, da je zavezanec prejel 7.901,59 EUR obresti. Od navedenega dohodka mu je odmeril obresti po 15 % stopnji.

Glede pritožnikovih navedb, da niso bila upoštevana določila Konvencije, tožniku pojasnjuje, da glede na 11. člen Konvencije, Švica lahko prejemnika obresti obdavči največ v višini 5 %. Takšne obresti pa so lahko obdavčene tudi v Sloveniji. Na podlagi 81. člena ZDoh-2 so bile v letu 2008 obresti obdavčljive po 15 % stopnji. Da ne bi prišlo do dvojnega obdavčenja, pa ima zavezanec pravico uveljavljati odbitek za ustrezni znesek davka od dohodka, ki je bil plačan v Švici. Takšen odbitek bi zavezanec lahko uveljavljal v davčni napovedi za odmero dohodnine od obresti, hkrati pa mora davčni zavezanec predložiti tudi ustrezna dokazila. Zavezanec odbitka davka od dohodka plačanega v Švici ni napovedal in zahteval, niti ni predložil dokazil, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, koliko davka je v Švici plačal. Zato je davčni organ zavezancu pravilno odmeril dohodnino od obresti brez upoštevanja davka, ki ga je zavezanec plačal v Švici.

Tožnik v tožbi navaja, da je rezident Republike Slovenije, obresti od kapitala pa je prejel v Švici. Davčni organ pri odmeri dohodnine ni uporabil Konvencije. Davčna stopnja od dividend, obresti in dohodkov iz premoženjski pravic po mednarodnih pogodbah, veljavnih na dan 1. januar 2009, za Švico znaša 5 %. V podobnem primeru je davčni organ druge stopnje pritožbi zavezanca ugodil. Tožnik meni, da mu dohodnina ni bila odmerjena v skladu z določili Konvencije, zato sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov razvidnih iz drugostopne odločbe. Glede navedbe tožnika, da je tožena stranka v podobnem primeru pritožbi tožnika ugodila, pa pojasnjuje sledeče. Pritožbi tožnika je bilo v podobnem primeru ugodeno iz razloga, ker je zavezanec v tistem postopku v napovedi predložil dodatni dokument, in sicer obračun obresti, iz katerega je razvidno, da je izplačilo zmanjšano za 8.287,50 EUR. Zaradi navedenega dokumenta je tožena stranka zaključila, da je zavezanec v tistem postopku želel, da se mu upošteva v tujini plačani davek, saj je iz priložene dokumentacije razvidno, da je bil v tujini davek plačan. Hkrati je tožena stranka prvostopnemu organu naložila, da se lahko v tujini plačani davek upošteva le do višine 5 %, kot je določeno z mednarodno pogodbo.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru ni sporno, da tožnik ni niti uveljavljal, niti dokazal, da bi kakršnikoli davek iz naslova prejetih obresti v Švici, v omenjeni državi tudi plačal. Zato je bila tudi po mnenju sodišča Konvencija med Vlado RS in Zveznim svetom švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davkom na dohodek in premoženje v danem primeru pravilno uporabljena.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, kot tudi z razlog, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.